Človek, ki je postal sinonim za izdajalca
Beseda kvizling, sinonim za izdajalca, je nastala v začetku druge svetovne vojne – Povod zanjo sta bila norveški politik Vidkun Quisling in njegovo izdajalsko delovanje v času nemške okupacije Norveške
Beseda kvizling je še danes sinonim za narodnega izdajalca. Prvič so jo v tem pomenu uporabili pri britanskem časniku The Time, in sicer že leta 1940, ko so v uvodniku zapisali: »Kvizlingi so povsod.«
Norveški častnik, fašist in politik Vidkun Quisling je na današnji dan leta 1942 postal predsednik vlade kraljevine Norveške in se na tej funkciji obdržal do konca druge svetovne vojne, čeprav so okupirano državo dejansko vodili Nemci. V tem času si je zaradi paktiranja z Adolfom Hitlerjem prislužil sloves narodnega izdajalca.
Rodil se je 18. julija 1887 v kraju Fyresdal na jugu Norveške v družini pastorja norveške evangeličanske cerkve. Kot otrok je bil tih in sramežljiv, vendar priden in prijazen. Kot so kasneje na podlagi najdenih zasebnih pisem ugotavljali zgodovinarji, je bila njegova družina ljubeča in močno povezana. V srednji šoli je Vidkun pokazal izredno zanimanje za humanistične vede, zlasti zgodovino, in naravoslovne vede. Leta 1905 se je vpisal na norveško vojaško akademijo, kjer je na sprejemnih izpitih med 250 kandidati dosegel najvišje število točk. Tudi diplomiral je z najvišjo oceno v dotedanji skoraj stoletni zgodovini akademije, za kar je bil nagrajen s sprejemom pri norveškem kralju Haakonu VII.
Diplomat in humanitarec
V vojsko je stopil leta 1911. Norveška je bila sicer med prvo svetovno vojno nevtralna, toda Quisling se s tem ni najbolj strinjal in je preziral tedanja mirovniška gibanja. Leta 1918 so ga kot vojaškega atašeja poslali v Sankt Peterburg, kjer je občudoval Leva Trockega in njegov način mobilizacije Rdeče armade. V začetku leta 1922 se je na povabilo norveškega politika, humanitarca, polarnega raziskovalca ter Nobelovega nagrajenca Fridtjofa Nansena odpravil v ukrajinski Harkov, da bi pomagal pri humanitarnem delu v okviru Lige narodov. Tam si je ustvaril tudi svoj prvi mednarodni sloves, ko je z vztrajnostjo in odločnostjo v obubožano pokrajino, kjer je vladala ekstremna lakota, pripeljal obsežno humanitarno pomoč.
Leta 1922 se je poročil z Rusinjo Aleksandro Andrejevno Voronino. Toda iz njegovih pisem, ki so jih kasneje našli sorodniki, je bilo zaznati, da se je z Aleksandro poročil zgolj zato, da jo je rešil hude revščine. V letu 1923 je nadaljeval s svojim humanitarnim delom, Nansen ga je pogosto opisoval kot nepogrešljivega sodelavca. Tega leta se je zapletel z Rusinjo Marijo Vasiljevno Pasečnikovo. Kasneje je govoril, da se je z njo tudi poročil, čeprav zgodovinarji niso našli nobenih uradnih dokumentov o njegovi drugi poroki.
Leta 1927, v času ohladitve diplomatskih odnosov med veliko Britanijo in Rusijo, so Quislinga kot norveškega diplomata poslali v Moskvo, kjer je zastopal (tudi) britanska stališča in interese.
Toda zaradi vse trše sovjetske politike, ki je zavračala njegove poskuse reševanja armenske in ukrajinske krize, za kar si je prizadeval skupaj z Nansenom, se je začel odmikati od boljševističnih idej. Leta 1929 se je vrnil na Norveško in v začetku 30. let deloval kot minister za obrambo v vladah Pedra Kolstada in Jensa Hundseida. Ne prav dober sloves si je pridobil, ko je junija 1931 v Menstadu nasilno zatrl veliko stavko 2000 delavcev podjetja za proizvodnjo aluminija Norsk Hydro. Po Kolstadovi smrti je leta 1932 izstopil iz vlade in ustanovil fašistično stranko Narodna zveza, s katero se je zavzemal za zatiranje komunizma, vendar mu v norveški parlament ni uspelo priti. Leta 1934 se je v Montreuxu udeležil fašistične konference, po srečanju z nacističnim ideologom Alfredom Rosenbergom pa si je svojo politiko zamislil kot mešanico italijanskega fašizma in nemškega nacizma. Mnogi njegovi nasprotniki so ga imenovali norveški Hitler, predvsem zaradi njegove antisemitske drže, njegova stranka pa je vse bolj prevzemala značilnosti nemške nacistične stranke. Trdil je, da britansko-ruska naveza Norveški ne bo omogočila neodvisnosti, pač pa mora podporo iskati v nacistični Nemčiji. Prelomnica sta bila sestanek s Hitlerjem decembra 1939 in poziv k okupaciji Norveške, ki naj bi potem postala nemška pomorska baza, hkrati pa naj bi Nemčija finančno podprla Quislingovo stranko. Hitler mu je med drugim obljubil tudi posredovanje v primeru britanskega napada na takrat še neodvisno Norveško.
Nemška okupacija Norveške
Ko so 8. aprila 1940 britanske sile minirale kanal med Norveško in njenimi otoki, po katerem je potekal transport železove rude iz Švedske za potrebe nemškega gospodarstva, so Nemci to izkoristili kot povod za invazijo, ki se je zgodila dan kasneje. Quisling je le nekaj ur po invaziji na državnem radiu povedal, da je izvedel državni udar. Samega sebe je razglasil za predsednika vlade in ukazal ustavitev oboroženega odpora. Med ljudstvom priljubljen kralj Haakon VII., ki je kmalu zatem skupaj z vlado in državnimi zlatimi rezervami z britansko vojaško ladjo prek Švedske pobegnil v London in tam sestavil vlado v izgnanstvu, je Quislingov ukaz odločno zavrnil ter podprl oborožen upor norveškega ljudstva, ki se je nato nadaljeval skozi vsa leta vojne. A tudi Nemci Quislinga niso podprli in njegov režim je tako neslavni konec doživel že po nekaj dneh.
Hitler je medtem za komisarja na Norveškem imenoval enega najbolj krutih nacističnih voditeljev Josefa Terbovena, ki je nato dejansko vodil državo, Quislingova marionetna vlada pa je bila namenjena zgolj izvajanju nemških ukazov. Terboven je med drugim na Norveškem ustanovil štiri taborišča za politične nasprotnike in vojne ujetnike, v katerih je umrlo več kot 13.000 sovjetskih, jugoslovanskih in poljskih vojnih ujetnikov, bodisi zaradi usmrtitve bodisi zaradi izčrpanosti, lakote ali bolezni. Tudi življenje civilnega prebivalstva se je močno poslabšalo, primanjkovalo je osnovnih potrebščin, hrane. Več kot 50.000 Norvežanov je med okupacijo pobegnilo v sosednjo nevtralno Švedsko.
Zaradi izdajstva obsojen na smrt
Sodelovanje z okupacijsko vlado je Quislingu 1. februarja 1942, dve leti po vzpostavitvi nemške civilne uprave, ki je v resnici vodila Norveško do konca vojne, vendarle prineslo uradno imenovanje za predsednika vlade, sodelavce pa je imenoval iz vrst svoje desničarske stranke. V norveško družbo, cerkev, šolstvo, med mlade se je trudil vpeljati nacistične principe in prakso. Organiziral je pregone Judov in obračunaval s pripadniki odpora ter kraljevimi podporniki. Vse to je močno vznemirjalo gorečo norveško opozicijo. Bil je odgovoren za smrt okoli tisoč Judov, ki jih je poslal v koncentracijska taborišča na Poljskem.
Po osvoboditvi Norveške so Quislingu in članom njegove nacionalistične stranke sodili; sojenje je trajalo od 20. avgusta do 10. septembra. Njegov zagovor je temeljil na trditvah, da si je prizadeval za popolno osamosvojitev Norveške. Toda sodišče je bilo odločno – spoznalo ga je za krivega hude izdaje naroda in drugih zločinov ter ga obsodilo na smrt s streljanjem. Na sodbo se je pritožil, a neuspešno. Sodišče je odločilo, da je sodba primer pravičnosti. Ustreljen je bil 24. oktobra 1945 v utrdbi Akershus v Oslu. Njegove zadnje besede so bile: »Obsojen sem bil po krivici, umrl bom nedolžen.« Beseda kvizling je po njegovi smrti postala sinonim za narodnega izdajalca in to je še danes. Prvič so jo v tem pomenu uporabili pri britanskem časniku The Time, in sicer že leta 1940, ko so v uvodniku zapisali: »Kvizlingi so povsod.«