Nemogoča izbira: ali hrana ali kurjava
Ekstremno nizke temperature, ki so se spustile do minus 34 stopinj Celzija, jemljejo visok smrtni davek v obubožanem Afganistanu pod talibansko vlado
»Naj drugim materam bog prizanese z bolečino izgube otroka,« je ob grobu, kjer je pokopan njen sinček, zaprosila 35-letna Afganistanka Šamila. Deček Amrulah, ki je štel komaj tri mesece, je ena od več kot 170 žrtev izjemno mrzle afganistanske zime s temperaturami, ki so se spustile vse do –34 stopinj Celzija: že tako obubožano prebivalstvo, ki pod vodstvom talibanskega fundamentalističnega islamskega gibanja preživlja globoko humanitarno krizo, je v zadnjih tednih zajela še najhladnejša zima v zadnjih 15 letih. Ostre zime sicer za Afganistan niso neobičajne, so pa neobičajne temperature tako globoko pod ničlo, kot so jih izmerili letos. Posledice so za tiste, ki se že sicer borijo za preživetje, lahko usodne in ljudje so vsak dan postavljeni pred nemogočo odločitev: ali kupiti hrano ali ogreti dom. Po podatkih Združenih narodov bi to zimo pomoč nujno potrebovalo 28 milijonov Afganistancev, med katerimi je veliko otrok. Če povemo drugače: skoraj polovica populacije. V teh dneh otroci dneve preživljajo v lovu na kurjavo. Po smetiščih v okolici Kabula iščejo plastiko, s katero bi lahko ogreli dom in pomagali staršem, ki si ne morejo privoščiti nakupa lesa ali premoga. V že desetletja nestanovitnem in nemirnem Afganistanu so ljudje žal vajeni pomanjkanja in izpadov električne energije, ki jo večino uvozijo iz sosednjih držav, so pa zaradi hudega mraza letošnje razmere ob vsesplošnem pomanjkanju še toliko bolj boleče. Med tistimi, ki se mora redno odločati med dvema nemogočima izbirama, ali družino nahraniti ali ogreti, je tudi 30-letni trgovec Ašur Ali, ki z družino živi v betonski kleti. Med pogovorom za agencijo Reuters se je njegovih pet otrok skušalo ogreti z odejo, vendar je beton neusmiljen, zato so še naprej drhteli od mraza. Ašurjev zaslužek je prenizek, da bi lahko kupil kurjavo. »Otroci se ponoči zbujajo od mraza in jokajo do jutra. Vsi so bolni. Do sedaj nismo prejeli nobene pomoči. Večinoma nimamo niti dovolj kruha, da bi se prehranjevali,« je žalostno usodo milijonov Afganistancev povzel Ašur. »Če bomo kupovali premog in les, potem ne bomo mogli kupovati hrane,« je za Al Jazeero povedala Marjam iz province Samangan. »To je najhladnejša zima v mojem življenju in ne vem, kako jo bomo preživeli brez hrane ali toplote.«
Izbrisane ženske
Levji delež pri globoki humanitarni krizi v že tako obubožani državi nosi nazadnjaška, v 13. stoletje ujeta miselnost talibanskih voditeljev. Od prevzema oblasti avgusta 2021 nepopustljivo udejanjajo skrajno različico šeriatskega prava s teptanjem človekovih pravic.
Decembra lani je vlada priznala prvo javno usmrtitev, brezkompromisno se nadaljuje tudi sistematično izključevanje žensk z vseh vidikov javnega in političnega življenja. Najprej je režim pred skoraj letom dni za dekleta zaprl vrata srednjih šol, nedavno pa z izgovorom, da niso upoštevale obveznega spremstva moškega sorodnika na poti do univerze in islamskih pravil oblačenja ter nosile hidžaba, zaprl ženskam tudi vrata do univerzitetnih ustanov. Teptanje danih obljub o zagotavljanju določenih pravic za dekleta in ženske, s katerimi so talibani mirili mednarodno javnost po prevzemu oblasti, se nadaljuje. Kljub katastrofalnim humanitarnim razmeram po državi ženske ne smejo več delati v domačih in tujih nevladnih organizacijah. Humanitarne organizacije, ki žensk ne bodo izločile iz svojih vrst, bodo ostale brez licence, so talibani zagrozili konec lanskega leta. V odzivu na nerazumno odločitev vladajočih talibanov v državi, ki krvavo potrebuje vsako dostopno obliko pomoči, so številne mednarodne organizacije, kot so Save the Children, Norveški svet za begunce in CARE, izvajanje programov prekinile, saj da brez ženskega osebja ne morejo učinkovito doseči pomoči potrebnih otrok, žensk in moških v Afganistanu. »Počutim se, kot da sem v zaporu,« je o odločitvi režima dejala mlada afganistanska humanitarna delavka za Urad Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev (OCHA). »Vsa dekleta v Afganistanu morajo pobiti in pokopati. Čutim, da sem za oblast nezaželena in osovražena. To ni življenje. Mrtve smo, a hkrati še vedno žive.«
Da bi bil izbris žensk iz javnega življenja še bolj temeljit, so v nekaterih afganistanskih provincah podjetnicam ukazali, naj prenehajo poslovati, pri čemer so kot razlog navedli sodelovanje žensk z moškimi in neupoštevanje pravil o nošnji islamske naglavne rute hidžab …
Ujetniki režima
Niso pomembne utemeljitve, s katerimi talibanski režim upravičuje absurdne odločitve, kot je prepoved dela žensk v nevladnih organizacijah. Pomembno je, da s takšnimi odločitvami upočasnjujejo delo organizacij, ki bi morda lahko hitreje dosegle družine v stiski, kot je Šamilina. In teh ni malo. Napovedi za letošnje leto so pesimistične. Po predvidevanjih Združenih narodov bo humanitarna pomoč v kakršni koli obliki potrebna dvema tretjinama od 41 milijonov Afganistancev, med katerimi je približno 12 milijonov otrok. A talibani imajo odgovor na vse. Predsednik vlade mula Mohamed Hasan Akund je za britanski BBC izjavil, da v humanitarnih akcijah že sodelujejo moški iz vseh družin in zato pomoč žensk ni potrebna …
Žalujoča Šamila nima fotografije sinčka, ki je umrl v njenem naročju v družinski hiši v Kabulu, saj družina fotografske kamere nima. Dojenčkov obraz bo vseeno z njo ostal večno vtisnjen v spomin. »Imel je bel in svetel obraz, z velikimi očmi, majhnim nosom in črnimi lasmi,« je sina opisala za agencijo Reuters. Brez fotografij njen edini spomin na sinčka ostajajo oblačila, ki jih je zanj naredila še pred rojstvom.
Šamilin mož Nek Mohamad in dečkov oče je pred meseci izgubil vse prihodke, ko je zaradi zdravstvenih težav moral pustiti delo. Družina je ostala brez denarja za ogrevanje, hrane je bilo malo, skozi slabo tesnjena okna je v skromno gorsko domovanje prodiral mraz in večina otrok je kmalu zbolela. Dojenčka sta zaradi kašlja in zamašenih pljuč starša odpeljala v bolnišnico, a kaj, ko je po prihodu domov udaril še hujši mraz. Šamila se spominja, kako je dečka stiskala k sebi in ga ovitega z odejo poskušala ogreti, a je ponoči, ko se je prebudila, ugotovila, da je njegov obraz hladen … Dečka so pokopali v najožjem družinskem krogu, drugih sorodnikov niso vabili, saj denarja za pogrebščino pri hiši ni bilo. Dečkov grob označuje le v zemljo zabita skala.
Na robu katastrofe
Če je rekordno topla zima v Evropi zmanjšala vpliv ruske vojne v Ukrajini in posledične energetske krize, te sreče nima Afganistan z rekordno nizkimi zimskimi temperaturami. Zlovešče je nedavno opozorilo urada Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev, da je tveganje zloma sistema in človeške katastrofe »zelo realno« ter da se več kot polovica prebivalcev Afganistana sooča s hudo lakoto, 97 odstotkom pa grozi revščina.
Afganistan nikakor ni pripravljen na spopad s težavami. Humanitarne razmere so se v državi, sicer že desetletja ujeti v primež razburkanih političnih in družbenoekonomskih dogodkov, po talibanskem prevzemu oblasti še poslabšale: grozi razpad sistema osnovnih storitev, kot je zdravstvo, v razsulu je bančni sistem, pomoči iz tujine, ki je poganjala delovanje države pred umikom ZDA, ni, devizne rezerve države so zaradi ameriških sankcij zamrznjene. Cene blaga – vključno z drvi in premogom – so podivjale. Afganistan sicer ni povsem pozabljen od vseh. Poleg različnih tujih nevladnih organizacij je Urad Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev v Afganistanu pred dobrima dvema tednoma na družbenem omrežju twitter sporočil, da pomagajo z razdeljevanjem odej, ogrevalnimi napravami, popravili v njihovih domovih in denarjem za plačilo najemnine. Želijo si, da bi lahko pomoč do ljudi spravili hitreje. Doslej so pomagali 565.700 ljudem, kar predstavlja dobro polovico najranljivejših, ki bi pomoč potrebovali takoj, sploh sredi enega najhladnejših obdobij v zadnjem desetletju. A kaj, ko prizadevanja za razdeljevanje pomoči dodatno zavira talibanska oblast tudi z ukrepi, kot je prepoved dela za ženske v tujih in domačih nevladnih skupinah, ki se ukvarjajo z zagotavljanjem humanitarne pomoči.
Usodne podhladitve in zastrupitve
Po pričakovanjih naj bi število smrtnih žrtev še naraslo. Afganistanci umirajo tako zaradi podhladitve kot tudi zastrupitve z ogljikovim monoksidom in uhajanja plina, ogrevalnih sistemov v državi pa primanjkuje, je poročanje lokalnega časopisa Tolo News povzel ameriški Washington Post. Poleg človeških žrtev je po podatkih talibanske vlade smrtonosni mraz pobil približno 70.000 glav živine, ki je pomemben vir prehrane domačinov in njihovih prihodkov. V globoki krizi so tudi bolnišnice po državi, opozarja Mednarodni odbor Rdečega križa (ICRC). O nemogočih odločitvah, pred katerimi se znajdejo zaposleni v zdravstvu, priča izpoved ene od zaposlenih na kliniki v Kabulu. kjer so po neprekinjeni uporabi morali generator električne energije izklopiti za dve uri. »Materam smo naročili, naj najdejo način, kako bodo grele svoje novorojenčke. V inkubatorjih jih brez elektrike nismo mogli pustiti, saj bi zmrznili. Če jih vzamemo iz inkubatorja, pa bi lahko imeli težave z dihanjem.« Zaradi težav z ogrevanjem v izjemno mrzli zimi bolnišnice polnijo tudi otroci s pljučnico in drugimi respiratornimi obolenji.