Ribe so preredko na naših krožnikih
Slovenec v povprečju na leto poje 90 kilogramov mesa, a komaj 11 kilogramov rib – Letni ulov slovenskih morskih ribičev zadostuje le za približno mesec dni
Ob debatah v zadnjih tednih, da bi morali jesti manj mesa, bi bilo morda pametno pristaviti: in več rib. Po razmerju med zaužitim mesom in ribami se namreč Slovenci težko uvrščamo med mediteranske narode. Slovenec v povprečju na leto poje kar 90 kilogramov mesa, dvakrat več kot povprečen Evropejec, kažejo podatki Inštituta za nutricionistiko.
Rib pojemo komaj kaj: Slovenec jih na leto v povprečju poje komaj nekaj več kot enajst kilogramov. »Odrasli v povprečju na teden zaužijejo 119 gramov rib, sledijo mladostniki s 105 grami zaužitih rib in starejši odrasli z 91 grami. Skoraj osemkrat več se zaužije morskih kot sladkovodnih rib.
Nakazuje se, da ribe in izdelke iz rib v povprečju v večji količini uživajo odrasli z višjo ali visoko izobrazbo. Malčki uživajo zanemarljivo malo rib, in sicer v povprečju 44 gramov na teden,« na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) naštevajo izsledke nacionalne prehranske študije SI.Menu iz leta 2019.
Evropsko povprečje je precej višje. Prebivalec EU v povprečju na leto poje 24 kilogramov rib in morskih sadežev. Med državami so ogromne razlike. Najboljši ribojedci so Portugalci; tam je letna poraba rib 57 kilogramov na prebivalca, sledi Španija s 44 kilogrami. Manj rib kot Slovenci zaužijejo Romuni, Bolgari, Madžari in Čehi.
»Slovenci zaužijemo premalo rib, priporočena količina je 300 gramov na teden v dveh porcijah,« poudarja dr. Urška Blatnik z NIJZ. Zato je na mestu ugotovitev, da bi kazalo na naših jedilnikih večkrat zamenjati zrezek z ribo. »Ribe so pomemben vir hranljivih snovi, kot so beljakovine, vitamin B12, D, selen in jod, pa tudi koristnih maščob, zato so pomemben varovalni dejavnik pred boleznimi srca in ožilja. Zamenjava mesa z ribami, denimo sardelami in skušami, dvakrat na teden prinese dvojni pozitivni učinek, saj tako zmanjšamo količino nasičenih maščob in povečamo količino maščob omega-3,« poudarjajo na NIJZ.
Še vedno imamo najraje sardele
V dobro založeni ribarnici pod arkadami ljubljanske tržnice povedo, da prodajo največ sardel. Ob našem zadnjem obisku sardel ni bilo na voljo, saj je na Hrvaškem, od koder prihajajo sardele v naše ribarnice, veljala začasna prepoved lova na plave ribe. Zapore za ribolov Evropska unija uvaja za zaščito staležev rib. »Sardele so tudi pri nas še vedno naše daleč najbolj prodajane ribe. V naši ribarnici so na drugem mestu moli,« pravi Andreja Radin iz družinske ribarnice Zanestra v Kopru. Ugotavlja, da je med ljudmi še vedno pogosto prisoten nekakšen strah pred pripravljanjem rib, celo predsodek, da so ribe živilo le za posebne priložnosti, za večje praznike. »A seveda ni tako. Res je, da lahko z manjšo količino mesa ceneje skuhaš boljše kosilo, a tudi s pol kilograma sipe lahko pripravimo golaž za štiričlansko družino. Nekateri se bojijo kosti, a seveda se da tudi ribo očistiti, da je brez kosti,« našteva Andreja Radin, ki je za ribarniškim pultom marsikdaj tudi kulinarična svetovalka. »Včasih kupec pride z željo, da bi 'nekaj za v pečico', a ne ve, katero ribo bi, pa mu seveda tudi priporočimo,« pove.
Opaža pa, da si mlajše generacije vendarle dovolijo, da jih vodi tudi stran od sardel in lignjev. »Ne prisegajo le na tradicionalne ribe in načine priprave kot pred 30 leti. Če pridejo v ribarnico in nimamo ribe, ki so se jo namenili kupiti, se pozanimajo, kaj bi lahko kupili drugega,« ugotavlja. Družina Radin je sicer znana koprska ribiška družina. Matjaž Radin z ribiči lovi od jutra, zvečer se barke vrnejo v koprski mandrač, ribe zložijo v zabojnike skupaj z ledom in opremijo z deklaracijami z vsemi zahtevanimi podatki: slovensko in latinsko ime ribe, kje je bila ulovljena, s kakšnim ribolovnim orodjem in s katero barko, ter zapisana številka lot. Tako se zagotovi sledljivost živila. Ulov pripeljejo v ribarnico in shranijo v hladilno komoro za prodajo. Presežek ulova odpeljejo v Trst na ribiško borzo. »Tam določene vrste rib za prodajo v ribarnici tudi kupimo, če nam naš ulov ni dal dovolj raznovrstne izbire ribe,« pove Andreja Radin. Med ribami, ki jih morajo kupovati v Trstu, so tuni, saj jih slovenski ribiči ne smejo loviti. Slovenija si namreč pred vstopom v EU ni zagotovila ribolovnih kvot za lov tunov, tako da jih ribiči zdaj lahko samo gledajo, kako plavajo okoli bark.
To je še en primer, kako nepomembno je slovensko ribištvo v evropskem ribištvu.
Celoletni ulov ribičev komaj presega 100 ton
Kako majhno je slovensko morsko ribištvo, kaže že podatek, da predstavlja le 0,25 odstotka ribolova v Jadranu. Ulov slovenskih ribičev je vsako leto skromnejši. Vsi slovenski morski
ribiči skupaj so v letu 2021 ulovili 106 ton rib, rakov in mehkužcev, kažejo podatki statističnega urada. Kljub skromni porabi rib na naših jedilnikih ta celoten ulov zadostuje komaj za kakšen teden januarja in tudi če prištejemo še ribe, vzgojene v ribogojnicah, smo zadnjo ribo iz slovenskega morja pojedli že konec januarja. Vse preostale ribe, ki jih Slovenci zaužijemo do konca leta, pridejo iz drugih držav.
Gre za tako imenovani dan odvisnosti od rib, ki kaže, koliko je posamezna država samozadostna pri oskrbi z ribami. Slovenija sodi med najmanj samozadostne države v EU. Je na dnu lestvice skupaj z državami, ki sploh nimajo morja. Dobro pri tem je vendarle, da je velik del ribjega uvoza pri nas iz Hrvaške, ki za večino slovenskih potrošnikov velja za »domače morje«.
Tudi celotna Evropska unija je slabo samooskrbna z ribami. Skupna količina evropskih ulovljenih in vzgojenih rib je dovolj komaj za pokritje polovice potreb po ribah. Če to preslikamo na koledar, je evropskih ulovljenih in vzgojenih rib dovolj do julija. Od takrat dalje je EU odvisna od uvoza rib iz tretjih držav.
Svežina je relativen pojem
»Slovenija je del evropskega trga s hrano, kar pomeni, da za vse države članice veljajo enake zahteve glede varnosti živil,« poudarja dr. Urška Blatnik. »Če pri nakupu rib in morskih proizvodov izberemo ribe lokalnega porekla, s tem spodbujamo razvoj domače ribiške panoge, hkrati so zaradi krajših dobavnih poti taka živila praviloma bolj kakovostna. Nakup svetujemo pri preverjenih dobaviteljih, saj na trgu pristojne institucije izvajajo redni nadzor nad mikrobiološko in kemično varnostjo,« svetuje.
Gojene orade iz Grčije gotovo potrebujejo dan ali dva poti, preden sploh pridejo v naše ribarnice, gojene ribe iz Hrvaške že kakšen dan manj, domače gojene ribe pa so pri kupcu še prej. Vitkim somom iz delte Mekonga, ki pridejo z letalom najprej k velikim evropskim grosistom in šele potem do nas, je pač treba prišteti še nekaj dni. Pri naših ribičih, ki v ribarnici prodajajo lasten ulov, oziroma v ribarnicah, ki večinoma odkupujejo ulov domačih ribičev in ribe iz domačih ribogojnic, ribe niso stare več kot dan ali dva.
»Tudi mene ljudje večkrat vprašajo, zakaj v ribarnicah ne piše, koliko je riba stara,« pravi ribiški inšpektor Vinko Smoje, ki nadzira prodajo rib v ribarnicah, trgovinah in gostilnah. »A svežina ni zakonsko določen pojem, nikjer ni predpisano, koliko je lahko stara riba za prodajo. Svežina je le organoleptičen pojem in zato težko določljiv. Poglejte, ribič denimo sredi avgusta, ko ima voda 28 stopinj, nastavi zabodno mrežo. Potem zapiha jugo in dva dni ne more na morje. Riba bo dva, tri dni v mreži, mrtva, zadušena, preden jo bo lahko potegnil ven in prodal. Katera riba je torej bolj sveža, tale naša, ki je dva dni mrtva ležala v toplem morju, ali tista, ki je dva dni potovala iz tujine na ledu?« se sprašuje. Ko gre za svežino, je edina merodajna potrošnikova presoja, vsekakor pa je najbolje imeti svojega preverjenega prodajalca rib, ki mu zaupate, sklene Smoje.