Kam odhajajo medicinske sestre?
Zaradi pomanjkanja bolničarjev in srednjih medicinskih sester v bolnišnicah in domovih zmanjšujejo število postelj – Veliko jih zapusti poklic
Zaradi pomanjkanja medicinskega kadra so v nekaterih bolnišnicah že prisiljeni zmanjševati število postelj, prav tako v domovih za starejše. Ljudi, ki bi negovali bolne in ostarele, je na trgu delovne sile izredno težko dobiti. Četudi se na srednje zdravstvene šole vpiše veliko dijakov in dijakinj, pa ti zaradi različnih razlogov ne želijo več ostati v tem poklicu, ampak se odločijo za drugo delovno mesto ali študij na višjih in visokih zdravstvenih šolah.
Stanje je izredno težavno v praktično vseh bolnišnicah. Samo v UKC Ljubljana trenutno primanjkuje 51 bolničarjev in 265 srednjih medicinskih sester. Izvajalce zdravstvene nege skušajo pridobiti z različnimi ukrepi, kot so na primer kadrovske štipendije, sofinanciranje izobraževanja za poklic bolničar, omogočanje dela prek študentskega servisa in tako dalje, a bistvenega uspeha ni. Ljudi, ki bi bili pripravljeni izvajati zdravstveno nego, iščejo tudi v tujih državah, zlasti v državah bivše Jugoslavije, kot sta Bosna in Hercegovina ter Srbija. Večjega zanimanja ni, čeprav v zadnjih mesecih opažajo, da se malo vendarle povečuje. Vendar pa so zanje največja ovira izpit iz slovenskega jezika, ki ga morajo opraviti, preden začnejo delati, in relativno dolgi birokratski postopki, da pridejo k nam. Potrebni so bivalni vizum, delovni vizum ... Zaradi pomanjkanja medicinskih sester sicer v UKC Ljubljana niso zaprli še nobenega kliničnega oddelka, so pa bili prisiljeni zaradi tega zmanjšati število postelj, je povedala Mojca Tomažič, svetovalka glavne medicinske sestre v UKC Ljubljana.
Klemen Šuligoj, predsednik strokovnega Združenja izvajalcev zdravstvene in babiške nege Slovenije, ki je zaposlen v šempetrski bolnišnici, ugotavlja, da diplomiranih medicinskih sester niti ne primanjkuje, večji problem so srednje. »Trenutno tudi naš oddelek kirurških služb razpada, ker imamo samo dve medicinski sestri, kar pomeni, da bi morala imeti vsaka po šestnajst nočnih dežurstev, česar seveda ne moremo dovoliti,« pripoveduje o konkretnih problemih, za katere je po njegovem krivo nepravilno načrtovanje zdravstvene nege v zadnjih petnajstih letih.
»Prva napaka je že v zakonodaji EU, ki določa, da je edina medicinska sestra diplomirana – s tem so potisnili srednje medicinske sestre iz sistema. Tudi tendenca Zbornice – Zveze je bila ves ta čas, da se piramida obrne, saj je bilo včasih 30 odstotkov diplomiranih in 70 odstotkov srednjih, zdaj pa je ravno obrnjeno. Seveda je večja tendenca tudi zato, ker imajo diplomirane višje plače in ker se odpirajo zanje določena delovna mesta, ki so lažja. Na primer v referenčnih ambulantah, centrih za krepitev zdravja in podobno,« našteva.
Po njegovi oceni so problem tudi kompetence, saj so določena dela praktično čez noč prepovedali opravljati srednjim medicinskim sestram. »Veliko kompetenc namreč medicinske sestre dobijo s prakso in ni vse v izobrazbi. Nič ne pomaga, če v neki dokument zapišemo, da v Sloveniji celokupno potrebujemo še 5000 medicinskih sester, 2000 bolničarjev, 300 babic – če pa tega kadra ni. Črnilo na papirju ne bo rešilo popolnoma nič. Skrajni čas je, da se v naši državi začnemo pogovarjati o rešitvah kadrovskega manka, ki se je ustvaril v zadnjih več kot petnajstih letih, ne pa da iz dneva v dan 'lobiji' povzročajo dodaten upad kadra. Papir bo vse prenesel. Lahko napišemo, da morajo biti na enega pacienta štiri medicinske sestre in pol diplomirane. A če tega kadra ni, bo to še samo en dokument, za katerega bodo dali veliko denarja za prazen nič. Potrebujemo kader v proizvodnji, če se tako izrazim, ne pa v pisarnah. Ob pacientih, ob bolniški postelji,« poudarja in opaža, da so se tudi moralne vrednote pri mladih danes spremenile in malo je danes petnajstletnikov, ki se jim še ljubi ukvarjati z, na primer, izločki bolnikov.
»Res je, da je nosilec zdravstvenega sistema zdravnik, vendar da zdravstveni sistem deluje normalno, je za izpolnitev tega potreben sleherni udeleženi v sistemu: od čistilke, ki pometa vhod v zdravstveno ali socialnovarstveno ustanovo, pa do direktorja posameznega zavoda. Nihče ni bolj pomemben od drugega oziroma najpomembnejši, pa čeprav se v zadnjih tednih vse vrti zgolj okoli pomembnosti zdravnikov. Treba se je zavedati, da če že iščemo najpomembnejši člen v tej verigi, so to pacienti, varovanci, stanovalci … v vseh teh ustanovah. Morda nekateri 'lobiji' pozabljajo na poklicna in etična vodila, ki nam govorijo, da smo mi v službi zato, da omogočimo potrebno
»Papir bo vse prenesel. Lahko napišemo, da morajo biti na enega pacienta štiri medicinske sestre in pol diplomirane. A če tega kadra ni, bo to še samo en dokument, za katerega bodo dali veliko denarja za prazen nič. Potrebujemo kader v proizvodnji, če se tako izrazim, ne pa v pisarnah.«
in ustrezno zdravstveno oskrbo pomoči potrebnim ljudem, in ne obrnjeno,« poudarja Šuligoj. Po njegovem mnenju so lobiji v zdravstveni negi (s podporo izobraževalnih lobijev) dosegli, da se je s prenosom strokovnih vsebin s srednjih zdravstvenih šol na visoke strokovne oziroma kasneje visoke zdravstvene šole osiromašilo znanje medicinskih sester, ki zaključujejo srednješolsko poklicno izobraževanje, omogočilo, da so na visoke zdravstvene šole prej sprejeti dijaki z drugih poklicnih področij kot pa tisti s končano srednjo zdravstveno šolo in leta 2008 ob spremembi plačnega sistema uvrstilo srednje medicinske sestre v območje minimalne plače.
Na Srednji zdravstveni šoli Ljubljana pravijo, da je zanimanje za vpis veliko, a veliko dijakov nadaljuje študij na fakultetah za zdravstvo. »Zadnja leta povečujemo vpis na obeh programih, torej zdravstvena nega in bolničar - negovalec, obenem smo pridobili tudi program, da dijaki, ki opravijo šolanje za bolničarja, lahko nadaljujejo v zdravstveni negi,« pove Silva Kastelic, ravnateljica Srednje zdravstvene šole Ljubljana. V prihodnjem šolskem letu načrtujejo vpis osmih oddelkov v programu zdravstvene nege, to je 226 dijakov, en oddelek programa bolničar - negovalec, kar pomeni 28 dijakov, in en oddelek za nadaljevanje bolničarjev (28 dijakov). V lanskem šolskem letu je bilo na obeh programih prijavljenih več osnovnošolcev, kot so jih lahko sprejeli. Na vprašanje, ali bi bilo zaradi izrednega pomanjkanja tega kadra smiselno razmisliti o tem, da bi znižali kriterije za vpis, ravnateljica odgovarja, da teh ni treba zniževati, to tudi ni njihova domena. Šola ima možnost, da poveča število vpisnih mest v dogovoru z ministrstvom za izobraževanje. Ravnateljica ocenjuje, da veliko mladih ta poklic želi opravljati. »Naši dijaki in učitelji zelo intenzivno predstavljajo šolo in poklic po osnovnih šolah, imamo dneve odprtih vrat, posneli smo promocijske filme. Obenem pa so najboljši promotorji mladi, ki se prepoznajo v šoli in tem poklicu. Težavo vidim pri delodajalcih in v celotnem sistemu, ki ne zna pritegniti mladih, da bi se zaposlili.« Denimo le en primer: zakonsko je določeno, da dijaki opravljajo praktično usposabljanje z delom pri delodajalcu in v skladu z zakonodajo dijakom pripadajo nagrada, malica in povrnitev potnih stroškov, ampak dijaki zdravstvenih šol večinoma nič od tega ne dobijo – do epidemije tega sploh niso dobivali, niti malice ne – po epidemiji so nekatere ustanove le začele to urejati in v nekaterih ustanovah dobijo malico, nekje celo nagrado, ampak to je odvisno od dobre volje delodajalca, kar ustvarja razlike med dijaki in to je v nasprotju z veljavno zakonodajo. Obenem pa že v času šolanja doživijo, da so v primerjavi z vrstniki »manj vredni«, saj imajo dijaki, ki se šolajo za gospodarske panoge, to urejeno in s tem nimajo težav. »Mlade tudi to sicer ne odvrne od poklica in na šoli skušamo zelo osmišljati njihovo usposabljanje, ampak vidim, da delodajalci ne spreminjajo strategij in po mojem mnenju ne naredijo dovolj, da bi pritegnili mlade za poklic in jih obdržali,« meni ravnateljica.
Dodaja, da problema pomanjkanja kadra ne vidi na ravni zanimanja za vpis in všečnosti poklica na splošno. »Problem je kompleksen: od delovnega časa (sploh pri mladih družinah), plače do preobremenjenosti zaradi premajhnega števila zaposlenih. Na trg delovne sile vstopajo ponudniki z boljšim delovnim časom in drugimi, ugodnejšimi pogoji za delo.«