Ocena za ribiški sektor: dobra štirica
V evropskih morjih je čedalje manj rib, zato je zakonodaja čedalje strožja
Dobra štirica – tako naš ribiški sektor ocenjuje ribiški inšpektor Vinko Smoje, ki nadzira prodajo ter sledljivost rib in ribiških proizvodov v trgovinah, ribarnicah in gostilnah. Na svetovni ravni je prav ribiški sektor med tistimi, kjer je največ kršitev pri označevanju in sledljivosti proizvodov. To pomeni, da potrošnik ni dobil tistega, kar je pisalo na etiketi. Pri nas je drugače. »Med 88 in 90 odstotki pregledov, ki jih opravimo, je vse povsem brez napak,« poroča inšpektor. »Smo majhni in zaradi te majhnosti je ribiški sektor po eni strani lažje nadzorovati, po drugi strani pa so težave v tem, ker je evropska zakonodaja seveda napisana za velike države. Slalomirati moramo med evropsko zakonodajo in slovensko majhnostjo,« pravi Smoje. Pa ni bilo vedno vse tako urejeno. Leta 2006, ko je evropska komisija uvedla ribiške inšpekcije, je imel precej dela. V ribarnicah v notranjosti Slovenije je bil skoraj ob vsaki ribi napis, da je jadranska, čeprav ni bila. »Izgovarjali so se, da ne prodajo, če ne piše, da je iz Jadrana,« se spominja Smoje. A to je zavajanje potrošnika.
Rdeči okun še ni škarpena
Zavajanje je tudi, ko trgovec ali gostinec oglašuje denimo, da prodaja osliča, v resnici pa gre za uvoženo poceni ribo, vitkega soma iz delte Mekonga, o čemer so poročali iz Italije. »Pri nas je to načeloma urejeno. Pred leti sem v letaku ene od trgovskih verig zasledil, da prodajajo škarpeno brez glave, a mi je bilo takoj jasno, da gre v resnici za uvoženega in veliko cenejšega rdečega okuna. Takoj sem ukrepal in se je to nehalo,« pravi inšpektor. Na začetku je moral Smoje s kolegi inšpektorji najprej spraviti imena rib po vsej Sloveniji na skupni imenovalec. Prepričati nekoga, ki je že desetletja v ribištvu, da mora prodajati sardone in ne inčunov, muškatne hobotnice in ne muzgavcev, klapavice in ne pedočev …, ni bilo lahko. »Kupec mora v Celju in Kopru kupiti ribo z enakim imenom,« poudarja Smoje.
EU določa, da mora kupec ob vsaki ribi prebrati slovensko trgovsko ime, latinsko ime in podatek, ali je bila riba ulovljena ali gojena. Če je ulovljena, mora biti navedeno ribolovno območje in ribolovno orodje. Pri gojenih pa država, iz katere prihaja. »Mnoge je presenečalo latinsko ime, a to je pomembno zaradi sledljivosti. Ribe in morski sadeži v EU prihajajo z vsega sveta in to je edini način, da vemo, za kaj gre,« razlaga. Podobno je v restavracijah. »Če gostinec kupi svežo orado, jo očisti in zamrzne, mora biti na vrečki napisana številka in datum dokumenta, ime dobavitelja, da se da natančno ugotoviti, od kod je ta riba. Kar koli ob nadzoru primem v roke, moram povezati z dokumentom,« pojasnjuje. »Na začetku, ko sem prišel v gostilne in odprl zamrzovalne skrinje, so bili tam kupi paketov rib neoznačeni. Zdaj, po 17 letih od uvedbe naše inšpekcije, je povsod vse zgledno urejeno,« poroča.
Novi val kršitev je bilo treba zajeziti ob vstopu Hrvaške v EU, ko so se po Bistriškem vozili hrvaški kombiji in prodajali ribe. Naši grosisti so se pritoževali, da jim Hrvati delajo nelegalno konkurenco. Ribiški inšpektor se je povezal z mobilno enoto finančne uprave. »Ko smo se prvič postavili na mejni prehod Jelšane, so hrvaški prodajalci rib samo debelo gledali. A noben zabojček z ribo ni bil označen, nobenega dokumenta niso imeli. Prvič smo jih opozorili in vrnili nazaj, drugič pa so padle globe. Te znašajo 1200 evrov za podjetje, 420 za samostojnega podjetnika, pa še 420 evrov za odgovorno osebo in prav toliko za voznika. Če nima sledljivosti, te ribe ne moremo spustiti skozi, saj bo končala na našem krožniku,« poudarja. No, ob zadnji kontroli, ki jo je inšpektor opravil pred lanskim božičem na Jelšanah, Starodu in Dragonji, ni odkril niti enega kršitelja več.
Vse manj rib, vse strožja zakonodaja
V evropskih morjih je čedalje manj rib, zato je zakonodaja čedalje strožja. Tako ribiška inšpekcija že na morju nadzira, ali ribiči lovijo na prepovedanih območjih, ali so očesa ribiških mrež dovolj velika, da se vanje ne ujamejo premajhne ribe, ali izpolnjujejo ladijske dnevnike … Pri prodaji pa je poudarek ribiške inšpekcije na nadziranju sledljivosti. »Ugotoviti skušamo, ali je riba na črno ulovljena, kar pomeni, da se izkorišča morje na nedovoljen način in zmanjšuje stalež rib,« poudarja Smoje.
Nadzira tako imenovano prvo prodajo rib, transport, grosiste z ribami, ribarnice in restavracije. Če bi dosledno upoštevali evropsko zakonodajo, tako naši ribiči sploh ne bi mogli prodajati rib neposredno gostincem, ampak samo ribarnicam, grosistom ali na ribji borzi, ki je nam najbližja v Trstu. A je ministrstvo za kmetijstvo upoštevalo želje ribičev in gostincev. Gostinec, ki želi kupovati ribe neposredno od ribiča, se preprosto registrira na ministrstvu, da dobi dovoljenje prvega kupca, mora pa v 48 urah posredovati podatke o kupljenih ribah. »Tako smo zagotovili sledljivost, ki jo predpisuje EU, pa tudi zajezili večino prodaje na črno. Ribič, ki ima ulov, ki ga želi prodati, samo pokliče želeno restavracijo, ki je registrirana, seznam je javno objavljen,« pravi Smoje.
O svojem delu inšpektor pravi, da gre tudi za ozaveščanje. »Trudim se, da ob nadzoru ne opozarjam suhoparno le, katere predpise so kršili, ampak skušam razložiti cilj svojega dela: da bodo naši otroci in vnuki čez 15 let še vedno jedli divjo ribo. Velika večina to razume,« ugotavlja Vinko Smoje.
Na začetku je moral Smoje s kolegi inšpektorji najprej spraviti imena rib po vsej Sloveniji na skupni imenovalec. Prepričati nekoga, ki je že desetletja v ribištvu, da mora prodajati sardone in ne inčunov, muškatne hobotnice in ne muzgavcev, klapavice in ne pedočev …, ni bilo lahko.