Samanta zaradi novega dvigala žari od sreče

»Od rojstva imam cerebralno paralizo, zaradi katere sem na invalidskem vozičku. Z družino (oče, mama in brat dvojček z downovim sindromom) živim v hiši, ki na žalost ni v celoti prilagojena in dostopna, da bi lahko bila popolnoma samostojna, brez pomoči staršev. Za dostop do kuhinje in dnevne sobe bi potrebovala zunanje dvigalo, ki pa si ga ne moremo privoščiti, saj je oče edini zaposlen in njegova plača edini vir dohodka v družini. Z nakupom dvigala želim razbremeniti starše, posebej mamo, saj me ona največkrat nosi po stopnicah, ker je oče večino časa v službi. Končno želim postati samostojna, neodvisna. Razmišljam tudi o prihodnosti, ko me oče in mama ne bosta več mogla nositi.« To je študentka Samanta Kegl decembra 2019 objavila na svojem profilu na facebooku in ljudi odprtih rok prosila za pomoč. Niti pomisliti ni upala, da bo njihova hiša s strmimi in ozkimi stopnicami, ki sta jo mama Zdenka in oče Zvonko še v jugoslovanskih časih zgradila v bližini Ormoža, na hrvaški strani meje, imela kdaj prizidek, v njem pa dvigalo, ki bo Samanti omogočilo tako želeni samostojnost in neodvisnost. Tik pred koncem lanskega leta se je to le zgodilo, zato Samanta, ki na ljubljanski fakulteti za upravo končuje magistrski študij, žari od sreče. Okoli vratu ima obešeno napravico, s katero si odpira vrata do dvigala in se popolnoma samostojno premika po hiši, tudi na svež zrak se lahko odpelje, kadar koli si to zaželi. Toda pot do ureditve dvigala je bila kar dolga. K temu je delno prispevala epidemija covida-19, v veliki meri pa tudi Zvonkova huda delovna poškodba roke, zaradi katere dolgo časa ni mogel nič delati. Iskrica je prispevala tako denar za dvigalo kot tudi za del Zvonkovih terapij, da je lahko hčerki čim prej olajšal gibanje po hiši. Glavnino dela je postoril sam, naredil je tudi načrt za dvigalo. »Iskrena hvala Nedeljskemu dnevniku in vsem dobrim ljudem, ki so nam pomagali pri tem zahtevnem projektu, vrednem okoli dvajset tisoč evrov,« vzhičeni poudarjajo Keglovi.

Poleg bralcev in bralk Nedeljca so precej denarja zbrali Zvonkovi nekdanji sodelavci, finančno je priskočila na pomoč Samantina fakulteta, Franc Srša pa je nesebično pomagal pri napeljavi elektrike v dvigalo. Tako z denarno pomočjo kot z nakupom materiala se je nadvse izkazal tudi Bogomir Gajser s Ptuja, oče Tima Gajserja, enega najboljših motokrosistov na svetu. »Ko sem prebral Samantino zgodbo, sem sedel na motor in se odpeljal h Keglovim. Čeprav sta pri hiši dva otroka s posebnimi potrebami, imajo neizmerno voljo do življenja. To so pridni, skromni, pošteni ljudje, vredni vsega spoštovanja,« nam je ponosen, ker je lahko pomagal Keglovim, povedal Gajser.