V Postojnski jami imajo znova naraščaj
Vas zanima, kaj počnejo človeške ribice, ki so se pred kamerami vsega sveta izlegle pred šestimi leti? – Danes niso več same, lani so v jami dobili še 36 malih zmajčkov
Človeški ribici se ob soju rdeče lučke, s katero ju je diskretno osvetlila biologinja Katarina Kanduč, nista pustili motiti. Mirno sta se stiskali v vogalu akvarija v temnem zaodrju jamskega dogajanja. Slavni sta postali, še preden sta se leta 2016 izlegli iz jajčeca, zgodba o njunem rojstvu in rojstvu njunih 19 bratov in sester je polnila naslovnice svetovnih medijev. Danes sta to šestletnika, dolga približno 18 centimetrov in precej razvajena, pravi njuna človeška varuhinja. Ko je lučko naravnala na rumeno svetlobo, sta se vznemirila, njune škrge so se obarvale rdeče in hitro sta si začela iskati zavetje stran od soja svetlobe. »Če ju le za trenutek preveč osvetlim, jo ucvreta v skrivališče. Ne upam si trditi, da prepoznata moj glas, a opažam, da se nanj odzivata in postaneta pozorna, kot bi čakala, ali ju bom nemara nahranila ali zgolj osvetlila,« ju opazuje Kandučeva, ki ima zadnjih šest let v Postojnski jami bolj vlogo babice in nadomestne mame kot vodnice. Slavnim postojnskim zmajčkom sta se lani namreč pridružila še dva nova zaroda človeških ribic. Štiri mladičke so dobili v večjemu akvariju na Belvederju, 32 jih je v jamsko temo pokukalo v Vivariju.
Skrivnost pod črno ponjavo
Biologinja nas odpelje za ograjo, v temo, nedaleč od mesta, kjer se vsak dan sprehajajo obiskovalci z vsega sveta, ne vedoč, da so v družbi zmajevih mladičkov. Odgrne črno ponjavo in razpre vrata v pravi jamski laboratorij, v katerem v steklenih posodicah migajo v povprečju dobre štiri mesece stari zmajčki, veliki dva ali tri centimetre. Vodo, v kateri plavajo, kapljo za kapljo zbirajo v veliki dvorani Postojnske jame, ko ta pronica skozi strop. »V dveh kanglah jim jo prinašam sem in jo nato še dvakrat prefiltriram, da ne bi prišlo do kakšne okužbe,« razloži sogovornica, ko razkazuje inštalacijo cevk, iz katerih počasi kaplja voda. Na robu mize je mikroskop, rdeče luči ponujajo nekaj medle svetlobe. Mali mladički se zdijo zadovoljni.
Čeprav človeška ribica v naravnem okolju tudi desetletje preživi brez hrane, jih tu crkljajo. Vsakih deset dni jim privoščijo mesnatega belega črvička. Mladički jih obožujejo. Njihova mama se medtem leno preklada po velikem akvariju, privoščili so ji nadstandard, celotnega ima samo zase. Junija lani je začela odlagati jajčeca vsem na očeh, obiskovalci jame je niso prav nič motili. Trinajstletni Jaka Kresnik, ki je bil s sošolci v jami na zaključnem izletu, je to opazil prvi in vzkliknil: »Ali imate spet jajčeca?«
Kot zrela hruška
Obiskali smo človeški ribici, ki sta se leta 2016 izlegli v Postojnski jami in postali slavni po vsem svetu. Danes sta to šestletnika, dolga približno 18 centimetrov in precej razvajena.
Vodnik, prepričan, da je fant pod vtisom zgodbe iz leta 2016 najbrž videl kakšen kamenček, se sprva ni pustil motiti, a nekaj trenutkov zatem je bila na nogah vsa Postojnska jama. »Zgodilo se je v tem delu akvarija,« Kandučeva pokaže skozi steklo. Ko so osnovnošolci zmagoslavno zapustili Vivarij, je ekipa dveh biologov in vodje laboratorija Katje Dolenc Batagelj začela sprejemati najtežje odločitve. Bodo jajčeca pustili kar tam, naj jih ločijo od samičke, naj premestijo tudi njo, jo bodo obiskovalci vznemirjali? Kandučeva se je naposled potopila v akvarij in prestavila jajčeca na varno in vse kaže, da so se odločili prav. Po 70 dneh so ličinke že veselo poplesovale v svojih želatinastih ovojih, po 115 dneh se je izlegel prvi in nato še vseh 31 preostalih novih mladičkov. »Poglejte, izleže se v trenutku, odpade kot zrela hruška in takoj zaplava,« prvi mož Postojnske jame Marjan Batagelj na posnetku pokaže rojstvo ličinke.
Celotno dogajanje imajo v Postojnski jami posneto, hranijo na desettisoče posnetkov, ki so neprecenljiv material za raziskovalce. Biologi z ljubljanske biotehniške fakultete bodo, tako upajo, s pomočjo posnetkov lahko razvozlali še marsikatero skrivnost človeške ribice, ki jim je v zadnjih sto letih ni uspelo. Lani so ugotovili, da lahko samička tudi za pet mesecev odloči odlaganje jajčec, če jo kaj vznemiri. Opazujejo izleganje mladičkov, njihovo rast, razvoj, odkrili so, da so brezpigmentne pege, ki se ribicam s časom pojavljajo po glavi in hrbtišču, njihov prstni odtis, po katerem jih je mogoče med sabo ločevati … Poznajo njihovo krvno sliko in znajo tudi že kaj pozdraviti. »Ne pa vsega, saj to seveda ni veterina,« se posmeje profesor zoologije Rok Kostanjšek z ljubljanske biotehniške fakultete, ki s Postojnsko jamo dobro sodeluje.
»Doslej je znano, da ima človeška ribica enega največjih dednih zapisov med vsemi živalmi na svetu. Že več let se ga trudimo spraviti v obliko, ki jo bomo lahko razumeli, trenutno ga preučujemo v okviru velikega mednarodnega projekta,« razloži Kostanjšek in poudari, da vsako tako novo spoznanje na koncu prispeva k ohranjanju biodiverzitete in naravnega okolja. Zakaj človeška ribica živi ravno in zgolj samo na dinarskokraškem območju? »Ker ima samo tukaj dovolj hrane. Toliko jamskih živali, kot živi tukaj, ne živi nikjer drugje. Človeška ribica je krovna vrsta podzemnih voda in čeprav je videti nebogljena, je tudi glavni plenilec podzemlja. Tako kot orka v morju ali medved v gozdu. In dokler bo tako, ravnovesje stoji. Ko se bo to ravnovesje enkrat porušilo, bo že zdavnaj prepozno. Zato človeški ribici pravimo čuvaj pitne vode,« osvetli njen pomen.
Viktorjeva nova noga
Zoologinja Lilijana Bizjak Mali je po navadi ena prvih obveščenih, ko se v Postojnski jami poraja novo živ
ljenje. Na fotografiji pokaže Viktorja, človeško ribico, ki se je v zgodovino vpisala zaradi pretepaštva. Aprila 2018 je med mladimi človeškimi ribicami prišlo do ravsa, stepli so se, Viktor jo je odnesel s poškodovano zadnjo nogo. »Ko smo gledali tisto njegovo prežvečeno nogo, smo se spraševali, kaj se bo zgodilo. Vedeli smo, da so repate dvoživke sposobne regeneracije, ne pa, ali se bo to tudi res zgodilo. In se je. Ranjeni del je odpadel, rana se je zacelila, na njenem mestu pa je počasi začela rasti nova. Leto in pol pozneje je bila skoraj enako velika kot zdrava,« pripoveduje. Viktor je torej prva človeška ribica, na kateri je bil dokumentiran in opisan primer regeneracije odpadle okončine. Biologinja pritrdi, da je vladarica podzemlja skrivnostna žival, ki ne neha presenečati. Med kopico fotografij ima tudi sliko lani odloženega dvojnega jajčeca. »Nov misterij torej. Bi se iz njega izlegli dvojčki? Najbrž da, a nikoli ne bomo vedeli, samička ga je namreč pojedla,« skomigne. Počakati bo treba do naslednjega porodnega klica iz Postojnske jame.
Ga bo dočakala? Tukaj Marjan Batagelj ne more skriti razočaranja. »Ni vse tako lepo, kot je videti,« pravi, ko zavrti posnetek, kako nekdo na travniku, dober kilometer stran od Postojnske jame na travnik zliva na hektolitre gnojnice. Ne z domačih kmetij, temveč pripeljano od kdo ve kod. Zaskrbljen pove, da so na ovoju jajčeca človeške ribice opazili delčke mikroplastike, ki je skupaj z vodo pronicala skozi debele plasti zemlje. Svet človeške ribice najbolj ogrožajo intenzivno kmetijstvo, industrijski in komunalni odpadki, urbanizacija in divja odlagališča. »Rešitve za to niso znanstvena fantastika. Medtem ko Evropska unija govori o zaščiti okolja, ne ve, da na njenem ozemlju obstaja tudi kraška površina,« Batagelj povzdigne glas. »Zakaj to trdim? Zato ker so dopustni parametri za kmetovanje taki, ki jih kraška tla ne bodo nikoli prenesla. Propustnost tal v Šleziji je popolnoma drugačna kot na našem Krasu, kjer so učinki onesnaževanja desetkrat večji. Mi pa dopuščamo enake mejne stopnje. To je groza! In glede na to, da kraško ozemlje zajema 43 odstotkov površja Slovenije, tega ne moremo gledati križemrok,« pravi Batagelj.
Ambasadorji človeške ribice
Veliko upov polaga v najmlajše obiskovalce, v šolarje. Ne zanima ga, o kakšnih izpustih govorijo v Davosu, zaveda se, da mora prve korake k ohranjanju narave narediti vsak posameznik. »Z izleganjem zmajevih mladičkov nam je narava dala vlogo skrbnikov, naše poslanstvo pa je poskrbeti za varen in zdrav življenjski prostor človeške ribice,« je odločen in poudari, da s tem, ko se borimo za njen obstoj, se hkrati borimo za obstoj čiste pitne vode in posledično za ohranitev človeka. V Postojnski jami so zato oblikovali projekt Protect proteus, ambasadorji oziroma varuhi človeške ribice pa bodo postali vsi, ki bodo s simboličnim nakupom zapestnice protect proteus sredstva namenili za zagotavljanje optimalnih življenjskih pogojev za mladičke človeške ribice. V Postojnski jami zagotavljajo, da bodo vsa zbrana sredstva namenili za mladičke, za izobraževanje o človeški ribici ter za dolgoročno ohranjanje pitne vode in čistejšega okolja na Krasu. Zapestnica pa bo medtem posameznika vsak dan znova opomnila, da je tudi od njega odvisno, ali bo človeška ribica – in z njo človeštvo – preživela.