Ruska vohuna zanemarila pravila
Priprta ruska vohuna za krinko uporabila umetnost – Aretacija vohunov je skrajni ukrep – Tuje vohune zanimajo tudi slovenska znanstvena odkritja in inovacije
Minuli teden je življenje v mirni Sloveniji razburkala vest, da sta med nami najmanj pet let živela domnevna ruska vohuna. Mož in žena iz Buenos Airesa, Maria Rosa Mayer Munos in Ludwig Gisch, sta v Sloveniji živela običajno življenje. Stanovala sta v Črnučah, njuna otroka sta obiskovala slovensko osnovno šolo. V majhni pisarni v poslovni stavbi Lesnine v Ljubljani za Bežigradom sta odprla podjetje, ki naj bi se uradno ukvarjalo z računalništvom in informatiko, hkrati sta vodila umetnostno galerijo. A vse to je bilo, kot kaže, le krinka za njuno vohunjenje za rusko vojaško obveščevalno službo GRU ali zunanjo obveščevalno službo SVR. Kakšne podatke sta zbirala v Sloveniji, za zdaj ni znano, Slovenska varnostno-obveščevalna služba (Sova) pa naj bi informacije o njunem početju dobila od nemških obveščevalcev. Aretirali so ju lanskega decembra in za zdaj ostajata v priporu, če jima dokažejo vohunjenje, jima grozi do osem let zapora.
Poznavalec obveščevalne dejavnosti in nekdanji direktor Sove Andrej Rupnik meni, da izbira Slovenije za vohune vendarle ni takšno naključje, leži na geografskem območju, ki je zanimivo z več vidikov, med severom in jugom, z avtocestnim križem in Luko Koper. Z njim smo se pogovarjali tudi o tem, koliko vohunov se sprehaja med nami in zakaj sta se domnevna ruska vohuna ujela v past.
Se pogosto zgodi, da se vohuni ujamejo v past? »Globalno gledano v svetu javno razkrijejo zgolj peščico vseh aktivnih agentov, ki delajo za tuje obveščevalne službe, še redkeje pa razkrijejo obveščevalce pod krinko. Razlika med obema kategorijama tajnih človeških virov je v tem, da je obveščevalec zaposlen v matični agenciji, agent pa je oseba, ki zavestno zaradi svojega osebnega motiva sodeluje z obveščevalno službo in ni pripadnik službe.«
Predstavljamo si, da države vohunov ne zapirajo kar vsepočez. V Sloveniji je to sploh prvi javni primer, da se tožilstvo ukvarja s pregonom tujih obveščevalcev. Kdaj pride do tega, s čim obveščevalci prekoračijo mejo?
»Protiobveščevalne in varnostne službe seveda ne aretirajo vseh identificiranih sovražnih agentov in obveščevalcev, aretacija je skrajen ukrep. Raje tajno spremljajo njihovo dejavnost in s tem odkrivajo interese njihove države, njihovo obveščevalno mrežo, jih v določenih primerih skušajo zvabiti v dvojno igro. Aretacija sledi v primeru hudih kaznivih dejanj in povzročene škode za nacionalno varnost, ki je take narave in obsega, da ni mogoče ukrepati drugače kot s kazenskim pravom. Aretacija se izvede tudi kot jasno sporočilo nasprotni državi, da vohunjenje ne bo tolerirano. Kazenski pregon ima v tem primeru predvsem funkcijo generalne prevencije. Resnejše ko so varnostne grožnje, bolj države proti vohunom posegajo po kazenskem pregonu.«
Bi se torej v tem primeru zgodilo enako, če bi tajna agenta delala za Italijo ali Ameriko? »Prijateljsko vohunjenje ne obstaja. Kateri koli tuji agent ali obveščevalec pod krinko, ne glede na državo, iz katere prihaja, za katerega obstajajo oprijemljivi dokazi, da je v znatni meri prestopil meje zakonitosti in predstavlja tveganje za nacionalno varnost, bo aretiran. Kaj se bo zgodilo kasneje, pa je tudi stvar tajnih mednarodnih odnosov. Nekateri morajo prestati celotne zaporne kazni, v primeru pogojne obsodbe pa se jih običajno izžene iz države. Nič nenavadnega ni niti kasnejša izmenjava zaprtih vohunov med državami. Tega smo videli veliko predvsem v času hladne vojne.«
Se med nami sprehaja več vohunov tujih obveščevalnih služb, kot si predstavljamo?
»Njihovo število je mogoče zgolj oceniti, dejansko število pa seveda niha glede na trenutne politične, varnostne in ekonomske razmere v ciljni državi. Če na teh področjih vladajo napetosti med državama oziroma ciljna država predstavlja varnostno ali interesno grožnjo državi, za katero delajo vohuni, se število vohunov in njihova dejavnost okrepita. Evropa in svet sta zaradi vrste mednarodnih konfliktov, ne zgolj na relaciji Ukrajina–Rusija, temveč tudi zaradi zavezništev na eni ali drugi strani, na zgodovinski prelomnici na področju mednarodne obveščevalne in protiobveščevalne dejavnosti, tako v smislu količine kot tudi kakovosti te dejavnosti.«
Po kakšne informacije najpogosteje prihajajo tuji obveščevalci?
»Kaj jih zanima? Običajno tajni in varovani podatki, ki jih lahko zaradi pomembnosti, pravočasnosti in točnosti uporabijo v procesu odločanja; na bojnem polju, v političnem dialogu (ali zamrznitvi dialoga) z nasprotniki in zavezniki, na ekonomskem področju, v znanosti in tehnologiji in podobno. Lahko pa agencije svoje obveščevalce na teren pošljejo tudi zato, da bi na kaj vplivali, da bi širili dezinformacije, novačili druge osebe v agenturno mrežo, izvajali diverzije, sabotaže in podobne aktivnosti.«
Domnevna ruska vohuna naj bi se v Sloveniji »ukvarjala« z nepremičninami in umetnostjo, podobno se je na Norveškem odkrit ruski vohun izdajal za akademika in se zaposlil na
univerzi. Je običajno, da se poskušajo vohuni v družbo infiltrirati skozi povsem običajne dejavnosti in poklice?
»V tujino napoten agent ali obveščevalec mora imeti izdelano dobro, verjetno in preverljivo krinko, v obveščevalnem žargonu temu pravimo legenda, ki ga varuje pred odkritjem in omogoča gibanje v ciljnih okoljih, s tem pa pridobivanje želenih informacij. Krinka oziroma legenda mora biti čim bolj neizrazita. Obveščevalni operativci so usposobljeni za pripravo legende in za njeno uporabo, manj usposabljanja pa so glede tega deležni agenti. Teh običajno ni treba posebej 'legendirati', saj se jih novači v njihovih matičnih bivalnih in delovnih okoljih, kjer imajo neposreden ali posreden dostop do podatkov, ki zanimajo obveščevalce. Prikriti je treba zgolj dejstvo, da sodelujejo s tujo službo. Seveda tudi to ni enostavno.«
Za enim obveščevalcem torej stoji številna podporna ekipa?
»Večje obveščevalne službe imajo skupine specialistov, ki pri legendiranju pomagajo na različne načine, od prevzema ali kraje identitete druge, pogosto že umrle osebe, ustvarjanja lažne življenjske in poklicne zgodbe do izdelave prirejenih ali ponarejenih identifikacijskih dokumentov, izvajajo pa tudi vso drugo logistično podporo v smislu iskanja varne nastanitve, tajnih komunikacij, uporabe posebnih tehničnih pripomočkov, načrta bega in podobno. Agent ali obveščevalec se mora čim bolj vživeti v legendo in se dosledno držati ukrepov za preprečevanje odkrivanja, aretacije in dokazovanja nezakonite dejavnosti.«
Sta priprta ruska agenta glede tega naredila napako?
»Kot ugotavljam s pregledom javno dostopnih spletnih virov, seveda post festum, ruska vohuna nista imela ravno dobro izdelane legende, očitno pa sta zanemarila tudi vrsto pravil integracije v bivalno in delovno okolje. O tem, kje, kdaj, kako in katero dejansko napako sta storila, da so ju razkrili, pa lahko zgolj ugibamo.«
Ali drži, da vohune sodobnega časa bolj kot politične razmere zanima dogajanje v gospodarstvu?
»V trenutnem času so v ospredju predvsem obveščevalni interesi na področju mednarodne varnosti in politike. Vojna v Ukrajini ima vendarle dejanski potencial svetovne varnostne grožnje. Drži pa tudi, da je ekonomsko vohunjenje ena od stalnic mednarodne dinamike. V času globalizacije in kibernetske prepletenosti vseh sfer mednarodnih ekonomskih odnosov je tudi tovrstna špijonaža lažja in bolj učinkovita, predvsem zaradi možnosti oddaljenega dostopa do slabo ali popolnoma nezaščitenih digitalnih vsebin. Nenazadnje je zaradi mednarodnih izmenjav strokovnjakov tudi več možnosti za infiltracijo agentov v podjetja in raziskovalno sfero.«
»Evropa in svet sta zaradi vrste mednarodnih konfliktov, ne zgolj na relaciji Ukrajina– Rusija, temveč tudi zaradi zavezništev na eni ali drugi strani, na zgodovinski prelomnici na področju mednarodne obveščevalne in protiobveščevalne dejavnosti.«
Kaj bi denimo lahko zanimalo tuje obveščevalce glede slovenskega gospodarstva?
»Slovenija ima na določenih področjih zanimive znanstvene potenciale, znanstvena odkritja in inovativne tehnologije pa so pomembna tarča tuje obveščevalne dejavnosti. Pomembne so tudi vse tiste slovenske ekonomske dejavnosti, ki so konkurenčne tujim ekonomijam. Vse, kar je za nas stvar nacionalnega ekonomskega pomena, doma ali v tujini, je hkrati lahko obveščevalna tarča držav, ki imajo v zvezi z našo ekonomijo svoje interese.«