Košarkarski virtuoz, ki se ni pustil ukrotiti
Borut Bassin je bil eden najbolj nadarjenih košarkarjev pri nas, še več uspehov pa mu je preprečila svojeglavost
Borut Bassin je bil eden najbolj nadarjenih in najbolj priljubljenih košarkarjev med slovenskimi navijači. Tistih najstarejših seveda, saj ga mlajši nismo imeli možnosti spremljati v živo, posnetkov iz tistih časov pa ni veliko. Tudi on je bil izreden talent, ki so ga strokovnjaki opazili že pri 12 letih, pri 17 letih je zaigral za člane Olimpije, pri 19 pa se je že prebil v jugoslovansko člansko reprezentanco in leta 1963 z njo osvojil bron na evropskem prvenstvu. Leta 1967 je osvojil še naslov svetovnega podprvaka v Urugvaju ter leta 1971 srebro na evropskem prvenstvu. Za reprezentanco je odigral 63 tekem, še precej več pa bi jih lahko, če bi si to zares želel.
Vselej navihan
Bassin, ki so ga ljubkovalno klicali Taubi (po nemški besedi za Goloba, kot je bil dekliški priimek njegove mame), je bil s svojimi komaj 178 centimetri znan po izredno atraktivni igri, s katero je rad smešil za glavo višje košarkarje, jim skrival žoge med noge in duhovito podajal soigralcem, včasih tudi z glavo. »Čim večji si, bolj si neroden, zato si nikoli nisem želel biti višji. Bi bilo pa brez velikanov v košarki dolgčas, saj jo je prav njim največji užitek zagosti. Gledalcem je zanimivo, če manjši premaga večjega,« je nekoč izjavil Bassin, ki je bil tudi odličen nogometaš in mladinski
hokejski reprezentant, preden se je odločil le za košarko. A tudi košarki se pravzaprav ni povsem posvetil, saj so mu šle po glavi ves čas še druge stvari. Taubi je namreč tudi zunaj igrišč veljal za zelo domiselnega in navihanega.
Marsikateri trening je izpustil zaradi ribarjenja na Gradaščici, saj sta bila lov in ribolov vselej njegova strast, rad si je privoščil pivo ali dve, se pogosto z vespo odpravil na morje (enkrat se je pri tem poškodoval in zato izpustil olimpijske igre v Mehiki), najraje pa se je zabaval s takrat nič manj znanima športnikoma – nogometašem Branetom Oblakom in hokejskim vratarjem Tonetom Galetom. Druščino so zaradi neločljivosti in slave klicali trije mušketirji, govorilo pa se je, da ima Oblak denar, Gale avto, Taubi pa idejo. Plod njegove zamisli je tudi znana anekdota iz časa, ko je Gale ravno kupil tedaj prestižno Citroënovo žabo. Ko je Taubi na Tržaški cesti opazil policijo z radarjem, je hokejista prepričal, da je s policisti že dogovorjeno, naj natančno izmerijo, kako hitro lahko gre novi avto. Ko je Gale na polno zdrvel mimo policistov in jih ob vrnitvi nedolžno povprašal: »No, koliko je šlo?«, je izvedel, da ga čaka kazen, saj dogovora seveda ni bilo. Bassin ni maral treningov. »Na srečo je v mojem času bolj odločal talent, veliko manj pa se je delalo. Kondicijski treningi so mi bili tako dolgočasni, da sem se jim najraje izognil. Če so nas že nagnali delat vaje za moč, pa smo se samo zafrkavali, tako da je trener prej ali slej izgubil živce. Trenirali smo enkrat na dan ali pa še to ne, zato smo lahko uživali v lagodnem življenju mladostnikov. Če se ti je zljubilo, si šel za teden na morje, zaradi česar je bil trener sicer malo hud, a če si bil dober, si se izognil sankcijam,« se je spominjal Bassin, ki si je že v srednji šoli privoščil veliko svobode. »Najbolj neprijetno v življenju mi je bilo, ko je nekoč klub prosil vodstvo gimnazije, da mi dovolijo tri dni odsotnosti za neki turnir, mene pa že tri mesece ni bilo v šolo,« je priznal.
»Bassin je bil fantastičen človek, skromen in dober, hkrati pa zelo poseben. Velikemu NBA-jevcu Bobu Cousyju je na tekmi ukradel sedem žog, Američanom nasul 28 točk. S Čosićem sta se ves čas šalila, večjih norcev med košarkarji še ni bilo. Znala sta v čevlje naliti vodo, preden smo se želeli na edini prosti dan odpraviti v mesto. Bil je rekorder tudi drugače. Nihče ni mogel spiti 14 piv in jih presekati s konjaki, zjutraj v Portorožu sesti na vespo in isti večer proti Zadru doseči 22 točk, s tem da je igral le drugi polčas,« je za Val 202 obujal spomine nanj nekdanji trener jugoslovanske reprezentance Bogdan Tanjević. Kljub ležernemu odnosu do košarke je skupaj z Ivom Daneuom pomagal spisati nekatere najlepše zgodbe Olimpije. Leta 1967 so se v ligi evropskih prvakov uvrstili na zaključni turnir v Madridu, kjer so po pristranskem sojenju izgubili za koš, Bassin pa je bil najboljši igralec s 30 točkami. Tistega leta sta bila z Daneuom uvrščena v prvo evropsko peterko, na domačih tekmah pa je v tistem času Olimpijo spremljalo tudi po devet tisoč gledalcev.
Spor s klubom
V poznejših letih, ko ni smel sprejeti ponudb za igranje v drugih klubih, je imel Bassin še en razlog, da ni maral treningov. »Dokler smo amaterji, nam nihče ne more kratiti svoboščin. Ko bo določeno, da smo profesionalci, nam bodo postavili pogoje, in kdor se bo hotel poklicno ukvarjati s košarko, bo pač moral delati, kot bodo zahtevali delodajalci. Dokler ne bom profesionalec, bom šel raje na smučanje ali na morje, če mi bo to bolj všeč kot treningi pod košem. Košarko sem vedno igral z veseljem, toda ko je obveznosti le preveč, je treba nanje gledati drugače. Po prejemkih smo amaterji, treniramo in igramo pa profesionalno. Ali ste že kdaj slišali, da bi nekdo hodil zastonj na delo,« se je marca 1970 v pogovoru za Ljubljanski dnevnik pridušal Bassin, ki je že bil na bojni nogi s klubom, v katerem je v 18 letih sicer dobil stanovanje, denarja pa veliko manj, kot so mu ga ponujali nekateri jugoslovanski klubi.
Prav spor z Olimpijo naj bi po njegovih besedah botroval, da ga selektor Ranko Žeravica ni smel poklicati v reprezentanco za svetovno prvenstvo v Ljubljani. Nekaj je morda pred tem prispeval tudi njegov daljši obisk pri Krešimirju Čosiću v ZDA, kjer je skoraj prevzel mormonsko vero, a še pred koncem krstnega obreda pobegnil zaradi strogih zahtev, zlasti prepovedi alkohola. Po Olimpiji je dve leti igral v Zagrebu, potem pa se košarkarsko upokojil in pri Bovcu sredi neokrnjene narave kupil brunarico brez vode in elektrike ter se predajal ribolovu in lovu, pa tudi smučanju. Pred kakim desetletjem smo ga srečali na Kaninu in ga povprašali, ali še kaj prime v roko žogo, pa se je le z nasmehom pobožal po niti ne velikem trebuhu z besedami: »Le tole žogo še.« Junija lani je ljubljanski košarkarski virtuoz v 78. letu umrl na Goriškem, kjer se je po spletu okoliščin tudi rodil.
»O košarki se z očetom skoraj nismo pogovarjali ali jo gledali, še košarkarske žoge nismo imeli. Bolj sem igral nogomet, košarko pa sem vzljubil zaradi Dražena Petrovića. Na moje tekme očeta ni bilo. Le od drugih sem slišal, kakšen košarkar je bil, pa tudi, da je bil posebnež in enfant terrible, ki so mu bile druge stvari bolj pomembne, so ga pa soigralci in ljudje imeli radi. Bil je hudomušen, navihan človek, je pa zameril Olimpiji in zvezi, da ga niso pustili v Crveno zvezdo,« se spominja Luka Bassin, edini od Taubijevih treh otrok, ki je postal košarkar, zdaj pa je pomočnik trenerja slovenske reprezentance in odličen košarkarski komentator na Šport TV. Prav on nam je zaupal še eno od anekdot, ki so spremljale nagajivega očeta. Pred tekmo v Madridu so vsi od gostiteljev dobili v dar lične škatlice z dragimi urami z znakom Reala. Po nezasluženem porazu je Bassin v garderobi besno vrgel škatlico na tla in začel po njej divje skakati, potem pa čakal, ali se bo kdo zgledoval po njem. Res mu je nekdo sledil in uničil škatlico z uro vred, Bassin pa je s hudomušnim nasmeškom potegnil iz žepa uro, ki jo je skrivaj umaknil iz škatlice.