Obiskali smo doktorje za stare knjige
Restavriranje knjig zahteva precej potrpežljivosti, znanja in ročnih spretnosti – Andrej Štolfa se s tem delom ukvarja že trideset let
»Najraje imam čim bolj stare, uboge knjige,« pravi Andrej Štolfa, ki mu rečejo tudi doktor za knjige, saj se v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) ukvarja z restavriranjem tistih knjig, ki jih je zob časa že dodobra načel. Je eden redkih pri nas, ki še sprejme »paciente« izpred druge svetovne vojne. Tako nam pokaže njemu izredno ljub primerek knjige iz leta 1563, ki čaka v posebnem zaboju na obnovo. Koliko časa bo trajalo, ne ve, ampak zagotovo nekaj mesecev, da bo knjiga spet takšna, da bo lahko prišla na police, pravzaprav v poseben trezor, kjer se v Plečnikovem NUK hranijo takšne starine, za razliko od restavratorskega oddelka, ki je na Leskoškovi cesti 12 v Ljubljani. Oddelek je bil ustanovljen leta 1992 in Andrej Štolfa, ki je tam sedaj trideset let, je sem prišel brez knjigoveškega znanja. Tisti čas je veljalo, da je to moški poklic, saj je za to delo potrebno poznavanje in uporaba različnega orodja, od preše, kladiv do vrtalnika, dvigovati je treba tudi izredno težke knjige, kar naj bi bolj sodilo v domeno moških. A se je z leti to spremenilo in zdaj to delo opravljajo tudi ženske, ki znajo prijeti za »bormašino«. V teh letih se je, kot pravi Štolfa, marsikaj spremenilo.
»Pred letom 2000 so ugotovili, da bo potrebna visokošolska izobrazba in NUK nam je omogočil študij restavratorstva na likovni akademiji. Bil sem edini od štirih, ki sem ta pogoj sprejel. Poklic me je dobesedno premamil,« se zasmeje in še danes v tem neizmerno uživa.
Malo tega poklica pa ima tudi v krvi, saj je bil že njegov oče knjigovez v Mladinski knjigi. »Konec osnovne šole sem se sicer videl v Nasi, ko pa sem deset let za tem videl, da NUK na zavodu za zaposlovanje išče restavratorja, se mi je zdelo, kot da je bila to 'roka z neba', ki me je poklicala in tako sem pristal tu,« pripoveduje sogovornik, ki je vse življenje rad rokodelec. Vedno ga je zanimalo, kako so knjige sestavljene, zanimalo ga je delo s papirjem.
S prstom pokaže na fotografijo, na kateri je Cristopher Clarkson. »Imam ga za svojega duhovnega očeta, bil je častni profesor na Oxfordu, angleški gospod stare šole, ki je restavratorstvo učil po vsem svetu, osemkrat je prišel tudi v Slovenijo. Imeli smo dvotedenske tečaje, kjer se mi je odprl globlji vpogled v strukturo knjig. Na primer da je vsaka knjiga, ki jo naredim, ki jo dam od sebe, izdelek, ki ne bo razpadel, da mora biti narejena čim bolj trpežno. Predvsem hrbet knjige mora biti narejen tako, kot je treba. Če so na svetu našli kakšne stare knjige, so ga vedno poklicali, tudi ko je bil star 80 let. V tem je užival, imel je potrebo, da vzgoji naslednike,« navdušeno spregovori o tem, koliko znanja je treba usvojiti, da se s tem delom lahko dejansko ukvarjaš.
Hranijo jih v trezorju
Doktrina se je z leti zelo spreminjala. »Ko sem prišel sem, so nas učili, da popišeš stanje in knjigo obnoviš. Po petnajstih letih smo prišli na to, da je treba narediti čim manj posegov v izvirniku in se čim bolj posvetiti zaščiti. Tako smo vzpostavili poseben prostor, trezor mu rečemo, kjer so pogoji za hrambo starih knjig konstantni; večino časa v temi, pri stalni temperaturi od 19 do 20 stopinj in 50-odstotni zračni vlagi, saj nihanja vplivajo na mikrospremembe, ki se morda v enem letu ne poznajo, v daljšem obdobju pa se. Največji škodljivec pa je človek in slabo rokovanje s knjigami. Še vedno se nam dogaja, da prihajamo v navzkrižje interesov s kustosi in oblikovalci razstav, ki bi te knjige radi postavili na ogled restavrirane, meni pa so bolj simpatične v svoji avtentičnosti, da so le postavljene na ogled po načelih restavratorske stroke,« pove in doda, da ročno izdelan papir lahko obstane – če je primerno hranjen – tudi več kot tisoč let. Na vprašanje, kaj je potrebno za restavriranje ene knjige, odgovori: »Potrpežljivost, zdrava pamet in ročne spretnosti.« Seveda pa je treba uporabiti precej orodja – na primer stiskalnice za večje zadeve, ki jih uporabljajo že tisoč let.
»Poklic restavratorja za knjige, ki izhaja iz ročnega knjigoveštva, je star toliko kot jaz. Leta 1966, ko je bila v Firencah strašna poplava, ki je uničila tudi veliko knjig, so tja povabili knjigoveze z vsega sveta, da so na prizorišču katastrofe pričeli vzpostavljati temelje naši stroki restavriranja knjig.« Ne le poplave, tudi požari predstavljajo veliko nevarnost za knjige. Tako je med drugo svetovno vojno požar zajel tudi del NUK in rešili so precej knjig, ki so jih potem morali restavrirati. Na tak način so rešili na primer Čopove originalne kataloge, saj je zgorel le zunanji rob, večji del teksta pa je ostal. Pri takšnih knjigah si pomagajo z napravo za dolivanje papirnih vlaken, podobno kot bi delali nov papir. Sicer pa si zelo veliko pomagajo z dodajanjem japonskega papirja, ki ima zelo dolga vlakna in je lahko tudi tako tanek kot pajkova mreža, da gre lahko tudi čez besedilo. Je pa seveda razlika, če je originalen papir sodoben ali takšen, ki so ga delali včasih, ko so ga izdelovali iz starih cunj, predvsem iz konoplje in lanu, saj bombaža tedaj še ni bilo veliko.
Pergament ali papir?
Spet se vrnemo k »pacientu« iz uvoda, ki ga Štolfa rad pokaže, saj so na tej knjigi zbrani skoraj vsi problemi, na katere lahko restavrator naleti. Ima poškodovano usnje na leseni plošči, iz katere je narejena platnica. Tudi ta je zlomljena, vidi se, da so se na njej že hranili različni insekti, ima poškodovano vezico, papir je zaradi starosti in uporabe slab, šivanje je popustilo.
Pokaže še zanimiv detajl: »Vidite, ta pola je iz pergamenta, ni papir. Živalska koža je na otip drugačna, predvsem pa zveni drugače. Če nisi poznavalec, ne bi niti opazil te razlike. Papir je tudi umazan (najbolj na vogalih), zato se rad pošalim z vprašanjem, ali kdo ve, kdaj so izumili straniščni papir,« se zasmeji in doda, da če si občutljiv za kožne bolezni, potem nisi za to delo.
Kaj pa, če je knjiga strgana, če se del besedila ne vidi? To je, pritrdi Andrej Štolfa, kar velik zalogaj, vendar navadno – še zlasti pa, če gre za rokopis – popravijo samo papir, tako da je list cel. Če pa naletijo na dragocen, redek izvod, ki ima duplikat, potem poskušajo dobiti fotokopijo in jo uvezejo; seveda na toniranem, ne na belem papirju. »Ampak načeloma to redko delamo. Če manjka nekaj listov, potem dodamo noter toliko listov, kolikor jih manjka. Preden se lotimo dela, moramo namreč vsak list posebej oštevilčiti, da če knjigo razdremo, zna
mo dati liste nazaj po vrstnem redu.« »Najbolj zamuden del je z restavriranjem papirja, sploh takšnega, ki je izdelan po letu 1850. Zaradi drugačnega postopka in uporabe lesovine z leti postaja vedno bolj krhek,« pristavi Štolfa in še pove, da vsaka restavrirana knjiga dobi zaščitno škatlo ali mapo, narejeno po meri, iz trajno obstojnih materialov. Nato pa se pusti čim bolj pri miru. Zato tudi knjiga ne sme biti predolgo na razstavi. Tudi na razstavah knjig ne puščajo dolgo časa v vitrinah, ker se knjige uničijo. Tako zdaj naredijo posebne podstavke, ki podpirajo odprto knjigo v vitrini. »Če jih ne postavimo tako, se lahko občutljivi materiali še dodatno poškodujejo. Tako kot ne moreš zravnati mamce, ki je celo življenje sklonjena. Bi jo zlomili, kajne?« v smehu ponazori iskrivi Andrej Štolfa.
Kar nekaj je že bilo knjig, ki so našemu sogovorniku dale vetra. Na primer Čopovi zvezki, kjer je moral ves papirni del ročno popraviti. Liste večjega formata je moral vsakega posebej
z vseh strani in vseh robov dopolniti z japonskim papirjem. S tem se je ukvarjal kar nekaj mesecev.
Razstava novih pridobitev
Kot narodna knjižnica z usposobljenim kadrom zagotavljajo nasvete vsem slovenskim knjižnicam, nanje pa se včasih obrnejo tudi posamezniki, ki na primer na bolšjem sejmu kupijo kakšno staro knjigo in bi radi, da bi jo obnovili. Vendar jih lahko od tega kaj hitro odvrne cena, saj je za popravilo takšne knjige včasih treba delati tudi več ur, vsota pa je seveda tudi temu primerna. Glavna stvar v knjižnicah je danes digitalizacija, vendar knjig, ki jih ohranjajo na tak način, ne smejo zavreči, kljub temu da se lahko pri procesu digitalizacije še dodatno poškodujejo.
Andreja Kozjek, vodja restavratorskega oddelka, ob tem strne, da v oddelku skrbijo za zaščito, restavriranje in konserviranje ter varovanje knjižničnega gradiva, pripravljajo strokovne smernice in navodila s pod
ročja delovanja oddelka, sodelujejo pri razstavah, saj morajo pripraviti gradivo, opremiti in postaviti razstavo. Sodelujejo pa tudi pri raziskovalni in izobraževalni dejavnosti knjižnice in drugih projektih. V zgornjem nadstropju oddelka je tudi knjigoveznica, kjer izdelujejo zaščitno opremo za knjižnično gradivo ter vežejo in popravljajo novejše knjige.
Ob našem obisku srečamo tudi ravnatelja NUK Viljema Lebana in ga ob tej priložnosti vprašamo, ali nameravajo tudi ta del preseliti v novi NUK 2. Pravi, da glavnina prostorov za hrambo knjig ostaja v sedanjih prostorih na Leskoškovi cesti v Ljubljani. NUK 2 bo namenjen uporabniškim prostorom, za podporo študiju. Po sedanjih načrtih naj bi bil zgrajen leta 2026.
»To je zdaj obljuba predsednika vlade, vendar je še veliko čejev. Eden od teh je razpis za izbiro izvajalca, ki se lahko zavleče, vendar je predvideno, da se ta razpis opravi v drugi polovici letošnjega leta, tako da bi se, če bo šlo po načrtih, gradnja začela leta 2024.« Bralke in bralce jutri, 8. februarja, prijazno vabi tudi v NUK na Turjaški ulici. Knjižnica bo odprta med 10. in 17. uro. V tem času si bodo obiskovalci lahko brezplačno ogledali osrednji del knjižnice in razstavo Čas življenja in čas smrti, ki so jo v obeležitev Kajuhovega leta pripravili v razstavni dvorani. Med 10. in 14. uro bodo pripravili priložnostno razstavo pridobitev knjižnične zbirke NUK v preteklem letu. Gre za pridobitve, ki so posebne zbirke obogatile kot nakupi ali darovi.
Izbor pridobitev bodo skrbniki zbirk pripravili in razstavili v Veliki čitalnici, kjer si jih boste lahko ogledali in se o gradivu tudi pogovorili. Ob 14.30 pa bo sodelavec mag. Marijan Rupert popeljal po Kajuhovi razstavi.
Kot skrbnik Rokopisne zbirke NUK, ki hrani del pesnikove zapuščine, in soavtor razstave je najboljši sogovornik o razstavljenem gradivu in Kajuhovi zgodbi. Vsi dogodki in ogledi so brezplačni.