Nostalgija
Koliko let je obrnilo liste, odkar poslušam o nostalgiji, konkretno jugonostalgiji, ki je je sodoben »pravi« Slovenec ne sme nositi v srcu niti slučajno. A kdo mi lahko prepove, o čem naj razmišljam in kako naj spremljam zgodovino, ki sem jo sprejela že davno in je ne mislim niti pod razno spreminjati? Kdo ima pravico posegati v moje umske sposobnosti, da naj bi bila nekoč zavedena in sem verjela v sistem, ki danes določenim strankam pač ni in ni bil po godu. Sprašujem se, ali naj bom tiho in se skrijem med nevidne in neslišne, se potuhnem, da je pač zdaj drug čas in mora tako biti. Kdor menja plašč po vetru, je že iz davnine znano, kaj to pomeni in kam to pelje.
Po študiju sem se preselila na Primorsko iz mojega lepega Prekmurja. Navzela sem se novih navad, ki so mi sčasoma postale domače, saj so povsod dobri ljudje, zavednost tukajšnjega življa, tlačenega glede jezika in pravic pred NOB, pa še posebej. Potem pa vznikne nekdo, ki strumno s somišljeniki spreminja zgodovinska dejstva. Žal je dobil proste roke in nadaljevanje je bilo uspešno. Zakaj smo bili tiho?
Kje so bili politiki, ko je Lojze Peterle v državnem zboru snel Titovo sliko in jo ponosno nesel ven. Po televiziji je bilo prikazano, kot da gre za junaško delo. Morda bi sčasoma res kazalo določene slike sneti, a ne takrat in ravno on s podporo ve se, koga. Medklic: ko je takratna vlada označila pesnika Cirila Zlobca za izdajalca domovine, se politika ni zganila. Kako je to sploh mogoče? Da, očitno je pri nas nemogoče lahko tudi mogoče.
Nostalgijo po rodnem Prekmurju nosim vse življenje v srcu, nostalgijo po skupni domovini prav tako, kot marsikdo zapiše: bili smo vse, zdaj smo nič. Kje je kak specialni izobraženec, ki bi mi znal pojasniti, zakaj tega ne bi smela? Človek mora biti pošten, točneje povedano, tako naj bi bilo. Ne želi slabega bližnjemu. Torej, kaj je slabega v meni? Poslušala oziroma brala sem o »rdeči cunji« – pogreb gospoda Zemljariča. Kaj za vraga pa nosi v srcu človek, ki zmore take nizkotnosti?
In da je mera polna, naj bi me isti učil, kaj naj čutim in mislim.
Ponovim večkrat napisano: nekoč sem bila jezna, ker je pesnica Svetlana Makarovič pisala o Slovenčkih in Slovenceljnih, a danes jo razumem. Sklonili smo glave, ko so nas klofutali s partizani, spomeniki, preteklostjo. Nekaj malega zoperstavljanja je bilo, a tišina zaradi ljubega miru je vtisnila pečat sramote, ki ga bo nemogoče izbrisati.
Poslušamo hvale o naših ljudeh po svetu, kako črtijo Jugoslavijo in takratni sistem, ker so se morali izseliti. Tudi jaz imam sorodstvo v tujini, ki pa me sprašuje, kam smo padli zavedni Slovenci, da dopustimo blatenje zgodovine. Kje je naš uporniški duh, zakaj je bila toliko let politika imuna proti psovanju preteklosti naših narodov? Odgovora ne najdem, razen enega samega, ki pa je zasidran, zakoreninjen v sovraštvu do drugače mislečih. To naj bi bila sodobna država, članica EU, ki v iskanju mirnega sožitja ni znala reči odločnega ne hujskaštvu, in to s strani poslancev, ki prisegajo na božjo besedo, božjo ljubezen do vsega stvarstva. Borbenih pesmi ne smemo predvajati v javnosti, kaj šele zastav z rdečo zvezdo. Kam smo zašli? Bomo kdaj spet previharili viharje, da rojak prost bo vsak, sicer se ura zamujena ne vrne nobena?