Med našimi stoletniki največ neporočenih žensk in učiteljic
Leta 2000 je v Sloveniji živelo 60 stoletnikov, konec lanskega leta že 344 – Najmanj štirje Slovenci so doslej dočakali več kot 110 let
Novica, da je nekdo praznoval sto let, ni več novica. Če pustimo ob strani pregovorno dolgožive Japonce, ki pri sto in več letih še vedno tekmujejo na atletskih tekmovanjih, tudi v našem okolju živi vse več stoletnikov, ki so aktivno vpeti v življenje, skrbijo zase, vozijo avto, berejo brez očal, pečejo kruh ... Stoletniki so se uprli tudi novemu koronavirusu, Matilda Bračun ga je prebolela pri 106 letih, lanskega oktobra pa ob svojem 109. rojstnem dnevu še veselo zaplesala. Ime Matilda ji, razumljivo, ni najbolj po godu, zato jo vsi raje kličejo Tilka. Idrijčan Ivan Bevk, ki bo maja praznoval 103 leta, je prejšnji teden spekel jabolčni zavitek iz domačih jabolk, ki jih je jeseni sam pobral na svojem posestvu nad Idrijo. Letina je bila izjemna, samo na enem drevesu goriške sevke je pridelal rekordnih 1045 kilogramov jabolk in se zagotovo proslavil kot najstarejši idrijski, nemara pa tudi slovenski sadjar. V pokoju je že pol stoletja, a brez dela nikoli. »Nisem tiste vrste upokojenca, ki leži na kavču. Delo človeka drži pokonci,« je prepričan. Zase še vedno skrbi sam, čeprav njegovo rojstvo sega v leto koroškega plebiscita in požiga Narodnega doma v Trstu.
Konec januarja ste lahko na programu Planet TV spremljali, kako je Amalija Umek iz Tržišča pri Sevnici novinarja kar sama z avtomobilom odpeljala do bližnje kavarne na kavo. Pri tem je še kako pomembno omeniti, da voznica šteje 101 leto. Izpit je naredila pri 55 letih, zdaj pa se vsaj trikrat na teden še vedno usede za volan, se odpelje do sina v Brežice, na banko, k maši in na kavo. Po pravici pove, da recepta za dolgo in polno življenje nima, prepričana pa je, da je delo tisto, ki hkrati krepi in sprošča človeka.
Julijana Zakrajšek lovi rekord
Trenutno najstarejša znana živeča Slovenka Julijana Zakrajšek je vstopila v 111. leto. Rodila se je, ko Charlie Chaplin ni posnel še nobenega filma in ko je vsa Slovenija premogla vsega sto avtomobilov, »že vse življenje« pa je, kot pravi, naročena tudi na Nedeljski dnevnik. Pred tremi leti je v pogovoru z našim novinarjem povedala, da se je po stotem letu naučila pošiljati kratka telefonska sporočila, računa pa, da se ji na računalnik vendarle ne bo treba privaditi. Danes šteje 110 let in 102 dni in bi lahko, če ji bo zdravje služilo, že čez 206 dni postala najstarejša Slovenka vseh časov. Trenutno prvo mesto zaseda Katarina Marinič, ki je s 110 leti in 307 dnevi doslej živela najdlje. Njena slika še vedno visi v Domu upokojencev v Novi Gorici, kjer je živela zadnja leta in se tako osebju kot stanovalcem usedla v srce. »Tinco si moral imeti rad. Skromna, nič kaj zahtevna se je morala vsakomur priljubiti,« so znali povedati mnogi, ki so imeli privilegij biti ob njej tudi v pozni starosti.
Stoletniki so najhitreje rastoča populacija v Sloveniji. Če jih je bilo še konec leta 2000 vsega 60, jih je Statistični urad Republike Slovenije konec lanskega leta naštel 344. Med njimi 279 žensk in 65 moških. Hiter pregled pravi, da je med njimi nadpovprečno veliko samskih žensk in učiteljic. »Res je,« potrdi Blaž Podpečan, ki se je doslej pogovarjal z največ slovenskimi stoletniki, »neporočenih žensk brez otrok je med slovenskimi stoletnicami kar precej. Ta podatek je značilen tudi za zahod
no in srednjo Evropo ter ZDA, nekoliko manj pa za Sredozemlje (Italija) in Japonsko. Podobno je z učiteljicami, ki jih je v razvitem svetu dejansko veliko tudi med superstoletnicami.« Kako si to razlaga? Meni, da gre pri ženskah brez otrok poleg družbenih verjetno tudi za biološke dejavnike dolgoživosti, medtem ko pri stoletnih učiteljicah razlog išče v njihovem življenjskem slogu. »To pripisujem vplivu nekdanje vzgoje in izobraževanja, ki so ga bile te gospe deležne in so ga osebno ponotranjile. Zavedale so se pomena higiene in občutka za red,« pojasni in izpostavi tudi njihovo družbeno vpetost in pogoste socialne stike, ki so jih večinoma ohranile tudi po upokojitvi.
Obiskal več kot 150 stoletnikov
Arheolog dr. Blaž Podpečan je v tiskanih medijih in na spletu pogosto prebral kakšen članek o vitalni stoletnici ali stoletniku in si po prebranem mislil, da bi imel zanj veliko vprašanj; tako v zvezi z izjemno dolgoživostjo kot tudi vpetostjo v zgodovinske dogodke in procese 20. stoletja. Na prvi poskusni obisk se je odpravil k najstarejši Slovenki Katarini Marinič v domu upokojencev v Novi Gorici. Ko je prebil led, so se začeli vrstiti obiski pri stoletnicah in stoletnikih po vsej Sloveniji. Do danes jih je obiskal več kot 150 in upa, da mu bo pogovore z njimi uspelo nekoč objaviti v knjigi.
Priprave na vsak obisk so bile seveda nujne. »Zavedal sem se, da bo pri večini stoletnikov to moj prvi in zadnji obisk, zato je bilo treba od njega odnesti čim več,« pripoveduje in prikima, da je vsako stoletnico oziroma stoletnika seveda povprašal tudi po ključih za izjemno dolgoživost. Po vseh pogovorih lahko sklene, da splošnega recepta za dolgoživost ni, se mu pa misel stoletnika, univerzitetnega profesorja Martina Čokla o kombinaciji genetike, značaja in sreče zdi modra. »Seveda bi jo bilo treba potrditi tudi z znanstveno raziskavo. Da bi identificiral dejavnike dolgoživosti pri slovenskih stoletnikih, bi moral natančno analizirati vse gradivo, pridobljeno pri pogovorih s stoletniki, česar pa za zdaj še nisem naredil,« pravi, zato o dejavnikih dolgoživosti slovenskih stoletnikov ne želi ugibati. Prepričan pa je, da bi bila takšna raziskava dejavnikov dolgega in zdravega staranja v naši hitro starajoči se družbi nujno potrebna, a politika in stroka zanjo za zdaj nista pokazali dovolj posluha.
Kaj stoletnike skrbi, česa si želijo?
»Stoletniki, še posebno če so telesno in duševno vitalni, se prav tako kot mlajši zanimajo za dogajanje v domačem okolju kot tudi širše. Pri tem igra pomembno vlogo njihov značaj, ki se tudi pri visoki starosti ni bistveno spremenil. Tisti, ki se v mlajših letih niso posebno obremenjevali z dogajanjem zunaj svojega mikrokozmosa, so to ohranili tudi v visoki starosti.
Seveda si vsi stoletniki želijo predvsem zdravja, zase in za svoje bližnje, drugih skrbi pa v večji meri niso izrazili, kar je po svoje razumljivo. Navsezadnje gre za ljudi, ki so preživeli težka obdobja obeh svetovnih vojn, smrt partnerjev in pogosto tudi otrok, predvsem pa večina tudi materialno pomanjkanje v mladosti. Obvladovanje stresa in pomanjkanja je po mnenju gerontoloških raziskovalcev eden od dejavnikov izjemne dolgoživosti,« skrbi in želje stoletnikov strne Podpečan.
Tudi superstoletniki niso več redkost
Če mediji ne zastrižemo več z ušesi, ko nekdo upihne stoto svečko, pa zagotovo ne ostanejo spregledani superstoletniki, to so ljudje, ki so dočakali najmanj 110 let. V Sloveniji naj bi jih bilo doslej šest, z vsemi podatki pa so znani štirje. Z dvema od njih, najstarejšima Slovenko in Slovencem doslej, Katarino Marinič in Nikolajem Dragošem, se je pogovarjal tudi Podpečan. Srečanj z njima zlepa ne bo pozabil.
»Gospo Marinič sem obiskal nekaj mesecev pred njenim 110. rojstnim dnem. Razumljivo, da z osebo pri tako visoki starosti ni mogoče opraviti večurnega poglobljenega pogovora, kot je bilo mogoče pri nekaterih drugih stoletnikih, starih ' komaj' sto let. Pa vendar je gospa Marinič 'v svojem slogu' prijazno odgovorila na vsa moja vprašanja,« se spominja srečanja z njo.
Pogovor z gospodom Dragošem pa je bil zanj posebno doživetje. Dragoš je še malo pred smrtjo pisal pesmi in ob stoletnici izdal avtobiografijo. Obiskal ga je dvakrat, prvič pri 102 letih, ko je z njim opravil intervju za raziskavo o slovenskih stoletnikih, drugič pa pri starosti 106 let, ko mu je izročil izvod revije Kakovostna starost, v kateri je bil objavljen del njunega pogovora. »Gospod Dragoš je bil, če se izrazim nekoliko poetično, pravi ambasador kakovostne starosti stoletnikov, saj je bil v visoki starosti telesno in predvsem duševno zelo vitalen. Vedno si je vzel čas za raziskovalce in novinarje, četudi so ga bolj ali manj vsi spraševali podobna vprašanja, povezana z njegovo izjemno dolgoživostjo,« se spominja.
Omeni tudi pogovor z najstarejšo slovensko učiteljico Vido Uršič, ki je bila pri starosti 106 let duševno zelo vitalna, s spominom, ki je segal več kot sto let v preteklost. »Dve leti kasneje, ko je gospa Uršič postala najstarejša Slovenka, sem prebral v časopisu, da so se ji po preboleli pljučnici žal začeli kazati znaki starostne demence.
Blaž Podpečan po vseh pogovorih s stoletniki sklene, da splošnega recepta za dolgoživost ni, se mu pa misel stoletnika, univerzitetnega profesorja Martina Čokla o kombinaciji genetike, značaja in sreče ne zdi tako zelo iz trte izvita.
Za pogovor sem torej ujel zadnji vlak. Srečanje z gospo Uršič mi je prijazno omogočil njen zet, znani slovenski olimpijec gospod Marko Račič, ki je pozneje prav tako postal stoletnik,« razloži Podpečan.
Se bo ob vse več stoletnikih med nami spremenilo tudi razumevanje starosti, zvišala meja, ko bomo za nekoga rekli, da je star? Vsak zase se se
veda počuti večno mlad, sprejemanje starosti v družbi pa bo verjetno šlo počasneje, kot bodo svečke pihali naši stoletniki. Ali kot je v pogovoru za naš časopis pred tremi leti odgovorila danes že superstoletnica Julijana Zakrajšek:
»Leta 1962 ste srečali abrahama. Ste se počutili staro?«
»Ja kako, ko se pa še zdaj ne!?«