Ko je bilo še dovolj naravnega snega
Kako so otroci preživljali zimske počitnice pred mnogimi desetletji
V ponedeljek se bo za šolarje začelo najbolj veselo zimsko obdobje – počitnice. V času naših prednikov, ko je bilo na kmetijah največ dela, pa so se šolskih počitnic bolj kot otroci veselili starši. Ko se je še vse delalo ročno, so šole na podeželju šolski koledar prilagajale potrebam prebivalstva in sezoni kmečkih opravil. V otroštvu naših pradedkov in prababic so morali otroci staršem pomagati pri delu na poljih, v vinogradih, gozdovih, sadovnjakih … Počitnice so se delile na krompirjeve, trgatvene, žetvene … Ministrstvo za šolstvo je letos šolski koledar spremenilo zaradi svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju, ki bo med 22. februarjem in 5. marcem v Planici. Ker bodo v času trajanja največjega športnega dogodka v zgodovini Slovenije turistične kapa
citete, predvsem na Gorenjskem, popolnoma zasedene, so pristojni sklenili, da bodo zimske šolske počitnice mesec dni prej kot v preteklosti. Tako bo prva polovica slovenskih učencev v počitnicah uživala od 30. januarja do 3. februarja, druga pa od 6. do 10. februarja. Gorenjski turistični delavci so nad premikom počitnic navdušeni, ravnatelji šol pa menijo, da gre za čisto neumnost.
Pred desetletji o kakšnem množičnem smučarskem turizmu in prezasedenosti nastanitvenih zmogljivosti pri nas ni nihče razmišljal. S tem ko so 29. novembra 1948 v Kranjski Gori zagnali prvo vlečnico Preseka, leta 1957 pohorsko krožno kabinsko žičnico, leto pozneje pa dvosedežnico na Krvavcu, se je pri nas smučarski turizem šele dobro začel. Premožnejše družine so si smučanje in druge užitke na snegu privoščile v tujini. Včasih so bile zime precej daljše, bolj mrzle in s snegom obilnejše kot danes, otroci pa so bili prepuščeni na
ravi, ki je igrala pomembnejšo vlogo kot danes. Gradili so igluje, izdelovali snežake, se kepali, kotalili in lovili po snegu, skratka uživali v zimskih radostih. Ljubitelji belih strmin so rabljeno smučarsko opremo menjavali in kupovali na sejmih, ki so jih prirejali smučarski klubi ali športna društva.
Danes, ko se številne družine odpravljajo na smučanje, nikogar več ne skrbi, ali bo na smučiščih dovolj naravnega snega, saj za umetni sneg poskrbijo snežni topovi. Za to, da
lahko Slovenijo uvrščamo med dežele smučarjev, so v nekdanji državi skrbele šole, ki so med zimskimi počitnicami po dostopnih cenah organizirale smučarske tečaje, zimska rekreacija otrok pa je bila za žepe staršev veliko bolj prijazna kot danes. Šolarje, ki so jih starši vpisali v smučarske tečaje, so smučarski učitelji vsak dan z avtobusi vozili na smučišča. Nekateri starši so otroke na enodnevno smučanje vozili na Polževo, Zaplano, Zatrnik, Krvavec, v Kranjsko Goro, na Zelenico, Cerkno, ki so ga odpr
li leta 1984. Z leti so številna manjša krajevna smučišča propadla, smučanje pa je izginilo tudi iz šol. Šolarji, ki so med počitnicami ostali v Ljubljani, so si baterije polnili tako, da so se s sanmi ali smučmi na ramah podali na pobeljene okoliške vzpetine: na pobočje Ljubljanskega gradu, Šišenskega hriba, Guncelj, Mosteca ali Tivolija. Nekateri so si rekreacijo in zabavo poiskali kar na umetnih gričkih pred bloki v stanovanjskih naseljih. Ljubitelji drsanja in hokeja na ledu so se razveselili, če se je na bližnjih bajerjih in jezerih naredila dovolj debela ledena skorja, veliko drsalcev pa se je vsak dan zbralo na odprtih umetnih drsališčih. Leta 1965 je Ljubljanski dnevnik poročal, da so bila ob koncih tedna in med zimskimi počitnicami parkirišča v Kranjski Gori povsem zasedena. »Parkiranih je bilo nekaj sto avtomobilov z ljubljanskimi, kranjskimi, zagrebškimi in avstrijskimi registracijskimi tablicami ter veliko izrednih avtobusov prevozniških podjetij, ki so smučarje pripeljali na enodnevno smuko.«