Pater Rupnik in napis Naš Tito
Umetnika in duhovnega tolažnika Rupnika, ki je dobil naročila za izdelavo mozaikov po številnih cerkvah in kapelah, je ves čas spremljala ekipa kopalniških mojstrov
Slovenska cerkev je po svoji navadi Marka Rupnika vzela v bran v skladu z znano maniro – da so s prstom začeli kazati na napake drugih, seveda po priljubljenem načelu: »Ne glejte nas, poslušajte nas.«
Ko je konec maja leta 2004 takratni predsednik naše vlade Anton Rop v Vatikanu podpisal izjemno pomembno meddržavno pogodbo in doživel sprejem pri papežu Wojtyli, je bila slovenska delegacija počaščena tudi z ogledom zasebne papeške kapele Odrešenikove matere, ki jo je poslikal takrat že Prešernov nagrajenec pater Marko Rupnik. Slovenci, ki so v Vatikanu opravljali različna cerkvena in posvetna dela, so Rupnikov mozaik hvalili, obenem pa povedali, da gre za izjemno težaško opravilo. Izvedli so ga najeti obrtniki, ki se spoznajo na mešanice cementa, izravnalno maso ter geometrijsko točno in šik sestavljanje raznobarvnih mozaičnih ploščic. Podobno kot pri opremljanju kopalnic.
Mozaiki kot dekoracija
Umetnika in duhovnega tolažnika Rupnika, ki je, tudi z izkazom Prešernove nagrade, dobil naročila za izdelavo mozaikov po številnih cerkvah in kapelah, je ves čas tako ali tako spremljala ekipa kopalniških mojstrov, ki so prihajali v Evropsko unijo predvsem iz vzhodne Evrope in Rusije. Podobno kot so vodovodarji iz Poljske zasedli Veliko Britanijo, Slovaki in Albanci pa slovensko gradbeništvo.
Prešernovo nagrado za precizno položene mozaične ploščice je patru Rupniku izročil takratni predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada dr. Jože Kušar. Dr. Kušar se je kot mlad mizarstva izučil pri svojem očetu, pozneje pa je postal cenjen arhitekt, ki se je najbolj izkazal kot preurejevalec cerkva in kapel. Znano je, da je novico, da bo Rupnikov mozaik krasil papeževo osebno kapelo, v Ljubljano sporočil prvi slovenski veleposlanik pri Svetem sedežu in vodilni mož Suverenega malteškega reda dr. Štefan Falež. Samo medklic: v petdesetih letih je bil dr. Falež s posebnim »priporočilom« iz Ljubljane imenovan za predstavnika slovenske turistične organizacije Putnik (kasnejši Kompas). Zadolžen je bil za prve obiske slovenskih vernikov v Vatikanu, seveda z obvezo, da se jih domov vrne natanko toliko, kot jih odpotuje preko meje v Italijo! In prav Štefan Falež je cerkvene veličine v Ljubljani opozoril na izjemno priložnost – za cerkveni ugled bi bila namreč še kako dobrodošla Prešernova nagrada za Rupnikove mozaike, ki sicer v sodobni umetnosti nimajo prav posebnega mesta. Ali kot pravi slovenski umetniški poznavalec z mednarodnim ugledom Brane Kovič: »Recimo, da gre za dekorativizem.« Če smo dovolj blagi.
Spomnimo, da je bilo leta 2000 dogovorjeno, da skupaj s pesnico in večno revolucionarko Svetlano Makarovič Prešernovo nagrado dobi slikar Gustav Gnamuš, ki so ga zaradi močnega pritiska z desne zamenjali za Marka Rupnika. Samo medklic: Svetlana Makarovič ni hotela sprejeti nagrade v družbi Rupnika, Gnamušu pa so jo dodelili leto kasneje. Natanko so vedeli cerkveni lobisti, da gre za edinstveno priložnost – zdaj ali nikoli. In jo je Rupnik dobil, kar so nemudoma sporočili v Vatikan, tam pa so se na nagrado hudo dvoumno odzvali, saj so jo sprejeli kot znak spoštovanja papeževe kapele in papeža samega kot podpornika umetnosti.
Pritisk desnih lobistov na Prešernov sklad je bil tako močan, da se je spregledalo tudi osnovno pravilo, da morajo biti nagrajena dela vedno na ogled javnosti. Zato so iztuhtali zvijačo in v Vatikan na uradni ogled Rupnikovega mozaika poslali hudo prijaznega in rahlo samosvojega poznavalca umetnosti Milčka Komelja, ki je tako v eni osebi predstavljal slovensko javnost. In nagrada je bila Rupniku podeljena, tako kot je bila leta kasneje nagrada Prešernovega sklada podeljena še enemu ljubljencu cerkvenih revanšistov, televizijskemu uredniku dr. Jožetu Možini, ki je bil nagrajen za zares dober dokumentarni film o slovenskem misijonarju na Madagaskarju Pedru Opeki. Problem je nastal, ker se dokumentarni filmski program načelno ne nagrajuje s Prešernovimi priznanji. Minister za kulturo je bil leta 2014 Uroš Grilc, ki se z nagrado sicer ni strinjal, vendar je takratni predsednik upravnega odbora sklada, etnolog dr. Janez Bogataj, vztrajal. Najbolj nestrpni so Bogataju očitali, naj raje ostane pri ocenjevanju kranjskih klobas, kar je bila njegova pogruntavščina, Jožeta Možino pa prepusti drugim.
Bonaventura o samozadovoljevanju
Nimamo namena razglabljati o živahnem spolnem življenju poskočnega patra Marka Rupnika, saj je že slavni čistunski knezoškof Anton Bonaventura Jeglič –sicer sorodnik mojstra sonetov Franceta Prešerna, po katerem Prešernove nagrade nosijo ime in ki je bil tudi avtor številnih hudo žgečkljivih pesmi, recimo o svetem Florijanu – pred več kot stoletjem doživel javno zgražanje. Razvedelo se je, tako poroča tudi Družina, da je deset do trinajst let stare fantiče in deklice pri spovedih večinoma zelo podrobno spraševal o samozadovoljevanju. Napisal je celo priročnik za ženine in neveste, v katerem so natančno opisana občutljiva mesta na človekovem telesu, ki so primerna za žgečkljivo otipavanje, in za dober seks svetoval jutranje ure. Mogoče bi ga morala prebrati tudi samooklicana pisateljica o seksu Milena Miklavčič
in zagovornik teze, da samo ata paše na mamo, Aleš Primc.
Slovenska cerkev je po svoji navadi Marka Rupnika vzela v bran v skladu z znano maniro – s prstom so začeli kazati na napake drugih, seveda po priljubljenem načelu: »Ne glejte nas, poslušajte nas.« Slovenski metropolit Stanislav Zore je v opomin Slovencem, da je naša cerkev poštena, iz čistega mira povabil cerkvenega finančnega vizitatorja, da bi se razgledal in objavil popolno preglednost cerkvenih financ. Nič pa o bajnih zaslužkih z lesom, potem ko se je na Koroškem v številnih gozdovih zgodil skoraj golosek, les pa je bil prodan v Avstrijo v surovem stanju. Seveda je cerkveni finančni vizitator prišel kar iz Hrvaške, tako da so se lahko v hipu sporazumeli v sorodnem jeziku. Rupnika je cerkev celo spravila v povezavo s Fra Angelicom, ki je menda kot naš mojster za mozaike vero oznanjal s slikarskim čopičem, vendar je živel tako preprosto in v resnični veri, da so ga imenovali za svetnika, čeprav za svojo umetnost ni prejel nobene nagrade. Seveda je cerkev decembra, ko je prišla na plan afera Rupnik, uporabila znano domislico o časovnih zapikih. Ali je bilo treba o tem govoriti ravno pred božičem in v času smrti nekdanjega papeža Ratzingerja, ki je samega sebe imenoval za delavca v gospodovem vinogradu? Moj najljubši zgodovinar dr. Stane Granda je javnost, ki pritiska na obsodbo Rupnika, naglo spomnil na prazen sedež v ljubljanski stolnici, na katerem bi morala ob maši za domovino sedeti predsednica države Nataša Pirc Musar, ki očitno ni imela časa, ker je pripravljala opremo za obisk Dražgoš. Pa še predsedniku vlade Robertu Golobu je poočital, da je doma iz Solkana, kjer so doma nebodijihtreba, ki skrbijo za napis Tito (do leta 2004 Naš Tito) na Sabotinu.