Glasba mu je bila položena v zibko
Žigan Kranjčan, sin Romane in Lojzeta Kranjčana, je ustvarjalec, ki vselej stremi k širjenju, zlitju in potiskanju žanrskih ter stilnih meja
Glasbenik, plesalec, koreograf, igralec in performer Žigan Krajnčan je ustvarjalno razpet po različnih koncih sveta. Umetniška pot ga je na uspešni in z več nagradami oplemeniteni karieri vodila v ZDA, na Kitajsko, po Evropi in Afriki, kjer je spoznaval različne kulturne vzorce, jih v zanj značilni odprtosti vpijal, premišljal in vnašal v lastne umetniške projekte. Trenutno je polno vpet v zaključevanje svojega prvega glasbenega albuma Fusion Reactor, ki na prodajne police prihaja marca, občinstvu pa ga je nedavno skupaj s svojo glasbeno zasedbo v živo predstavil v Cankarjevem domu, kjer je zapel tudi skladbo Žar ljubezni, za katero je besedilo napisal Feri Lainšček.
Album ste ustvarjali dve leti in pol, glasbeno pa se na njem sprehajate med številnimi žanri, kot so funk, hiphop, reggae, jazz in klasika. Tudi sicer radi potujete med različnimi umetniškimi zvrstmi in si prizadevate za celostno umetnost. Zakaj se vam to zdi tako pomembno?
Vse delam instinktivno, iz neke notranje nuje. Zelo mi je všeč inovativnost. Morda je bilo že vse narejeno, a je to zame nekaj nekaj novega. Dosti časa sem sicer potreboval, da sem se našel. Seveda mi je bila glasba zaradi staršev (Žiganov oče je skladatelj, dirigent, pozavnist in aranžer Lojze Krajnčan, mati pa pevka in glasbenica Romana Krajnčan, op. p.) od nekdaj blizu in super, a nikoli nisem našel notranje nuje, da bi recimo zelo zagreto vadil violino ali pozavno. Do petja sem jo pa zmeraj imel. V mlajših letih sem ves čas pel, tudi ko sem šel na stranišče, hodil z avtobusne postaje proti domu ali se sprehajal po gozdu. Tudi za ples sem takoj našel ta ogenj. Sploh nisem mogel nehati trenirati, kdaj je šlo že kar za majhno obsedenost, tako da sem bil potem dolgo časa v plesu. Potem pa se je zgodila korona, vse plesne dvorane so se zaprle, tudi vsa gostovanja so odpadla, pa sem začel ustvarjati glasbo in sem ta ogenj spet našel v petju. Nakar sem uvidel, da če najdem neke prostore v domišljiji, pridejo ven različne melodije in mi to prinaša zadovoljstvo ter me polni. Zdaj pa vse to že kombiniram. V glasbi je toliko različnih žanrov, ki me fascinirajo, da je samo en žanr, da bi se popolno izrazil, zame premalo. Uživam v tem, da lahko s svojo zasedbo izvajamo tako raznoliko glasbo, konec koncev je to tudi kazalnik, kako izobražene in talentirane glasbenike imam v bendu.
Katera umetnost pa trenutno najbolj navdušuje vašo hčerko Roso, ki jo imate s češko plesalko, kore
ografinjo in pedagoginjo Kristyno Šajtošovo?
Rosa zelo rada poje in pleše, tako da že razmišljava, da bi jo kam vpisala. Zdaj smo v frozenmaniji, čaramo, pojemo ... Rosa je že prava mala igralka. Zdaj se je začela tudi sama igrati, zelo rada se preoblači. Zelo ima razvito empatijo. Navajena je na ljudi, saj veliko časa preživi pri prababici in babici, eno leto pa smo tudi živeli v hiši z več ljudmi. Super je, ker ne komplicira, če naju ni. Seveda je neka meja, ne moreva niti ne želiva veliko manjkati. Trudiva se, da sva čim manj odsotna, a vse predstave so zvečer in nimava druge izbire.
Kako pa najraje preživljate skupni čas?
Radi hodimo na sprehode. Živimo na Golniku, tako da imamo res lepe možnosti za to. Dostikrat gremo tudi na Češko h Kristynini družini.
Pred časom ste mi dejali, da razmišljate o selitvi v Prago. Kako je zdaj s tem?
Ja, to je bil najin načrt, ki pa ga je ustavila oziroma za nekaj časa prestavila korona. Tudi na Češkem se je namreč ustavilo javno življenje. Kristyna je bila že pred korono dogovorjena za solo predstavo, zdaj pa je treba počakati, da se izvedejo vsi projekti. Tako da bova šla v Prago jeseni, v najslabšem primeru maja prihodnje leto. Tega si zelo želim.
V kolikšni meri pa se vam je s sodelovanjem v oddaji Slovenija ima talent izpolnila želja po večji prepoznavnosti doma?
Zelo. Dosti odziva je bilo. Do mene še vedno prihajajo ljudje. Dobivam veliko komentarjev, kako zelo se jih je dotaknil moj nastop v oddaji, in to od vseh generacij.
Že od majhnega sodelujete z očetom, mamo in bratom, s katerimi ste tudi sicer zelo povezani. Lani ste na povabilo priznane dirigentke Žive Ploj Peršuh vsi štirje s simfoničnim, 60-članskim Slovenskim mladinskim orkestrom v okviru Ljubljana Festivala nastopili v Križankah. Se vedno o vsem strinjate ali se kdaj tudi krešejo različna mnenja? Katero na koncu največkrat prevlada?
Odvisno od projekta. Za Križanke je bil recimo oči glavni, ker je on napisal vse aranžmaje za orkester in si je to zelo dobro zamislil. Ko pa je oče v mojem bendu Fusion Reactor igral EVI in klaviature, je dodal tak zvok, ki je bil meni všeč. Meni se pri projektih zdi najbolj pomembno, da si znamo dati prostor in da se podpremo. V moji glasbeni zasedbi Fusion Reactor je tudi brat Kristijan z bobni in violončelom. Vesel sem, da sodelujeva. Vsi v družini pustimo drug drugemu svobodo pri ustvarjanju in se podpiramo. Zdaj sem recimo delal dramaturgijo za plesno-performativno predstavo Znotraj s Kristyno, Saro Janašković in Janom Krmeljem. Poskušal sem jo ustvariti glede na njihove ideje brez implementacij oziroma sugeriranj svojih. Koreografiral sem tudi film Sonje Prosenc Odrešitev, saj vsebuje veliko disko scen, pristal pa sem tudi pred kamero, in sicer kot DJ pri srbski kantavtorici, evrovizijski zvezdnici Konstrakti na zasebni zabavi v Italiji.
Do mene še vedno prihajajo ljudje. Dobivam veliko komentarjev, kako zelo se jih je dotaknil moj nastop v oddaji Slovenija ima talent, in to od vseh generacij.
Nedavno ste doživeli zelo neprijetno izkušnjo, ko sta s Kristyno zvečer po premieri predstave Rdeči gozd peljala nekega štoparja iz centra do Šiške, saj vama je ta iz avtomobila ukradel nahrbtnik, v katerem sta bila trda diska z vsem vašim digitalnim materialom: glasbo, videospoti, posnetki, plesnimi predstavami in vsemi fotografijami hčerke Rose. Ste ga dobili nazaj?
Boste še pobirali štoparje?
Bom, a bom bolj zaupal občutku. Tisto noč je bilo res mrzlo. Zasmilil se mi je. Pa videti je bil v redu človek. Še komentiral je, ko je videl Rosin sedež: »O, a imate otroka, kako lepo.« Prefrigana fora.