Kriminalci, ki imajo običajno dovolj denarja
Tudi v svetu vodstvenih kadrov najdemo kriminalce, zdi pa se, da so njihovi vzgibi, ki jih ženejo v hlastanje po še več milijonih, nekoliko drugačni
Ena najbolj zanimivih oblik kriminala so kriminalni podvigi belih ovratnikov. Gre za kriminalce, običajno na pomembnih vodstvenih položajih, ki kradejo tako brezbrižno, kot to počnejo nizkotni tatovi na ulici. Pa je med njimi vendarle mogoče potegniti kakšne vzporednice? Ali se zelo razlikujejo med seboj? In če se, v čem? Pojdimo po vrsti.
Spet se moramo zazreti v Ameriko, kjer imajo veliko več izkušenj s takšnimi kriminalci in kjer imajo raziskovalci do njih lažji dostop. Tako so lahko v eno od novejših poglobljenih psiholoških raziskav in analiz vključili petdeset obsojenih kriminalcev, ki so kradli na visokih položajih. Včasih na najvišjih. Z njimi so se pogovarjali o njihovem ravnanju in morebitnem kesanju.
Imena iz knjige
Naj kot zanimivost najprej navedemo podatek, da so pred dobrimi dvajsetimi leti v Združenih državah Amerike izdali knjigo z naslovom Lessons from the Top (Učne lekcije z vrha), v kateri so predstavili petdeset velikih podjetniških imen, avtorji pa so bralcem sporočali, da se je od njih možno marsikaj naučiti, in jih spodbujali k sledenju njihovim navadam. Nekaj let kasneje so trije od teh podjetnikov končali za zapahi, še trije so se morali zagovarjati na sodišču. To je precej visoko število in omenjena knjiga, kot se je pokazalo, tudi na splošno ni ponujala kaj prida lepih vzorov.
Takšno ravnanje belih ovratnikov običajno, takole na hitro, pripišemo pohlepnosti, morda ambicioznosti, pogosto tudi patološkim vzorcem teh ljudi.
Toda poglejmo nekoliko drugače. Ameriški ekonomist Gary Becker, prejemnik Nobelove nagrade, je v enem od svojih del med drugim zagovarjal stališče, da pri takšnih kriminalcih morda ne gre toliko iskati njihovih drugačnih psiholoških nagnjenj, pač pa gre pri njih v takih primerih predvsem za tehtanje med dobički in izgubami. Če so dobički visoki, tveganje in izgube pa nizki, se človek na takem položaju v nekaterih primerih loti kriminalnega početja.
Ko govorimo o belih ovratnikih, je to običajno kraja z goljufijo, prirejanje računovodskih knjig, izplačevanje prek raznih obvodov, za storitve, ki niso bile nikoli izvedene. Lahko gre tudi za goljufanje delničarjev, lastnikov in še koga. Takšnih podvigov je kar nekaj in so zelo raznoliki.
Ena od ključnih razlik med takšno krajo in tisto, ko žepar na avtobusu ukrade denarnico, je, da je pri podvigu belega ovratnika žrtev oddaljena, da svojih žrtev ne vidi, kar se pozna v psihološkem dojemanju takšnega podviga. A na koncu je, to jim je skupno, žrtev tako ali drugače oškodovana.
Razlog za šopirjenje
Zanimivo je, da imajo takšni kriminalci običajno dovolj denarja, visoke mesečne dohodke, materialno urejeno okolje, vendar si želijo še več. V pogovorih z njimi se je pokazalo, da pomen svojih dejanj zmanjšujejo, včasih so se tudi izgovarjali, da to tako ali tako počnejo vsi v industriji. Izkazalo se je celo, da so se s svojimi podvigi hvalili pred kolegi, ki so v tem videli podjetnost in iznajdljivost. Na ta način so se dokazovali pred drugimi.
Zato je del njihovega ravnanja, kot se je pokazalo, mogoče pojasniti s pritiski, kulturo in normami, veljavnimi v svetu, ki mu taki beli ovratniki pripadajo. Posledično to tudi pomeni, da se je mogoče vprašati, ali bi človek, ki sicer trdi, da ima drugačne vrednote, na enakem položaju res ravnal tako zelo drugače.
Na neki način bi celo lahko rekli takole: zgražanje nad početjem takšnih kriminalcev je bolj kot zgražanje nad njihovim ravnanjem v resnici ljubosumje zaradi dejstva, da so na položajih, kjer takšne stvari lahko počnejo. V skrajnih primerih namreč govorimo o več milijonov evrov vrednih krajah, zaradi katerih potem ti ljudje največkrat odsedijo omejen čas, vsaj dela tako pridobljenega bogastva pa oškodovancem ni mogoče vrniti. Seveda gre pri tem za karikiranje, vendar je vseeno zelo verjetno, da ti ljudje niso tako zelo drugačni od drugih, temveč so zaradi različnih dejavnikov zgolj pripravljeni storiti takšno kaznivo dejanje.
Kriminal belih ovratnikov je prisoten povsod po svetu. Ponekod je bolj skrit, drugod je bolj zaznaven, v vseh primerih pa gre za nekakšne vzorce, ki so velikokrat vgrajeni v sistem. Takšni so primeri podkupovanj in klientelizma ter nekatere druge oblike sumljivega vedenja in ravnanja. Pri vsem tem torej psihološki profil takih kriminalcev bolj malo pove o njih, vsaj v smislu, da bi nam pokazal, v čem se razlikujejo od drugih ljudi. Saj je izrazitih razlik med ljudmi bržkone bolj malo.
V pogovorih z njimi se je pokazalo, da so zmanjševali pomen svojih dejanj. Včasih so se tudi izgovarjali, da to tako ali tako počnejo vsi v industriji. Izkazalo se je celo, da so se s svojimi podvigi hvalili pred kolegi, ki so v tem videli podjetnost in iznajdljivost. Na ta način so se dokazovali pred drugimi.