Popolna milina in eleganca
Nedavno je minilo 30 let, odkar se je poslovila Audrey Hepburn – Vselej elegantna in prefinjena umetnica je za svoje igralsko delo prejela vse mogoče nagrade, obenem se je v zgodovino zapisala tudi kot modna ikona in humanitarka
Če ste dobili vtis, da so se vse velike filmske zvezdnice iz sredine prejšnjega stoletja s slavo in uspehom izvlekle iz primeža revščine, to vsaj v primeru Audrey Hepburn, ki se je 4. maja 1929 rodila v Bruslju, ne drži. Kot hči staršev iz plemenitih rodbin v prvih letih življenja ni poznala nikakršnega pomanjkanja. Njena mama, baronica Ella van Heemstra, je izhajala iz imenitne linije nizozemskega plemstva, njen oče, Joseph Victor Anthony Ruston, pa je imel avstro-ogrske in britanske korenine, ki bi naj segale do Jamesa Hepburna, tretjega moža Marije Škotske. Audrey se je prvih nekaj let življenja z družino veliko selila med Brusljem, Arnhemom, Haagom in Londonom, kjer je bila povsod deležna prvovrstnega šolanja.
Rešili so jo tulipani
Čas Audreyjinega mirnega in privilegiranega otroštva se je s počasnim drsenjem Evrope v novo vojno bližal koncu. Nabiranje temnih oblakov nad evropsko celino sta njena starša pospremila z navdušeno podporo fašistom. Goreče sta namreč zbirala donacije za Britansko zvezo fašistov in na vsa usta hvalila Hitlerja, njen oče pa je celo zapustil družino, da se je lahko bolj poglobljeno posvetil fašistični dejavnosti. Audreyjini travmi ob tem, da jo je zapustil oče, je kmalu sledila travma vojne. V upanju, da bo Nizozemska kot v prvi svetovni vojni tudi v drugi ostala nevtralna, se je Audreyjina mama s hčerko iz Bruslja preselila v Arnhem in kmalu po kapitulaciji ob napadu nemških sil maja 1940 nehala slaviti fašistične voditelje. Audrey je bila v naslednjih letih priča številnim vojnim grozotam, razmere pa so bile še posebej hude v letih 1944 in 1945, ko so Nemci blokirali že tako borno oskrbo civilistov s hrano. Audrey, ki je imela ob koncu vojne 16 let, 170 centimetrov in 39 kilogramov, so smrti rešili – tulipani. Da je preživela, je namreč jedla čebulice teh rož in koprive. »Če bi vedeli, da bomo okupirani pet let, bi se morda vsi postrelili. Mislili smo, da bo konec naslednji teden … Čez pol leta … Naslednje leto ... Tako smo prišli skozi,« je kasneje povedala o obdobju, ki jo je zaznamovalo za vse življenje. V zadnjih letih nekateri trdijo, da razpolagajo z dokazi, da je mlada Audrey pomagala nizozemskemu protinacističnemu boju. S plesnimi predstavami – od ranega otroštva je trenirala balet – naj bi zbirala denar za odporniško gibanje, menda pa je tudi raznašala ilegalne časopise in pomagala v bolnišnici. Po koncu vojne se je družina preselila v Amsterdam, kjer je Audrey sprva še trenirala balet, nato pa je morala počasi pokopati svo
je sanje o tem, da bi postala balerina. Njeno telo si namreč nikoli ni povsem opomoglo od medvojnega stradanja in je ostalo prešibko za balet.
Kot z Marsa
Preusmerila se je v študij igre in kot igralka debitirala leta 1948 v filmu Nizozemska v sedmih lekcijah. Po selitvi v London se je še resneje posvetila igralstvu, denar pa je služila tu
di kot model. Na snemanju nekega filma v Monaku je padla v oči znani francoski pisateljici Colette, ki je v njej videla utelešenje svoje literarne junakinje Gigi. Istoimenska broadwayska predstava s suhljato Audrey Hepburn v naslovni vlogi je sicer obveljala za precej povprečno, a jo je prav tam opazil režiser William Wyler, ki je za glavno vlogo v filmu Rimske počitnice (1953) iskal antipod oblinastim zvezdnicam tistega časa. Ali kot je kasneje komentiral srečanje z Audrey: »Bila je popolna. Ni imela ne riti, ne prsi, ne oprijetih oblačil, ne visokih pet. Skratka, bila je kot Marsovka.« Navdušenje nad nežno in graciozno Audrey je delil tudi soigralec Gregory Peck, ki naj bi kot slaven in uveljavljen igralec za film Rimske počitnice prejel bistveno večji honorar od neznane Hepburnove, a je sredi snemanja filmskim šefom predlagal, naj plačilo razdelijo enakomerno, saj je ocenil, da je njena igra vredna oskarja. Imel je prav, Ameriška filmska akademija ji je namreč za to vlogo podelila nagrado za najboljšo igralko, njen hollywoodski debi pa ji je prinesel tudi angleško bafto in prestižen zlati globus.
Modna ikona
Ponovno oskarjevsko nominacijo je doživela že z naslednjim filmom Sabrina (1954), v katerem je igrala ob Humphreyju Bogartu in Williamu Holdnu, s katerim sta se za krajši čas tudi romantično zapletla. Mnogo dlje, pravzaprav do konca življenja, pa je trajala prijateljsko-poslovna vez, ki se je na snemanju spletla med Audrey in mladim modnim oblikovalcem Hubertom de Givenchyjem, s katerim sta nato sodelovala pri večini filmov, njegove stvaritve in obleke pa je rada nosila tudi zasebno.
Istega leta je spoznala tudi igralca Mela Ferrera, s katerim sta med produkcijo broadwayske predstave Ondine,
ki je Hepburnovi prinesla prvo nagrado tony, začela zvezo. Še istega leta sta se poročila, dve leti kasneje pa skupaj zaigrala v drami Vojna in mir.
Čeprav so tabloidi njuni zvezi napovedovali kratek rok trajanja, sta ostala skupaj 14 let, v zakonu pa se jima je rodil sin. Manj kot tri mesece po porodu so Audrey že ponudili glavno vlogo v filmu Zajtrk pri Tiffanyju (1961), ohlapno temelječem na literarni predlogi pisatelja Trumana Capoteja. Slednji je do zadnjega vztrajal, da bi glavno vlogo morala igrati Marilyn Monroe,
a so ga preglasovali in vlogo namenili Hepburnovi, kar se je izkazalo za pametno potezo, saj je film postal velika uspešnica, ki je Audrey Hepburn prinesla novo oskarjevsko nominacijo in še dodatno utrdila njen status modne ikone. Nominacije in nagrade je kopičila tudi v naslednjih letih, ko je nizala vloge v filmih Smešni obraz (1957), Nunina zgodba (1959), Ura otrok (1961), Šarada (1963), Moja lepa dama (1964) in drugih.
Vračanje pomoči
Po koncu filmske kariere se je posvetila humanitarnemu delu in postala zelo dejavna kot Unicefova ambasadorka, ker je bila, kot je dejala, hvaležna za pomoč, ki jo je kot otrok prejela med nemško okupacijo, in je želela organizaciji na ta način izkazati svojo hvaležnost.
Po ločitvi od Ferrera se je s sinom vrnila v Evropo, kjer je spoznala italijanskega psihiatra Andreo Dottija, s katerim sta se na hitro poročila. Ko je leta 1970 drugič rodila, je napovedala postopen umik iz sveta filma, da bi bila več s sinovoma in možem. Zatem je posnela le še nekaj filmov: srednje uspešen Robin in Marian (1976) s Seanom Conneryjem, triler Krvava sled (1979) in komedijo Vsi so se smejali (1981), le da je bil v resnici njen smeh v tem času bolj kisel, saj se je soočala z moževo nezvestobo in razpadom še enega zakona. Po drugi ločitvi je spoznala nizozemskega igralca Roberta Woldersa, s katerim sicer ni stopila pred oltar, a velja za ljubezen njenega življenja. Po koncu filmske kariere se je posvetila humanitarnemu delu in postala zelo dejavna kot Unicefova ambasadorka, ker je bila, kot je dejala, hvaležna za pomoč, ki jo je kot otrok prejela med nemško okupacijo, in je želela organizaciji na ta način izkazati svojo hvaležnost. Po Unicefovi odpravi v Somalijo je po nenadnih želodčnih bolečinah dobila diagnozo črevesnega raka, ki je bil štiri mesece kasneje usoden – 20. januarja 1993 je umrla na svojem domu v Švici, kjer je tudi pokopana.