Pravljice o snegu

»Belaa, snežinka, ki padaaa …« Pesem se je slišala z druge strani belega zidu, ki je nastal po eni uri kidanja. Takoj sem uganil, da poje moj sosed Srečko. Videl ga res nisem, kajti v ritmu popevčice se je nad kupom prikazovala le lopata. »Hej, sosed!« sem se zadrl na drugo stran. »Zavoljo dobrih sosedskih odnosov bi te lepo prosil, če te pesmice o snežinkah ne bi več ponavljal. Za letos je imam namreč že vrh glave!«

Pa ne le popevke. Tudi nagnusnega snega, ki je takrat obetal, da se ga pred julijem zanesljivo ne bom znebil.

Ja, takole je bilo nekoč. Na pesmico o beli snežinki sem se spomnil tudi ob letošnjem sneženju. Zdaj namreč z milo soprogo prebivava v naši zasanjani vasici. Oh, pravijo ljubi gostje iz Ljubljane, pri vas je kot v zimski pravljici. Seveda je. Imamo snega, da ti srce zaigra. Neki dan so ga namerili 70 centimetrov. Res, čudovito.

Toda, lepo prosim, šele takrat, ko je vse skidano in prerigolano. In ko se traktor, ki pluži, prebije do nas.

Tu našega mestnega bridkega klanca res ne pogrešava. Klancev imamo namreč toliko, da bi jih lahko izvažali. In vsi, verjemite, gredo le navkreber!

Zadnjič je soseda z lopato čistila cesto, ker je na tleh ostalo še kar nekaj zaplat snega.

»So klicali vnuki iz mesta,« je rekla. »Hej, babi, a imate spluženo in počiščeno? Pridemo jutri na kosilo.«

Ja, seveda. Tako je z obiskovalci v naši vasici. Radi pridejo, če je pač že cesta kopna. Ne vedo, kaj zamujajo! Kako lepa je šele naša snežna pravljica dan prej, ko padajo bele snežinke! In ko premetavamo sneg, vrag ga vzemi, in nam z vej padajo mrzle kepe za vrat, hudir jih pocitraj – in se s strehe vsakih pet minut sesuje snežni plaz … Ja, ja, bela snežinka!

Seveda pa imajo tu in tam sneg tudi v dolini solzni.

Nekega davnega jutra sva takole z ženo hitela v službo. Na semaforju se prižge zelena luč, toda kolona se ne premakne. Prvi avto z zadkom mrzlično cikcaka sem in tja, toda čeprav je klanček dokaj blag, nikakor ne more speljati. Še en frajer, ki trdi, da so zimske gume »ob takšnih blagih zimah« brez zveze. In še en dokaz za to, kako idiotska je tista izjema v zakonu, ki pravi, da ima lahko vozilo tudi letno obutev, samo če ima v prtljažniku verige. Kaj bo zdaj tisti bučman lezel na kolena in sredi križišča natikal železje?

Ah, sneg. Ni čudno, da so si ga ljudje zapisali celo v pregovore in modrosti. Tako kot naši nekdanji bratje, o čemer nas je pred davnimi leti »pošolal« že takratni hajduški črnogorski predsednik: »Ne pada sneg, da bi pokril breg, temveč zato, da zveri pokažejo svoje sledove!«

Zelo slikovita misel. Takrat je sicer letela na našo poredno republiko, lepo pa se prilega tudi drugim situacijam. Sledi namreč ne puščajo le razne mrcine, temveč je pesnik najbrž mislil tudi na druge zveri. Pa to seveda s snegom nima nobene zveze, kajti so sledovi, največkrat popackani s tiskarskim črnilom ali s pikicami na televizijskem zaslonu. Ali pa na internetu – tam jih je še največ. Renčijo politiki, zobe kažejo uradniki, pa tudi novinarji, »ki nam lažejo«. Pravijo, da je novinarstvo literatura, ki se ji mudi. Če pri tem prehiteva ali brizga plundro, je potemtakem še boljša … »Sneg je, glej, zunaj sneg je,« sem zapel ženi pod oknom kitico iz bele popevke.

Letos je mila soproga zavoljo nekih medicinskih okoliščin – moja zamišljena svetovalka za kidanje. Odlično se je odrezala! Vlogi sva tokrat zamenjala: pred leti sem ji namreč zaradi pripetljaja s kirurgom svetoval jaz.

Kljub temu se že veselim: če še tako hudo kaže, bo sneg prej ali slej vendarle skopnel.

Za sledi se nam pa ni treba bati …