Đokovića lahko premagajo le še solze
Zmagovita vrnitev v Avstralijo in na prvo mesto na svetovni lestvici ter lov na rekordni 23. grand slam
»To je bil eden najtežjih turnirjev v moji karieri, potem ko lani tu nisem smel igrati in sem se letos vrnil. Samo jaz in moja ekipa vemo, kaj vse sem preživljal zadnje štiri, pet tednov. To je glede na vse okoliščine verjetno največja zmaga v moji karieri,« je po zmagi v finalu odprtega prvenstva Avstralije povedal vidno ganjeni Novak Đoković, ki je v svojem desetem finalu na tem turnirju še desetič zmagal ter se z 22. osvojenim grand slamom izenačil s Špancem Rafaelom Nadalom.
Čustvena zmaga
Koliko Novaku pomeni zmaga, s katero se je znova uvrstil tudi na prvo mesto na svetovni lestvici in še podaljšal svojih dosedanjih rekordnih 374 tednov kot številka ena, je bilo videti takoj po zmagoslavju, ko se je povzpel v ložo svoje ekipe. Tam so ga po objemih z najbližjimi premagale solze, tako da je za nekaj trenutkov objokan legel na tla, nenadzorovanemu hlipanju pa se je zavit v brisačo prepustil tudi po vrnitvi na klop. »V loži sem se čustveno sesul in zjokal, takoj ko sem objel mamo in brata. Dotlej nisem dovolil, da bi me kar koli zunaj igrišča zmotilo pri igri, potem pa je vse bruhnilo iz mene,« je kasneje pojasnil na tiskovni konferenci. Motečih dejavnikov zunaj igrišč je bilo za 35-letnega Srba, ki so ga pred letom dni zaradi neprecepljenosti proti covidu izgnali iz Avstralije, tudi letos veliko. Najprej se je ubadal s poškodbo stegenske mišice, nato z očitki nekaterih, da si jo je glede na odlične predstave kar izmislil, nazadnje pa mu jo je nekoliko zagodel še vedno kontroverzni oče Srđan, ki je vznemiril zahodne medije s slikanjem z ruskimi navijači in z vzklikom »Živeli, Rusi!«, zaradi česar si potem raje ni ogledal finala iz lože, nekateri prenapeteži pa so celo zahtevali njegovo takojšnjo deportacijo. »Oba sva žalostna, da ga ni bilo na tekmi, saj so takšni trenutki redki in ne veš, ali se bodo še kdaj ponovili. A se je vsaj vse srečno končalo,« je o tem povedal Novak, ki je bil zelo zgovoren po zmagi.
»Vem, da je dolg govor, a imejte potrpljenje z menoj. Oba s Stefanosom prihajava iz majhne države brez velike teniške tradicije, zato bi rad vsem mladim tenisačem, ki bi radi doživeli uspeh, kot sva ga midva, sporočil, naj ne nehajo sanjati in si ne pustijo vzeti teh sanj, ne glede ne to, od kod prihajajo. Sanjajte o velikih rečeh,« je bil navdihujoč Đoković, ki je poraženega Grka po njegovem drugem porazu v finalu grand slama (tudi v Rolandu Garrosu 2021 je izgubil proti Srbu) potolažil, da to ni bila njegova zadnja priložnost, saj da ima za zmage še veliko časa, več kot sam.
Stefanos Cicipas, ki se je klub porazu s 3:6, 6:7, 6:7 dobro boril, se je v svojem govoru zahvalil zmagovalcu, ki ga občuduje in mu je hvaležen, saj s svojo odlično igro tudi vse druge tenisače sili k napredku. »Je eden največjih v našem športu. Pravzaprav je najboljši med vsemi, ki so kdaj držali teniški lopar v rokah,« je bil jasen 24-letni Grk.
Čeprav se bodo mnenja o tem, kdo je v tenisu res pustil največjo sled, še dolgo kresala, saj ljubitelji elegance Rogerja Federerja in borbenosti
Rafela Nadala ne bodo pozabili njunega vpliva na razvoj in priljubljenost tenisa, pa je vse bolj jasno, da ima prav Đoković daleč največ možnosti, da izboljša sedanji rekord po številu osvojenih grand slamov med moškimi, pa tudi nasploh. O prepričanosti in samozavesti, da to zmore, je ne nazadnje pričala tudi trenirka, ki si jo je Novak oblekel za podelitev. Na njej je bila že izvezena lična številka 22, verjetno pa njegov pokrovitelj že pripravlja tudi oblačila z višjo številko. Več turnirjev za grand slam sta v zgodovini tega športa dobili le še Avstralka Margaret Court (24) in Američanka Serena Williams (23). »Je neverjetno vzdržljiv in fantastičen tenisač in človek. Verjamem, da bo osvojil vsaj še dva ali tri grand slame,« ocenjuje John McEnroe.
Zdaj je mirnejša
Koliko Novaku pomeni zmaga, je bilo videti takoj po zmagoslavju, ko se je povzpel v ložo svoje ekipe. Tam so ga po objemih z najbližjimi premagale solze.
Med teniškimi igralkami je skoraj tri milijone dolarjev vreden ček prejela 24-letna Belorusinja Arina Sabalenka, ki je osvojila svoj prvi grand slam z zmago 4:6, 6:3, 6:4 proti leto mlajši Kazahstanki ruskega rodu Eleni Ribakini, zmagovalki zadnjega Wimbledona, ki je po hitrem porazu na OP ZDA svojo formo začela spet dvigovati na portoroškem turnirju. »Sem povsem brez besed. Zaključek je bil res čustven. Verjamem, da se bova z Eleno še velikokrat srečali, upam, da prav v finalih grand slamov,« je dejala nasmejana Belorusinja, ki v Wimbledonu lani ni smela nastopati, v Melbournu pa le pod nevtralno zastavo zaradi sankcij proti njeni državi. Prejšnje leto je iz Avstralije odhajala povsem drugačne volje, saj je do poraza v četrtem krogu nanizala več kot 50 dvojnih napak, zaradi česar je njen trener v obupu že predlagal zaključek njunega sodelovanja, saj ni bil več kos njeni nezbranosti pri servisu. A Irina ni pristala na menjavo trenerja, se je pa zatekla k psihologu. »Vedela sem, da je problem v meni, ne v trenerju. Nisem si dovolj zaupala na igrišču, zdaj pa sem veliko bolj mirna in samozavestna. Ni bilo enostavno, a vse težave so mojo ekipo le okrepile. Naučila sem se, da na igrišču ne smem tako hiteti in da moram biti mirnejša ter zaupati vase,« je zmagoviti recept razkrila Arina Sabalenka, ki se je povzpela na drugo mesto na svetovni lestvici.
Slovenski tenis sta v Melbournu v članski konkurenci predstavljali le Kaja Juvan, ki je v drugem krogu morala priznati premoč Ribakini, in Tamara Zidanšek, ki se je dobro upirala drugi nosilki Ons Jabeur in se potolažila z dobrimi sto tisoč dolarji, ki so pripadli že poražencem prvega kroga. V mladinski konkurenci se je Matic Križnik (43. mladinec sveta) skupaj z Italijanom Federicom Bondiolijem (53. mladinec sveta) uvrstil v polfinale dvojic, kjer sta bila kasnejša zmagovalca turnirja, Američana in