Marjeta Žabjek

Mercedes-benz 307 D, letnik 1985

Na ljubljanski tržnici, na stojnici, kjer je vedno vrsta, zelje in sorodne dobrote ponuja Marjeta Žabjek. Ob kramljanju s kupci to nasmejano počne že 28 let. V družinskem pogonu sta še mama in sestra, ki je vodja dejavnosti, na pomoč priskoči tudi sestrin mož. Zelje je takoj po drugi svetovni vojni začela prodajati babica. »Najprej so vozili s konji, ki so jih pustili na Ambroževem trgu, do stojnice pa so si pomagali s cizo,« nam je povedala Marjeta. »Delo je nadaljeval oče, ki je kupil mercedesa, ki ga uporabljamo še danes. Je naš družinski član in služi le za vožnje od Spodnje Hrušice na obrobju Ljubljane do tržnice. Imamo tudi druga vozila, a to ne bo šlo nikoli od hiše. Na cesti smo videti sicer precej ubogo in verjetno kdo pomisli, da pobiramo staro železo. Predlani smo ga popolnoma renovirali, a mu še vedno kaj manjka – gretje, radio, kazalo za gorivo. Zato se zgodi, da nam zmanjka bencina. Ko se je nekoč ustavil in pogovor z mehanikom ni obrodil sadu, se je šele svak spomnil, da bi mogoče poskusili kaj dotočiti.« Nekaj sitnosti so imeli tudi, ko se je pokvaril menjalnik. »Bilo je v petek popoldne in do doma smo morali v prvi prestavi. Enako zjutraj nazaj. Precej zgodaj smo vstali.«

Marjeta Žabjek je na tržnici od svojega devetnajstega leta. Vsak dan razen nedelje. Od petih zjutraj, da vse pripravijo, do približno petih popoldne. Tega ne počne le junija in julija. Nekje konec maja jim namreč zmanjka zelja. »Niti en dan nisem manjkala, saj nisem nikoli zbolela. Le lani sem bila nekaj časa doma. Dobila sem namreč ozebline na obrazu, lice mi je zateklo, nastala je modrica ...«