Peskovnik za mlade strojnike
Odprti laboratorij za vse študente in njihovo ustvarjalnost – Od visokohitrostnega 3D-tiskalnika ter letalnika z zmožnostjo vertikalnega vzletanja in pristajanja do toastomata
Skrit za glavno stavbo strojne fakultete, do koder hrup prometa in mestni živžav ne sežeta več, je prostor, kjer se rojevajo drzne, nenavadne in neverjetne ideje, katerih meja je le nebo. Imenuje se Peskovnik, ker lahko v njem študenti ustvarjajo in izumljajo, kar koli si zamislijo, ali se preprosto rečeno »igrajo« s svojimi idejami in njihovimi uresničitvami. Peskovnik je pravzaprav odprti laboratorij, kakršnih je v tujini in ne nazadnje tudi pri nas že kar nekaj, znotraj njih pa navadno študenti in profesorji raziskujejo in razvijajo določene ideje, navadno v okviru fakultete ali celo prek zunanjih pobudnikov. Toda odprti laboratorij ljubljanske fakultete za strojništvo se v nečem bistveno razlikuje od obstoječih. Njegova vrata so široko odprta za vse študente ljubljanske univerze, predvsem pa imajo študenti v njem proste roke in izumljajo brez omejitev. Peskovnik je tako rekoč avtonomna cona, v katero profesorji ne posegajo in kamor interesi trga ne sežejo.
Ustvarjalno okolje za vse
Profesor dr. Janko Slavič je prodekan za znanstvenoraziskovalno dejavnost in mednarodno sodelovanje na fakulteti za strojništvo in tisti, ki bedi nad odprtim laboratorijem. Ko se zvečer kdaj odpravi mimo in vidi v njem še vedno luč, ga to razveseli, kajpada. Tako ve, da je Peskovnik dosegel svoj namen, da je zaživel. »Inženirstvu želimo povečati pomen v družbi, ga dvigniti na višjo raven, študentom pa dati možnost, da se ustvarjalno izražajo,« je profesor na kratko razložil razlog ustanovitve Peskovnika pred letom dni.
Prvih nekaj mesecev so potekale ureditev prostora ter uskladitve med študenti in profesorji, kako naj laboratorij deluje, izvedli so tudi prve delavnice. Toda v letošnjem jesenskem semestru je Peskovnik že zaživel s prvimi tremi projekti, ki se jim je v spomladanskem semestru pridružilo še pet novih.
»Veliko smo kot fakulteta in skupaj z donatorji in sponzorji investirali v ta prostor, da lahko zagotovimo materialna sredstva, ki jih študenti potrebujejo, če želijo nekaj izdelati. Ker spodbujamo njihovo ustvarjalnost, je naša naloga, da jim kot fakulteta zagotovimo prostor in sredstva. Večina študentov ljubljanske univerze namreč biva v študentskih domovih, in tudi če so iz Ljubljane, morda živijo v bloku. Inženir strojništva, če se želi izraziti in kaj narediti, pa potrebuje tak prostor oziroma laboratorij. Tega v študentskem domu ali bloku ne more imeti. Prvi korak je tako bil, da našim študentom ponudimo ustvarjalno okolje, v drugem pa bomo laboratorij odprli za vse študente Univerze v Ljubljani in prek delavnic tudi za dijake srednjih šol. Kajti vsem želimo dati možnost, da se ustvarjalno izražajo, ter jim za to ponuditi orodja in material. Bistveno pa je, da jih ne omejujemo s tem, kaj naj naredijo, da jih ne uokvirjamo, ampak da so pobudniki idej sami,« je povedal Slavič.
Potem ko je bil prostor opremljen z vsemi novodobnimi stroji in ročnimi orodji, ki jih strojniki potrebujejo za izvedbo svojih idej, so sledile tudi delavnice, v katerih so se bodoči inženirji strojništva seznanili s tem, kako z njimi ravnati. Opravljena delavnica in tečaj iz varnosti pri delu odpirata vrata v Peskovnik. Da si študentje takih prostorov želijo, potrjuje tudi dejstvo, da jih je pri prvih treh projektih sodelovalo že 20 in da je bilo do sedaj izvedenih več kot 60 delavnic, ki se jih je udeležilo več kot 200 študentov. Na delavnicah in tudi pri projektih pa so sodelovali tudi študenti drugih fakultet.
Poklic za fante in dekleta
Peskovnik ima tudi svojega operativnega vodjo, to je Vid Pugelj, nekdanji študent strojne fakultete, ki skrbi, da študenti delajo varno in po pravilih, obenem jim pomaga in jih usmerja v tehničnih rešitvah. Ne nazadnje ima kar nekaj izkušenj že z drugimi obštudijskimi projekti, saj je sodeloval na odmevnem tekmovanju Design-Build-Fly (DBF), ki ga vsako leto organizira Ameriški inštitut za aeronavtiko in astronavtiko, in pri Formuli Student, ki velja za največje tekmovanje na svetu za študente inženirskih ved. »Kar uspešni smo, dvakrat smo zmagali na DBF in prejeli tudi priznanje jabolko navdiha iz rok takratnega predsednika države Boruta Pahorja,« skromno pripomni.
Ko je torej na fakulteti nastala ideja za Peskovnik, se je profesor Slavič obrnil po pomoč tudi na skupine BDF in Formula Student o tem, kakšne bi bile potrebe študentov. Vidov odgovor je bil preprost: »Potrebe so bile po prostoru, kjer lahko študentje delajo in ustvarjajo, in to kar koli. Ali pridejo sem le zaspajkat žičko, ki se jim je pretrgala na računalniku, ali ustvarit kaj drugega. Takšen prostor nam je manjkal, predvsem ker veliko študentov biva v študentskih domovih.« V tem prostoru od lanske jeseni ustvarjata tudi David Kolšek in Janko Tuta s svojima ekipama, oba končujeta magistrski študij strojništva. David si je zamislil model letalnika z zmožnostjo vertikalnega vzletanja in pristajanja, Janko visokohitrostni 3D-tiskalnik. »Model letalnika že leti, ni pa še najbolj stabilen in tudi tranzicije med le
talnimi načini še niso najbolj urejene,« je izpostavil David in razložil njegovo delovanje. Takšen letalnik je namreč sposoben oskrbovati bolj oddaljene in težko dostopne kraje, kjer je mogoče vzletati in pristajati le na omejenem prostoru, hkrati pa se mu učinkovitost močno poveča, ko se motorji obrnejo, torej preklopijo, in letalnik ne leti več v vertikalnem, ampak horizontalnem načinu. Po domače povedano, najprej se letalnik dvigne kot helikopter, nato se pri določeni višini motorji obrnejo in letalnik leti kot klasično letalo, kjer krila ustvarjajo vzgon. »Učinkovitost je večja zato, ker motorjem ni treba dvigovati celotne teže letalnika,« je razložil David.
Letalnik za zdaj le vertikalno vzleta in pristaja, ekipa pa ga je testno dvignila že nekaj metrov od tal. »Projekt je zahteven tudi s strani programske opreme,« je poudaril David, kajti tudi to je spekter, ki ga strojni inženirji obvladajo. Predvsem je računalnik nepogrešljivo orodje strojnih inženirjev, saj se večina dela opravi prav na njih. Povsem zmotno je tako prepričanje, da so to možje v delavnicah z izvijačem v rokah. Nekateri tovrstni stereotipi tako še vedno odvračajo dekleta, da bi se pogosteje odločala za poklic inženirk strojništva, toda
kot je poudaril profesor Slavič, »ne vidim nobenega razloga, da ne bi bila dekleta enako uspešna v tem poklicu kot fantje«.
Strast do razvijanja
Tudi Janko Tuta potrdi, da je ideja, ki povezuje inženirje strojništva z izvijačem, precej zastarela. »Večinoma se srečujemo le z računalnikom, s katerim dizajniramo, konstruiramo, obdelujemo podatke, in seveda z merilnim orodjem,« pove. Tudi njegova ekipa, ki je izumila visokohitrostni 3D-tiskalnik, ni mogla brez tega.
»Večina tiskalnikov danes prihaja s Kitajskega in so že zelo poceni ali pa temeljijo na nekaj let starih tehnologijah. Toda pogled v vode entuziastov nam pokaže, da so tiskalniki, ki jih ti ustvarjajo, precej hitrejši. Tako je bila naša ideja, da bi naredili nekaj, kar razvijajo in imajo v lasti entuziasti, toda da bi s sredstvi, ki so nam tu na voljo, to še izboljšali in nadgradili na višjo raven,« je razložil Janko, ki je tudi sam velik navdušenec nad 3D-tiskalniki.
Pred kratkim je ekipa končala projekt do faze, da je tiskalnik mehansko deloval. Janko pa ob tem pove, da je resnično čutil olajšanje, ko so tiskalnik razvili do stopnje, da so ga lahko tudi predstavili. Ogromno ur dela ekipe ni bilo zaman, tudi številni dnevi, ki bi jih lahko namenili prostemu času. »Večino popoldnevov sem preživel v Peskovniku. Ali je kaj trpelo? Da, je, toda to je moja strast. Še vedno smo sicer v fazi razvoja in tiskalniku še manjkajo nekateri deli. Na primer srce tiskalnika, to je matična plošča, ki bo omogočala, da bo tiskalnik tiskal s pomočjo elektrike.«
Potem bo mogoče tudi desetkrat hitreje natisniti na primer lonček za čaj, kot to naredijo klasični 3D-tiskalniki. »Želimo doseči hitrosti, ki jih drugi tiskalniki ne. Računamo, da bi naš tiskalnik tiskal 1500 milimetrov na sekundo. Tako bi lonček, ki ga klasični tiskalnik natisne recimo v treh urah, naš natisnil že v pol ure,« je dejal. Peskovnik bodo že kmalu zapolnili novi inovatorji z novimi, smelimi idejami. Takšna je recimo toastomat. Profesor Janko Slavič se ob tem prav zadovoljno nasmeje. »Srečni smo, da lahko podpiramo študente pri takih idejah. Če bo študentoma uspelo naredili toastomat, bo to res super. Kot fakulteta vidimo, da smo lahko katalizator za uspehe študentov. Ali profesionalno v njihovi nadaljnji službi, ali kot inovatorji, ali kot ustanovitelji lastnih podjetij,« je še dejal.