Na najvišji vrh Afrike
Človek pride v srednja leta in se začne spogledovati s starostjo, razgleda se naokoli in poskuša narediti nekaj, ki mu je še dosegljivo – Vzpon na 5895 metrov visoko goro v Afriki je eno takih dejanj
Potovanje v Tanzanijo je pot v drug svet. Aruša je pred petdesetimi leti imela 50.000 prebivalcev. Danes jih ima ob enaki infrastrukturi približno pol milijona. Klasično afriško barakarsko velemesto, kjer pri najboljši volji ni čisto nič zanimivega in ga je najbolje čim prej zapustiti.
Pot do narodnega parka je poldnevna vožnja čez novodobno Afriko. Od druge svetovne vojne se je število prebivalcev države podeseterilo. S temu ustreznimi posledicami. Nekdanje afriške divjine ni več. Vsepovsod naselja in povsod poljane in nepregledne množice goveje živine. V letu 2022 so že drugo leto zapored izpadle padavine deževne dobe. Polja so presušena, reke so gomile kamenja, vse, kar je bilo zelenega, so popasle ovce in krave. Država se opoteka pod bremenom ekonomskih težav in prihodnost ni prav posebej svetla.
Narodni park
Vse to se spremeni na območju narodnega parka. Tanzanijska vlada se jasno zaveda, da Kilimandžaro nese zlata jajca in da je eden redkih virov trdne valute. Posledično ne dopušča živine in stalnih naselitev znotraj parka. Na gori si lahko ogledamo Afriko, kakršna je bila nekdaj: pokrajina, pokrita z deževnim gozdom in polna življenja.
Kakršnokoli soliranje na gori je tako misija nemogoče. Če ne zaradi drugega, pa zato, ker od belcev, ki se podajamo na goro, živi cela množica birokratov, nosačev in planinskih vodičev. Vse, kar je potrebno za teden dni vzpona na goro, je treba prinesti s sabo. Posledično ima vsak izmed nas po štiri nosače. Nič čudnega, da vzpon na goro s prevozom vred stane kakih 2500 ameriških dolarjev, ob tveganju, da je napor vzpona prehud in posledično razočaranje preveliko. Masaji, ki žive na širšem območju Velikega tektonskega jarka, za goro vedo že od nekdaj. Tu in tam se oblačen
pokrov vendarle razprši in odpre razgled na orjaško kopo, ki se iz ravnine dviga več kot 5000 metrov visoko in velja za najvišjo samostojno stoječo goro sveta. Njen bel vrh so imeli za srebro, zato so na goro poslali odpravo. Srebro se je izkazalo za ekvatorialni sneg, ki jim je skopnel v rokah. Belci smo za goro, pokrito z ledeniki, prvič slišali v drugi polovici 19. stoletja, ko so tu delovali nemški misijonarji. Johannes Rebmann je leta 1848 poročal v Evropo o tej neverjetno visoki gori s snežnim pokrovom. Vnela se je vroča debata o tem, ali je sploh mogoče, da bi bila tri stopinje južno od ekvatorja gora, na kateri bi bili ledeniki. Rebmannu niso verjeli in so mu poskušali dopovedati, da so bili domnevni ledeniki le vrh, zavit v oblake. Motili so se. S snegom pokrita gora v Afriki dejansko obstaja. Leta 1891 sta jo prva osvojila Hens Meyer in Ludwig Purtscheller.
Vzpon na Kilimandžaro
Prvi dan se dvigamo po deževnem gozdu, a z vzponom se spreminja tudi rastje. Drevesa izginejo, nadomesti jih grmovje, v taboru Šira na višini 4000 metrov je to že visokogorska puščava.
Precejšnje število gornikov se vsako leto poskuša povzpeti na ta markanten vrh. Izkušnje so pokazale, da se ne gre igrati z mislijo, da bi vrh osvojili v enem zamahu, s potjo naravnost navzgor. Aklimatizacija je vsekakor potrebna. Eden od stranskih vrhov je Lava Tower in je visok 4600 metrov. Takrat prvič začutiš višino. Zadihanost mine, ko se na drugi strani spet začneš spuščati do naslednjega v vrsti šotorskih taborov.
Nam belcem je skupna ena misel: priti na vrh. Domači nosači gledajo na celotno zadevo drugače: to je služba, ena od redkih priložnosti v državi, ko s precej truda prideš tudi do poštene plače. Trudijo se in so vedno pripravljeni pomagati.
Četrti dan se pred očmi prikaže Mawenzi, 5149 metrov visok stranski vrh Kilimandžara. Njemu naproti sredi pobočja stoji Barufu Camp. To je izhodišče za juriš na vrh, na katerega se odpravimo sredi noči. Šest kilometrov poti in 1100 metrov višinske razlike. Na začetku se zdi, da bo enostavno. Tempo je počasen in dvigamo se po 150 metrov višinskih metrov na uro. Potem se zadeve zaostrijo. Strmina narašča, zrak je hladen in redek, vse skupaj postane naporno. Začnem omahovati.
Takrat naši črni vodniki postanejo pozorni. Paolo se spravi name. »Papa Jones, papa Jones, keep pushing, keep pushing!« Ves čas je ob meni. Ne pusti mi, da odtavam s steze. Ves sem zaspan, pa mi ne pusti spati na palicah, ne pusti mi, da se ustavim, ves čas me gnjavi z neko pijačo in rine vame. Najraje bi se obrnil in odnehal, pa je kot podrepna muha. Ves čas zraven mene, ves čas me spodbuja. Vse me boli, trdovratno lovim sapo in kašelj mi kar ne da miru.
A tudi vsake neskončnosti je enkrat konec. Na obzorju se začne daniti in kar naenkrat vidim Mawenzi, ki je sedaj že precej nižje od mene. Potem pa nenadoma tisti pravi čudež. Svet se presenetljivo poravna in stopimo na rob kraterja kakih 5600 metrov visoko. To je Stella Point.
Pet dni gor in dva navzdol
Oddahnem si in spet postanem pogumen. Uhuru, Vrh svobode, je le še kilometer proč. Preplavijo me nove moči in zavem se, da mi bo uspelo priti na vrh. Korak za korakom in pot proti vrhu. Zdani se in zdaj je mogoče tudi kaj videti. Okrog mene so ekvatorialni ledeniki, orjaška senca ognjenika na zahodni strani gore, daleč stran gora Meru s svojimi 4562 metri gleda iz oblačnega morja. Dodatna ura za kilometer vzpona in končno se pokaže lesena tabla z napisi na vrhu. Opotečem se do table in si rečem: »Uspelo mi je, streha Afrike, 5895 metrov visoko.« Kaj dosti višje ne bi bil sposoben priti. V navalu čiste in popolne hvaležnosti objamem vodnika in mu povem: »Hvala ti, brez tebe ne bi zmogel.«
Na vrhu naredimo nekaj fotografij, vzamem nekaj kamenčkov za spomin in potem se prav na hitro začnemo spuščati. Nazaj gre lažje in vsa utrujenost mine. Zazdi se mi, da se je treba samo spustiti po drči po gori navzdol, pa bo ves ta trud za mano. Pa ni čisto tako.
Spust se spremeni v capljanje in tako v neskončnost. Korak za korakom. Pet dni gor in dva navzdol. Ob slovesu nas pričaka še realnost tretjega sveta. Od Kilimandžara žive vsi – nosači in vodniki pa so na dnu plačne lestvice in žive predvsem od naših napitnin.