Čudni dihur, ki je noč in dan žrl knjige
Matija Čop in France Prešeren sta dokazala, da je mogoče tudi v slovenščini ustvarjati visoko literaturo
Težko je najti pravo razlago, kako to, da so nam vasi pod Stolom dale v preteklosti toliko učenjakov in izobražencev. Ne le pet velikih, Franceta Prešerna, Matijo Čopa, Janeza Jalna, Frana Saleškega Finžgarja in Antona Janšo, literarni zgodovinar in duhovnik Tomo Zupan iz Smokuča je leta 1912 v pridigi v brezniški župnijski cerkvi naštel več kot sto izobražencev, ki so izšli iz te župnije v zadnjih 130 letih in se zapisali v zgodovino slovenskega naroda. Takrat je prestolnico Kranjske izzval z besedami: »Navedi jej, največje slovensko mesto, bela Ljubljana, takih in tolikih svojih, kakor si jih zdaj čula iz mojih ust. In bela Ljubljana molčiš!« Morda bi bilo še najlažje verjeti kar lokalni šali o vetru, ki piha s Stola in ima posebne moči. Toda Urška Aljančič z Zavoda za turizem in kulturo Žirovnica se ob tem le iskreno nasmeje. »V resnici so bile takrat dobre možnosti štipendiranja in so lahko tudi nadarjeni kmečki fantje, ki niso imeli dovolj sredstev, šli študirat. To je bilo najbrž ključno, da je bilo na našem koncu toliko učenjakov,« je dejala.
Eden takih je bil Matija Čop, eden najvidnejših jezikoslovcev prve polovice 19. stoletja, literarni zgodovinar in književni kritik, prvi bibliotekar pri nas in predvsem tisti, ki je s svojim širokim znanjem evropske klasične in sodobne književnost bistveno vplival na literarno ustvarjanje Franceta Prešerna. Ravno prek ljubezni do slovenskega jezika in enakih pogledov nanj se je med njima stkalo tesno prijateljstvo. Še danes se lahko upravičeno vprašamo, kaj in kje bi bila danes slovenščina, če ne bi bilo takrat Čopa, Prešerna in kroga podobno mislečih ljudi, ki so dvignili naš jezik na višjo raven, ob bok vsem velikim evropskim jezikom, in pokazali, da je slovenščina tudi jezik visoke literature.
Poliglot, ki je govoril 19 jezikov
Matija Čop se je rodil v Žirovnici leta 1797 v kmečki družini kot prvi od šestih otrok. Mama Elizabeta je bila res gospodinja, a pismena in je znala tudi nemško, oče Matija je bil vozar. Čop je tako zrasel v vaškem in kmečkem okolju, toda rodinski župnik je hitro opazil njegovo nadarjenost, zato so ga kot desetletnega poslali v šolo v Ljubljano. Tam je imel sprva precej težav, ker je pouk potekal v nemščini, ki je Čop ni znal, toda nato ga je vzel v roke mladi profesor na ljubljanskem liceju, ki je izhajal iz sosednje vasi Moste, to je Janez Krstnik Kersnik. Poučeval ga je nemščine in tudi drugih predmetov, normalko pa je Čop končal z odliko in nadaljeval šolanje na gimnaziji, kjer je imel nanj velik vpliv Valentin Vodnik.
»Bil je njegov gimnazijski profesor in zagotovo eden tistih, ki mu je vcepil ljubezen do slovenskega oziroma kranjskega jezika,« je povedala Urška Aljančič.
Po gimnaziji je vpisal filozofijo na ljubljanskem liceju, vmes opravil izpit za domačega učitelja, prebiral vse, kar mu je prišlo pod roke, se odpravil na Dunaj, kjer je dokončal študij in tam spoznal še enega velikega jezikoslovca tistega časa Jerneja Kopitarja ter izpolnil pogoj za poklic gimnazijskega profesorja. Nato se je vrnil v Ljubljano in začel vse bolj preučevati evropsko književnost in se učiti svetovnih jezikov.
Čop je bil pravi poliglot, saj je znal 19 jezikov, po nekaterih podatkih celo 20 ali 21. Do kakšne mere je znal vse te jezike, saj je poleg največjih evropskih ter dveh klasičnih, latinščine in grščine, znal tudi veliko slovanskih jezikov, portugalsko in celo retoromansko, je drugo vprašanje. Kot doda Urška Aljančič, če ni nekih materialnih dokazov, pisem in razprav v tem jeziku, je težko razpravljati, do kakšne mere je govoril kakšen jezik. Zagotovo pa o njegovem poliglotstvu ne gre dvomiti. »Bil je zagovornik tega, naj se ne čaka na prevode in se bere knjige v izvirnikih, ker se lahko pri prevodu vedno nekaj izgubi pri vsebini,« je še dejala.
Prijateljstvo do groba
Po službovanju na Reki in pozneje v Lvovu, kjer je ostal med letoma 1822 in 1827, se je vrnil v Ljubljano. Po tem času se je začel njegov najvidnejši doprinos slovenskemu jeziku, našemu kulturnemu prostoru in vplivu na Franceta Prešerna.
»Čeprav sta njuni rodni vasici oddaljeni le dva kilometra in sta se najbrž družila že kot otroka, so lahko to le ugibanja. Nekateri pravijo, da naj bi se srečala že v farni cerkvi na Rodinah, drugi, da verjetno šele pozneje, ko se je Čop vrnil iz Lvova v Ljubljano. Toda po tem se je med njima stkalo živahno in plodno prijateljstvo, ker je imel Čop razdelano idejo, kako in kam bi moral iti razvoj slovenskega jezika. Njegova ideja je bila, da bi ga postavili nekaj stopničk višje z namenom, da bi ga več uporabljali tudi izobraženci. V tistem času je bil slovenski jezik jezik kmečke populacije, izobraženci pa so govorili nemško. V Francetu Prešernu je tako Matija Čop videl izjemen pesniški talent, zato je bil verjetno tisti, ki mu je vcepil zna
nje novih pesniških oblik, ki jih do takrat niso uporabljali,« pripoveduje Urška Aljančič o povezavi dveh velikih mož slovenske kulture.
Čop je nasprotoval konservativcem, kakršen je bil prav tako veliki izobraženec Jernej Kopitar, kajti ti so bili prepričani, da ne potrebujemo umetne poezije in literature, da zadostuje, da imamo v slovenščini ljudske pesmi, kakšne napotke za poljedelstvo in živinorejo ter verske knjige, za drugo pa imamo nemški jezik. »Čop je nasprotno zagovarjal, da je treba dvignili slovenščino na višjo raven, če jo želimo postaviti ob bok drugim evropskim jezikom. S Prešernovo poezijo in almanahom Kranjska čbelica jim je to uspelo, saj so začeli v slovenščini brati in jo uporabljati tudi izobraženci,« je dodala Aljančičeva.
Čbelica in črkarska pravda
Kranjska čbelica je bila ključna za dvig knjižne slovenščine, da se je slovenska beseda razširila tudi med izobražence. Ali je bil Matija Čop tudi pobudnik ustanovitve pesniškega almanaha, ki je začel izhajati leta 1830, ni znano, je pa podpiral urednika Kastelica idejno, z nasveti in tudi kot blagohotni krajevni cenzor. »Verjetno je precej pripomogel, da so objavili kakšno pesem več, kot bi jo sicer, saj je imel takrat precej vpliva,« je dodala Urška Aljančič.
Ravno Čop je bil tisti, ki je s pismom glavnemu cenzorju Jerneju Kopitarju, v katerem ga je prosil, naj ne ovira natisa prvega zvezka, pripomogel, da je Kopitar dovolil natis. Prvi zvezek je tako izšel v 600 izvodih in dosegel namen, to je zanimanje med domačimi izobraženci, Matija Čop pa je prevzel vlogo branilca Kranjske čbelice pred janzenisti in pozneje tudi cenzorjem Jernejem Kopitarjem.
Vmes se je na naših tleh začela tudi abecedna vojna ali črkarska pravda. Šlo je pravzaprav za jezikoslovno in črkopisno polemiko med zagovorniki in nasprotniki nove pisave metelčice, ki jo je poskusil vpeljati Franc Metelko, Kopitarjev učenec, metelčica pa bi nadomestila do tedaj veljavno bohoričico. V polemiko sta se vključila tudi France Prešeren in Matija Čop, ki mu gre glavna zasluga, da se metelčica ni obdržala in jo je leta 1833 ponovno zamenjala bohoričica, pozneje pa gajica, ki jo uporabljamo še danes. »Morda bi lahko ravno sodelovanje v abecedni vojni označili za Čopov
največji prispevek in najpomembnejše delo. Dolgo je namreč trajalo, da se je sploh vključil v polemiko o pisavi. Toda Čop je temeljito zbiral informacije o pisavah in jezikih, kajti bil je takšen, da ni nikoli ničesar trdil, če ni imel res dobrih argumentov za to. Ko pa se je vključil v polemiko, je vse stalo na trdih temeljih in je bilo argumentirano,« je pojasnila Urška Aljančič. V člankih o metelčici je Čop zastopal stališče, naj slovenski črkopis upošteva splošne značilnosti slovenskega jezika in ne le posebnosti enega narečja. Z znanstvenimi in utemeljenimi spisi pa je dosegel, da so metelčico prepovedali.
Še danes velja Matija Čop tudi za prvega slovenskega bibliotekarja. Ko se je vrnil iz Lvova v Ljubljano, je še nekaj časa poučeval, nato pa zaprosil za službo v licejski knjižnici, ki je bila predhodnica današnjega NUK. »Po smrti prejšnjega bibliotekarja je prevzel vodenje knjižnice, saj je imel veliko znanja o tem, kakšne so velike evropske knjižnice. V njegovem času so popisali vse knjige, naredili centralni katalog, gradivo sistematično uredili, Čop pa je skrbel tudi za dotok novih knjig, še posebno slovenskih tiskov. Zaradi tega dela velja za čisto prvega slovenskega bibliotekarja in danes na tem področju podeljujejo Čopovo diplomo,« je povedala Urška Aljančič.
Neuslišane ljubezni
O zasebnem življenju Matije Čopa je le malo znano, verjetno tudi zato, ker je bil introvertirane narave in se je v nasprotju s Prešernom raje kot z
gostilniško mizo noč in dan družil s knjigami. Bral je ogromno, pisal pa bolj malo. Tako ga je prijatelj Prešeren zbodel v zapisu z naslovom Čudni dihur: V Ljubljani je dihur, ki noč in dan žre knjige, od sebe pa ne da narmanjše fige. »Objavljenih je kar nekaj pisem, ki si jih je izmenjeval z različnimi dopisniki iz vse Evrope, a to so bila v glavnem strokovna pisma,« je pojasnila Urška Aljančič.
Iz pisem je znano, da je med službovanjem na Reki zasebno poučeval sinova angleškega lesnega trgovca Thomasa Mossingtona italijanščino in francoščino. Zaljubil se je v njegovo hčer Mary in jo zaprosil za roko. »Ko se je z Reke odpravil poučevat v Lvov, je pisal enemu od bratov Mossington, Mosesu, in izredno vljudno napisal, da se že vnaprej opravičuje, če se jim bo zdelo vprašanje o poroki neprimerno. Po nekateri podatkih naj bi družina Mary dovolila, da se sama odloči, ali se bo poročila s Čopom, po drugih pa je družina poroko zavrnila. A na koncu poroke ni bilo.«
Toda to ni bila edina znana Čopova ljubezenska zgodba. Ko se je iz Lvova po petih letih službovanja vrnil v Ljubljano, je za njegovo zaročenko veljala vdova Antonija Höffern, ki je bila sestra njegovega nekdanjega sošolca Friderika Barage. »Tudi ona ga je nato zavrnila, a točnih podatkov, kaj se je dogajalo, ni,« je še dejala Aljančičeva.
Koliko je k tem zavrnitvam prispeval njegov gmotni položaj, je težko reči. Je pa Čop vseskozi finančno pomagal družini in bratu pri šolanju, mnogo je potoval po Evropi, od Pariza, Milana, Salzburga, Dunaja in Prage, ter kupoval knjige in še knjige. »Ko sta Čopova starša ob njegovi smrti prosila Prešerna, da je vodil zapuščinski postopek, so ugotovili, da je imel največ premoženja v knjigah, ki jih je imel kakšnih 2000. Toda tudi knjigarnarji so prijavili nekaj terjatev in težko je reči, koliko premoženja je na koncu imel,« pojasni sogovornica.
Matija Čop je umrl leta 1835; utopil se je v reki Savi, kamor sta se odpravila na kopanje s sodelavcem Kastelicem. Menda naj bi Prešeren vse življenje obžaloval, da ni šel takrat z njima, ker je imel tisti dan veliko dela. »Za Prešerna je bila smrt njegovega prijatelja in literarnega mentorja velik udarec, ki pa mu je zbudil potrebo po večjem pesniškem dejanju. Tako je že jeseni in pozimi leta 1835 začela nastajati pesnitev Krst pri Savici, ki jo je izdal v samozaložbi leta 1836 in posvetil prav njemu. Za njegov nagrobnik je sestavil nagrobni napis in leta pozneje napisal elegijo V spomin Matija Čopa,« je izpostavila Urška Aljančič.
Kožuh in ostrivec
Čopova rojstna hiša je danes povsem obnovljena in pravzaprav na novo zgrajena od temeljev, saj se je ob obnovi zaradi dotrajanosti povsem porušila. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bila odkupljena od domačih šolarjev, ki so med svojimi vrstniki po vsej Sloveniji organizirali akcijo za zbiranje denarja pod geslom »Tvoj ded za Prešernovo, tvoj oče za Finžgarjevo, ti pa za Čopovo rojstno hišo«.
Obnovljeno hišo, v kateri so danes spominska soba Matije Čopa, razstava o arheološkem najdišču Ajdna in prostori Zavoda za turizem in kulturo Žirovnica, so za javnost odprli leta 1994. Tako kot Prešernova, Jalnova, Finžgarjeva rojstna hiša in Janšev čebelnjak je tudi Čopova hiša povezana v eno najstarejših tematskih poti pri nas, desetkilometrsko Pot kulturne dediščine Žirovnica. Ta še zlasti zaživi na Prešernov dan, 8. februarja, ko v Vrbi poteka osrednja proslava ob dnevu kulture, določen del obiskovalcev pa se odpravi tudi na Pot kulturne dediščine in obišče eno, dve ali pa vse znamenitosti na poti. Povsod se bo namreč dogajalo kaj zanimivega, od tržnice lokalnih dobrot, pokušnje domačega medu, razstav, ogledov filmčkov, rojstne hiše velikih žirovniških mož in slovenskih literatov pa bodo na ta dan široko odprle svoja vrata.
»Domačini se zavedamo bogastva kulturne dediščine, ki jo imamo, in se trudimo, da bi to znanje in navsezadnje tudi korenine slovenstva podelili naprej,« je še dejala Urška Aljančič, ki si je kot eno od svojih nalog zadala tudi obiskovalce opomniti na pravilnost izgovarjave Čopovega priimka. »Njegov priimek Čop se izgovarja ozko, tudi sam se je vedno podpisoval z ostrivcem nad o-jem. Gre za retoromanski priimek, ki je prišel k nam v 15. ali 17. stoletju in v stari retoromanščini pomeni kožuh. S čopom las nima priimek nobene zveze in vsi, ki tej razlagi ne verjamejo, lahko pogledajo njegove podpise.«
Upravičeno se lahko vprašamo, kaj in kje bi bila danes slovenščina, če ne bi bilo takrat Čopa, Prešerna in kroga podobno mislečih ljudi, ki so dvignili naš jezik na višjo raven, ob bok vsem velikim evropskim jezikom, in pokazali, da je slovenščina tudi jezik visoke literature.