Vzhodnonemški ščit in krvavi meč
Stasi je veljal za eno najučinkovitejših in najbolj represivnih obveščevalnih agencij na svetu
Na današnji dan leta 1950 je bila v tedanji sovjetski satelitski državi, Nemški demokratični republiki (NDR), ustanovljena zloglasna tajna policija Stasi (Ministerium für Staatssicherheit) oziroma ministrstvo za državno varnost. Nadzor nad njo je imela vladajoča stranka socialistične enotnosti SED (Sozialistische Einheitspartei Deutschlands), delovala pa je z roko v roki s sovjetsko obveščevalno agencijo KGB, ki je imela svoje častnike v vseh Stasijevih direktoratih in območnih uradih. Sedež Stasija je bil v Vzhodnem Berlinu. Njegov prvi predsednik je bil Wilhelm Zaisser, ki pa je moral leta 1953 po neuspešnem boju za vodstvo SED oditi s tega mesta. Generalni sekretar stranke Walter Ulbricht je na njegovo mesto imenoval Ernsta Wollweberja, ki je leta 1957 po sporu v SED med Ulbrichtom in tedanjim varnostnim sekretarjem centralnega komiteja SED Erichom Honeckerjem odstopil, nasledil ga je njegov namestnik Erich Mielke, ki se je obdržal na položaju vse do konca Stasija leta 1989.
Obveščevalci v blokih, bolnišnicah, šolah …
V Stasiju, katerega moto je bil »ščit in meč stranke«, je bilo v štiridesetih letih delovanja po uradnih podatkih zaposlenih skupno 274.000 ljudi, po pripovedovanju nekaterih zaposlenih v Stasiju pa naj bi za agencijo delalo kar pol milijona obveščevalcev, skupaj z občasnimi obveščevalci pa celo dva milijona ljudi. Ko so se Stasijevim agentom pridružili obveščevalci iz vrst »navadnih« ljudi, je vsak od njih nadziral šest do sedem ljudi. Tako velikega nadzora nad prebivalstvom ni izvajala nobena tajna policija v zgodovini, niti Gestapo. Stasijevi vohuni so bili infiltrirani povsod, kjer si je to sploh mogoče zamisliti. Bili so v vseh industrijskih objektih, obsežnost nadzora je bila odvisna od pomembnosti proizvodnje za državno gospodarstvo. V vsakem večstanovanjskem objektu je bil en stanovalec zadolžen za to, da je lokalnemu predstavniku policije (Volkspolizei – Vopo) redno poročal o dogajanju v bloku. V hotelskih sobah ali apartmajih so predstavniki Stasija skozi luknjice v stenah snemali državljane, vohuni so bili v vsaki šoli, univerzi, bolnišnici. Mnogi so prihajali iz vrst zdravnikov, bolniških sester, učiteljev, hišnikov. Bili so celo primeri, ko je en zakonec vohunil za drugim. Po uradnih podatkih naj bi bila le slaba desetina obveščevalcev prisiljena v sodelovanje.
Prefinjeno psihološko nadlegovanje
Ljudje so se lahko znašli za rešetkami iz zelo različnih razlogov, od tega, da so hoteli zapustiti državo, do povsem nedolžnega pripovedovanja političnih šal. Do leta 1970 so nasprotnike režima preganjali odkrito, jih aretirali in mučili. Potem pa so svojo taktiko spremenili in se lotevali bolj psihološkega nadlegovanja, kar so poimenovali Zersetzung. Ugotovili so, da psihološko nadlegovanje ni tako prepoznavno, žrtve se ga pogosto niti ne zavedajo. Ljudje so se denimo kar naenkrat znašli na stranskem tiru, zoper njih so se pojavljale lažne obtožbe, dobivali so skrivnostne telefonske klice. Druga taktika je bila, da so jim skrivaj vdirali v domove, jim premeščali pohištvo, slike, zamenjevali hrano v posodah, na urah spreminjali nastavljene časovne alarme. Ljudje tega večinoma sploh niso povezovali z delovanjem Stasija, pač pa so vse bolj verjeli, da postajajo nori, mnogi so se duševno zlomili, nekateri celo storili samomor. Ker je bilo takšno nadlegovanje nedokazljivo, tudi ni škodilo ugledu države, ki si je v 70. in 80. letih prizadevala za večji ugled v Evropi. Nemško tehniko prikritega psihološkega mučenja so kasneje sprejele tudi druge varnostne agencije v vzhodni Evropi, še posebej ruska. Honecker, takrat varnostni sekretar centralnega komiteja SED, je dal leta 1961, da bi preprečil množično preseljevanje ljudi iz Vzhodne Nemčije v Zahodno, postaviti 156 kilometrov dolg berlinski zid. Po njegovem ukazu so morali vojaki, ki so stražili mejo, preprečiti vsak poskus pobega, če ne drugače, tudi s streljanjem.
Konec dveh Nemčij in s tem tudi Stasija
Odmevne so bile tudi Stasijeve akcije v tujini. Njegovi agentje so pogosto
pomagali pri vzpostavljanju tajnih policij, denimo v Etiopiji, Ugandi, Mozambiku, Gani, na Kubi. Na Zahod so pošiljali »speče agente«, ki so se infiltrirali v bližino visokih politikov, se pri njih zaposlili in izdajali informacije o njihovem življenju, delovanju. Stasijevi agenti so sodelovali pri propagandi proti Izraelu, KGB so pomagali širiti dezinformacije o aidsu, češ da so bolezen ustvarili v ZDA. KGB naj bi celo naročil Stasiju, naj izvede sabotažo v kemični tovarni Sandoz, da bi s tem odvrnili pozornost od černobilske nesreče aprila 1986. Pol leta kasneje se je v Sandozu res zgodilo razlitje kemikalij. Preiskovalci so v Stasijevih arhivih našli celo dokumente, ki razkrivajo, da so bolgarski agentje po naročilu KGB izvedli (neuspeli) atentat na papeža Janeza Pavla II. leta 1981, Stasi pa naj bi poskrbel za izbris sledi. Najdeni so bili tudi dokazi o oddelku smrti, ki je po naročilu vzhodnonemške vlade izvrševal atentate v letih od 1976 do 1987. Po letu 1986 se je začelo politično in družbeno stanje v NDR hitro spreminjati, državna politika je začela popuščati, jeseni 1989 so vzhodnonemške ulice preplavili protivladni protestniki. Stasi je medtem začel uničevati obsežno gradivo, za kar je izvedelo ljudstvo in januarja 1990 vdrlo v glavno Stasijevo stavbo v Vzhodnem Berlinu. Do takrat je agenciji uspelo uničiti le pet odstotkov od okoli milijarde listov gradiva. Med protesti leta 1989 je tedanji vodja države Honecker prosil sovjetskega voditelja Mihaila Gorbačova, naj nad protestnike pošlje svojo vojsko, kar pa je Gorbačov zavrnil. Kmalu zatem, oktobra 1989, je bil Honecker prisiljen odstopiti, odpoved je dal tudi vodja Stasija Mielke.
Tajne arhive odprli za javnost
Protivladni protesti so 9. novembra 1989 pripeljali do padca berlinskega zidu in posledično do združitve Nemčij. Ob tem je bil leta 1990 ustanovljen urad zveznega komisarja za arhive Stasija. Dokončno odločitev o odprtju arhivov je prinesel sporazum o združitvi obeh Nemčij, ki je glede Stasija med drugim dovolil večji dostop do dokumentov, določil je tudi, kdo ima pravico vpogleda v dokumente. Vsak posameznik je lahko dostopal do svojega dosjeja. Leta 1992 je nemška vlada povsem odpravila tajnost Stasijevih arhivov, vanj so imeli vpogled tudi raziskovalci in novinarji, a z zakritimi imeni žrtev. Od leta 1991 do 2011 je dostop do svoje dokumentacije v arhivu zahtevalo že več kot 2,7 milijona ljudi.
Sledili so številne preiskave in sojenja nekdanjim obveščevalcem. Toda to, da so bili člani Stasija, še ni bilo dovolj za obtožbo, morali so biti udeleženi tudi v kakšni nelegalni dejavnosti. Med drugim so sodili dolgoletnemu vodji Stasija Mielkeju in predsedniku Vzhodne Nemčije (na položaju od 1976 do 1989) Honeckerju. Mielke je bil leta 1993 obsojen na šest let zapora zaradi umora dveh častnikov. Leta 2000 je umrl v berlinskem negovalnem domu. Honeckerju pa so začeli soditi leta 1992 zaradi odobritve umorov dveh prebežnikov iz Vzhodne Nemčije v Zahodno, vendar so postopek zoper njega ustavili, ker je bil hudo bolan, imel je raka na jetrih v zadnjem stadiju. Po izpustitvi iz pripora se je pridružil svojcem v izgnanstvu v Čilu, kjer je leta 1994 umrl. Nekdanji zapor Stasija v berlinski četrti Hohenschönhausen je danes muzej. O krutosti nekdanjega režima pričajo samice, sovjetske mučilne naprave, bodeča žica, stražarski stolpi. Urad, ki danes skrbi za več kot sto kilometrov arhivov nekdanje tajne službe, zaposluje 1600 ljudi. Ti med drugim še vedno preverjajo preteklost nemških javnih uslužbencev.