Zgage in dobri ljudje
Na televiziji se je zaslišalo nekaj o zgagi.
»Glede stranskih učinkov se posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom,« je na koncu zdrdral oglas. Takoj sem planil k telefonu in začel tipkati. Veste, stranski učinki pri zgagi so moja najljubša tema. »Ste trideseti v čakalni vrsti,« mi je odgovoril avtomat ... Se opravičujem, to morda ni bil dober začetek. Zdi se mi precej neresen. O zdravstvu se ne smemo šaliti, zato se res še enkrat pardoniram.
Hm, očitno je v meni nekaj ministrskega. Tudi doktor Bešič Loredan se je na tisti slavni tiskovni konferenci Jankoviću kar dvakrat opravičil. Amen!
Če smo že pri zgagi in zgagah, nikakor ne smemo zanemariti dejstva, da se pri nas na vladanje, reforme in še posebno na zdravstvo spozna skoraj več ljudi kot na nogomet.
Na televiziji, denimo, skoraj vsak dan spoznavamo pametne ljudi, ki jim je očitno znano, kako je treba voditi državo. V glavnem so to profesorji. Res veliko vedo, saj o tem, kar vedo, tudi predavajo. A hkrati so bili večinoma tudi oni že nekoč ministri! Ni se najbolje obneslo, to je pač treba priznati. A razne predavatelje, jaz jim rečem pripovedniki, najdemo tudi v zdravstvu. Imamo enega, ki je nekaj let v naši največji bolnišnici prejemal plačo kot svetovalec direktorja. Legenda pravi, da se je prekladal iz ene pisarne v drugo, razlagal, duhovičil, dokler se ni naveličal kavic, ki so mu povzročile zgago (!), in zamišljen odracal domov.
Danes soli pamet vsem ministrom, ki seveda niso njegove barve. Radi ga imajo tudi uredniki pisem bralcev, ker je zelo profesionalen. Nikoli ne zamudi roka za oddajo članka. Tak bi gotovo naredil red v zdravstvu.
Na televizorjih se veliko pojavlja tudi druga pripovednica. Pacienti so izpovedali, da z njimi ni vedno tako prijazna kot s kamero. Nam je pa nalila čistega vina glede Hipokrata in njegove prisege. Zdelo se je, kot da je bil možakar privatnik ...
Očitno bo treba za novodobne dohtarje najti novega filozofa. Takega, ki se bo bolj posvetil pacientom. Recimo tako, kot nam je pripovedoval zdravnik, ki že dolgo dela v Švici. »Delovni čas?« se je začudil našemu vprašanju. »Delati moramo, dokler so pred vrati bolniki.« Če bi ob treh popoldne pogledal na uro, češ, imam še nujni opravek v zasebni ambulanti, bi ga hitro odslovili.
Ne le profesorji, tudi politiki imajo kopico odličnih idej o zdravstvu. Pred časom je perspektivni minister iz prejšnje vlade v Odmevih zelo konkretno orisal rešitev za čakalne vrste. Rekel je, da bi morali uporabiti vse »resurse«, tudi zasebnike, samo da bi bilo pacientom bolje.
Res, lepo bi bilo, a ne...
Ko bi kdaj pogledal spletne strani naših zasebnih klinik in sanatorijev, bi lahko videl tole: poleg peščice zaposlenih jih poganjajo združeni odredi specialistov iz obeh UKC-jev, inštitutov in zdravstvenih domov. Če v nekaterih od teh zasebnih rešiteljev zdravstva ne bi delali tudi honorarni sodelavci iz javnega zdravstva, bi lahko čakalne vrste skrajševali direktor, tajnica, vratar in fikus. Malo pretiravam, ampak če človek ne pretirava, ga ne jemljejo resno ...
Ne vem, kdo dandanes pripoveduje študentom medicine o medicinski etiki in deontologiji.
O tem je nekoč predaval dr. Janez Milčinski. Zdaj že pokojni profesor je marsikomu ostal v spominu po izreku: »Zdravnik je dober človek, ki zna medicino.«
Kakšne izreke imajo pa predavatelji danes? Vem le to, da je med »novimi mladimi upi zdravstva« menda največ zanimanja za specializacijo lepotne kirurgije. Mimogrede: tudi naš družinski zdravnik se je upokojil. Toda vsaj pol leta pred odhodom v penzijo nas je na to opozoril. Potrudil se je celo tako, da je po spletu našel kolege, ki so še sprejemali nove paciente.
Dober zdravnik …