Politika proti mesu, ljudje pa vkup
Manj mesa, več rastlinske prehrane in rešili bomo planet iz primeža podnebne krize – mar res?
Toliko, kot se je v preteklih tednih govorilo in prelilo črnila o mesu in naši prehrani v prihodnosti, se že dolgo ni. Vse to so spodbudile izjave premierja Roberta Goloba, da bi morali jesti manj mesa. Že v volilni kampanji je premier opozoril na negativne vplive, ki jih ima pridelava hrane na podnebne spremembe, in na to opozoril tudi evroposlance. »Če ne bomo temeljito spremenili proizvodnje hrane, potrošnje hrane in živil, ne bomo dosegli nobenega od podnebnih ciljev. Mislim, da moramo porabiti manj mesa. Bolj se moramo osredotočiti na sadje in zelenjavo oziroma na rastlinske vire.«
Ko so se v javnosti pojavila še prva imena članov v strateškem svetu za prehrano, v katerem ni bilo nobenega strokovnjaka z medicinske in biotehniške fakultete, več kot polovica pa naj bi jih bila privržencev veganstva, so debate dosegle vrelišče. Vlada je nato seznam dopolnila in po novem vključuje strateški svet 19 članov različnih področij, tudi strokovnjakov biotehniške, medicinske in družboslovne smeri. Njihova naloga bo med drugim posodobitev nacionalnih prehranskih smernic, ki bodo sledile sodobnim zdravstvenim spoznanjem ter bodo v skladu s podnebnimi zavezami in cilji trajnostnega razvoja, so zapisali.
Evropejci mesojedci
Da gre pri zgodbi o mesu za bolj kompleksno vprašanje, kot le jesti manj mesa in več rastlinskih živil in bomo rešili podnebno krizo, so pokazale debate tako pri nas kot drugje v Evropi. Meso da ali ne ni le slovenska tema. Evropska komisarka Ursula von der Leyen je že pred časom oznanila nekatere neprijetne ukrepe v boju proti podnebnim spremembam in izrazila pomisleke, ali so Evropejci zoper to pripravljeni kaj storiti. Že leta 2021 je meso zanetilo prepir v Španiji, in to ne le med kmetovalci in politiko, temveč tudi med politiki samimi. Da ne bo enostavno spremeniti prehranjevalnih navad Evropejcev, je jasno. Uživanje mesa je pač v Evropi kulturno zakoreninjeno. Če pogledamo le nekaj podatkov: v EU smo leta 2020 pojedli nekaj več kot 65 kilogramov mesa na leto na prebivalca, pri nas nekaj več kot 87 kilogramov, leta 2021 pa še dva kilograma več, kažejo podatki slovenskega statističnega urada. Med največjimi mesojedci v Evropi so na primer Avstrijci, ki ga pojedo še več kot mi, Portugalci, Čehi, Poljaki, najmanj pa po mesu posegajo Grki, Finci, Danci in tudi Italijani, vsi ga zaužijejo manj od evropskega povprečja. Slovenci imamo najraje svinjino (32,77 kilograma na prebivalca na leto), perutnino (30,93 kilograma), šele nato govedino (20,59 kilograma). Na drugi strani pa smo leta 2021 pojedli tudi 109 kilogramov sadja, 119 kilogramov zelenjave, 116 kilogramov žit in deset kilogramov jajc na prebivalca.
Podatki glede izpustov toplogrednih plinov v kmetijstvu in živinoreji so jasni in med evropskimi državami ne izstopajo preveč. V Evropi deset odstotkov vseh toplogrednih plinov povzroči kmetijstvo, od tega jih okoli 70 odstotkov izhaja iz živinoreje. Podobni podatki veljajo tudi za Slovenijo. Precej večja onesnaževalca od kmetijstva sta industrija in promet, ki povzročata 80 odstotkov vseh toplogrednih plinov. Čeprav torej kmetijstvo okoljsko ni najbolj škodljiv sektor, vidijo nekateri politiki v njem potencialno lahko rešitev za svetovni problem. Mar res?
Evropski komisar za kmetijstvo Janusz Wojciechowski je dejal, da paket Fit for 55 – gre za paket, ki ga je spisala evropska komisija in zajema načine, kako do konca desetletja zmanjšati toplogredne pline za 55 odstotkov – ne zajema zmanjšanja števila živine v Evropi, temveč zmanjšanja emisij s tem, da bi skrajšali transportne poti in dobavne verige. »Proizvodnja mesa povzroča v Evropi samo štiri odstotke toplogrednih plinov in mislim, da bi naredili več, če bi spremenili transportne poti. Moja naloga ni, da dajem prehranjevalna navodila Evropejcem,« je odgovoril komisar na vprašanje, ali naj jedo Evropejci manj mesa.
Kmetje izkazujejo bojazen
Tako kot v Španiji je polemika o mesu dvignila precej prahu tudi pri nas. Kot je Roman Žveglič, predsednik Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije, pokomentiral sestavo strateškega sveta za prehrano, ta še vedno ni uravnotežen, kot organizacija pa kmetijska zbornica ni bila pozvana k sodelovanju.
»Strah kmetov zaradi premierjevih besed je ogromen, kličejo nas kmetje in kmetijski strokovnjaki ter izkazujejo veliko bojazen. Bojijo se teh smernic, čeprav jih še ni, slabšega ekonomskega položaja, če bi se jim nekaj prepovedalo ali zakonsko onemogočilo delati. Vemo, da je 60 odstotkov kmetijskih obdelovalnih površin v Sloveniji izključno travinje, kjer vladajo težke pridelovalne razmere, ter da je tam rastlinska pridelava nemogoča. Živinoreja pa je potrebna tudi zaradi obdelave kulturne krajine površin in vzdrževanja. Smernice niso problematične, toda odločitve, ki normativno nekaj uredijo, so lahko škodljive,« je jasen.
Luka Juvančič, agrarni ekonomist in profesor na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, dobro pozna odnose in razmerja v agroživilski industriji. Na vprašanje, ali bi se morali živinorejci bati za svoj obstoj, če bi se hipotetično zmanjšala poraba mesa, odgovarja: »Trendi sprememb naših prehranskih vzorcev so izrazito dolgoročni. V javnem diskurzu se žal vedno polarizira ali gre v skrajnosti. Tako prihaja do dramatičnih sporočil, da potrošnik ne bo več posegel po živilih živalskega izvora. Toda če gledamo skozi prizmo statističnih podatkov, vidimo, da se spremembe dogajajo počasi in so generacijske. Po drugi strani pa je Slovenija neto izvoznica mesa. Da bi kakor koli živinoreja pri nas izgubila domači trg, so absolutno neke divje predpostavke, tako da o njih nima smisla razpravljati. Se pa prehranski vzorci spreminjajo in na to se je treba prilagoditi. Da se bo poraba rdečega mesa in mesa nasploh zmanjševala, je dejstvo, ki se mu kaže prilagoditi. To ne pomeni ukinitve živinoreje, ampak prilagoditev na manjši obseg proizvodnje in višjo kakovost prireje, kjer dobimo dodano vrednost nazaj. Biti zaskrbljen ali obupan zaradi sprememb ni pravi način, ampak je priložnost za preusmeritev živinorejske proizvodnje. Na dolgi rok je to možnost prosperiranja.«
Glavni problem oskrbne verige
Samooskrba v Sloveniji se povečuje. Mleka pridelamo več, kot so naše potrebe, z mesom smo samooskrbni 84-odstotno, z zelenjavo 48-, sadjem 36- in jajci 95-odstotno. Kot pove Žveglič, pridelamo govejega mesa skoraj dovolj, kakšno leto še celo več, s svinjino smo samooskrbni v 39 odstotkih. A težava je, da se polovica najbolj kakovostnega mesa izvozi, saj imamo podpovprečno nizke odkupne cene z EU.
»Tujci naše meso pokupijo, ker tako pridejo do kakovostne surovine, v Slovenijo pa uvažamo marsikaj. To je zato, ker nimamo vzpostavljenih dobavnih verig med kmetom, živilskopredelovalno industrijo in trgovino. Kot prvo bi tako od strateškega sveta za prehrano pričakoval, da naredi analizo, kakšna hrana, s kakšnim ogljičnim odtisom in kakšnim poreklom se pripravlja v javnih zavodih, katerih ustanoviteljica je država. Naši kmetje in dobavitelji izredno težko pridejo v te dobavne verige, naj bo s sadjem, sirom, zelenjavo, mlekom ali mesom. Nujno bi bilo treba narediti dobavne verige, ki se jih bomo morali vsi držati, da bodo cene pokrile proizvodne stroške in omogočale kmetijam tudi razvoj,« je povedal Žveglič. Tudi Luka Juvančič je prepričan, da je glavni možni prihranek v dolgih verigah uvoza in izvoza. »V smislu skupnih emisij toplogrednih plinov kmetijstvo prispeva, kot prispeva. Z dobrimi praksami in nekaterimi tehnologijami, bolj učinkovitimi metodami krmljenja živali jih lahko zmanjšamo, toda ne moremo mimo tega, da je to dejavnost, ki nas hrani. Podobno kot transport je dejstvo, da brez proizvodnje hrane pač ne gre. Glavni problem so oskrbne verige in to, kako jih strniti, kako zmanjšati poti hrane od njive do mize. S tega vidika je smotrno skrajšati poti, kjer imamo surovino domačega proizvoda, da se torej živilo potroši čim bliže lokaciji izvora. Korist ni le okoljska, ampak se dodaja vrednost znotraj domačega gospodarskega sistema. Če surovino izvažamo, kot se prepogosto dogaja pri surovem mleku in govejem mesu, dodana vrednost ostane v kraju predelave in prodaje. Kajti v končni ceni sama surovina zavzema manjši odstotek, kot so pribitki ob predelavi in prodaji. To je zgolj ekonomski vidik in različnih vidikov je še več. Nekorektno je, da diskusijo zožimo na vprašanje, meso da, meso ne, ker je z vseh vidikov prekompleksno,« je pojasnil Juvančič in dodal, da so tudi konteksti evropskih držav različni. Pri nas resnih alternativ reji prežvekovalcev ni, saj imamo dve tretjini travnatih površin. Če želimo zagotavljati prehransko suverenost, potem moramo izhajati iz resursov, ki jih imamo, je prepričan sogovornik.
Agrarni ekonomisti razumejo samooskrbo bolj kompleksno kot le bilanco proizvodnje in potrošnje. Kot je razložil Juvančič, nam naravne danosti in proizvodna struktura omogočajo, da smo samooskrbni pri proizvodnji rdečega mesa in mleka, ne pa pri zelenjavi in žitu, saj imamo njivskih površin na prebivalca malo. »A še pomembnejši so naši sistemi oskrbe s hrano, to je celotna veriga od primarne kmetijske proizvodnje do potrošnje hrane. Gre za vprašanje, ali je ta zmožna dobaviti slovenskemu potrošniku kakovostno hrano slovenskega izvora po ceni, ki jo je pripravljen plačati. Tu se bije glavna bitka sa
Celoten prehranski sistem mora biti tak, da lahko slovenski potrošnik kupi živilo slovenskega izvora. Zadeve so daleč od idealnih. Tudi v panogah, kjer smo samooskrbni s surovino, jemo živila, katerih surovine prihajajo od drugod, medtem ko naše odhajajo na druge trge. To pa je netrajnostno in to je glavni izziv.
mooskrbe. Celoten prehranski sistem mora biti tak, da lahko slovenski potrošnik kupi živilo slovenskega izvora, da imamo vzpostavljene vertikale od proizvodnje do prodaje ter da je po kakovostnih in cenovnih parametrih to dosegljivo. Zadeve so daleč od idealnih. Tudi v panogah, kjer smo fizično gledano samooskrbni s surovino, jemo živila, katerih surovine prihajajo od drugod, medtem ko naše odhajajo na druge trge. To pa je netrajnostno in to je glavni izziv. Pre
več se osredotočamo na vprašanje samooskrbe s surovino in premalo na vprašanje, ali je celoten sistem oskrbe s hrano zmožen zagotoviti tako hrano, da bomo potrošniki posegali po slovenskih izdelkih, sploh sedaj, ko so življenjski stroški narasli.«
Meso kakovosten vir hranil
Meso je tako postal grešni kozel za toplogredne pline in osrednji antijunak debat o reševanju našega planeta. Toda ker je meso živilo, ki ga Slovenci še posebej radi uživamo, in to več, kot so priporočila NIJZ in Svetovne zdravstvene organizacije, strateški svet za prehrano pa bo predstavljal tudi posodobitve nacionalnih prehranskih smernic, smo se za nekatera pojasnila obrnili na eno največjih strokovnjakinj za klinično in športno prehrano pri nas, dr. Nado Rotovnik Kozjek z Onkološkega inštituta v Ljubljani. Doktorica jasno pove, da je skrčenje razprave o primerni prehrani za zdravje na meso čisti populizem in ustvarja možnost za lansiranje ideologij ali celo prehranskih dopolnil s strani tistih, ki se na prehrano človeka v resnici z medicinskega stališča ne spoznajo.
»Pri prehrani človeka ne izhajamo iz tega, koliko posameznega živila naj ta zaužije, temveč kolikšno količino posameznih hranil naj bi zaužil glede na njegove presnovne potrebe. Te se med posamezniki zelo razlikujejo. Odvisne so od starosti, spola, sestave telesa, zdravja posameznika in njegove stopnje bazalne presnove, količine in intenzivnosti telesne dejavnosti ter številnih drugih dejavnikov,« je pojasnila. Meso kot prehranski vir predstavlja kakovosten vir različnih hranil, kot so biološko visoko vredne beljakovine, nenasičenih maščobnih kislin, biološko aktivnih snovi in številnih mikrohranil.
»Z zdravstvenega vidika lahko rečemo, da je uživanje zmernih količin kakovostnega mesa dober prehranski vir za zdravje pomembnih hranil. Večino teh hranil najdemo tudi v drugih živilih, zato so pri izbiri prehranskega vira teh hranil pomembni tudi dejavniki, ki vplivajo na posameznikovo izbiro hrane,« je dodala. Rdečemu mesu pogosto nadevamo etiketo nezdravo in nekatere epidemiološke raziskave res povezujejo rdeče meso s pojavnostjo nekaterih bolezenskih stanj, pravi Nada Rotovnik Kozjek, toda interpretacija teh raziskav v smislu »povzročanja« različnih bolezenskih stanj je zavajajoča. »Pri oceni izidov epidemioloških raziskav ne govorimo o vzročni povezavi, o njej lahko le indirektno sklepamo. Za kar pa je potrebno znanje, v tem primeru s področja medicine, ker govorimo o bolezenskih stanjih. Prav tako takšne raziskave redko upoštevajo način priprave mesnih jedi, kajti pri različnih postopkih obdelave in predelave se prav tako lahko tvorijo za zdravje škodljive snovi. Pri populaciji ljudi, ki jedo meso, so prisotni tudi drugi dejavniki za razvoj različnih bolezni. Še najbolj smešna pa je trditev, da je nekdo debel, ker jé meso. Vsak, ki uživa nenormalne količine energijsko bogate hrane, bo pretiran vnos hranil kopičil v obliki maščevja, naj gre za kruh, sadje ali meso.« Tudi vsako enostransko prehranjevanje predstavlja za zdravje rizičen način prehranjevanja, odgovarja zdravnica. V polemikah o mesu in podnebnih spremembah je bilo veliko besed izrečenih tudi o veganstvu in rastlinski prehrani. Kozjekova pojasnjuje: »Veganstvo je zahtevna prehranska strategija, ki je lahko prav tako nevarna za zdravje. Še posebej je rizična, kadar posameznik nima znanja, kako naj svoje presnovne potrebe pokrije z ustreznim vnosom posameznih hranil. Veganstvo praviloma vključuje obvezno uporabo prehranskih dopolnil za aktivne zdrave odrasle, športnike, bolnike, starostnike in otroke, zato še daleč ni primerno za vse populacije. Posebej izpostavljeni so starostniki, pri katerih je zdravstvena dobrobit zelo vprašljiva. S starostjo se spremeni presnova in delovanje prebavil. Raziskav, ki bi potrjevale ugodne učinke veganstva pri starostnikih, ni. Pri splošnih smernicah prehranjevanja naj bi prehrana zdravih odraslih izhajala iz splošnih priporočil javnega zdravja, ki poudarjajo zmernost v prehrani ter uporabo različnih in kakovostnih živil.«