Portretist meščanov in ustvarjalec aktov
Slikar Matej Sternen, ki je bil med četverico slovenskih impresionistov najbolj svojski in plodovit avtor, je prisegal na stare likovne mojstre
Risar, restavrator in grafik Matej Sternen, rojen leta 1870 v veliki družini na Verdu pri Vrhniki, je bil tehnično odlično izurjen slikar. Formalno izobrazbo je pridobil na Dunaju, kjer je konec 19. stoletja obiskoval umetnostno akademijo, od koder je nato odšel še v Ažbetovo šolo v München in je imel tam priložnost risati po živih modelih. Kot izpostavlja Andrej Smrekar, avtor razstave o Mateju Sternenu, ki je v Narodni galeriji na ogled do 9. aprila, je umetnik »imel srečo, da ga je izšolal mecen in je globoko v podzavesti kot proletarec težil k družbenemu vzponu. Tako kot Grohar je živel od svojega čopiča.« Pri čemer sprva ni mogel izbirati med naročili in je delal kot slikar-dekorater, freskant, slikar v cerkvah, na profanih fasadah in pozneje kot učitelj risanja ter se posvečal restavratorstvu, za katerega je dejal, da mu je omogočalo eksistenco in mu hkrati zagotovilo ustvarjalno svobodo. Za kar pa je bilo, kot poudarja kustos iz Narodne galerije, bolj kot šolanje pomembno razpotje, na katerem se je mladi ustvarjalec znašel že leta 1886, kar je bilo sedem let pred vpisom na dunajsko akademijo. Na eni strani Sternenovega vstopa v svet umetnosti je stal akademsko šolani slikar Simon Ogrin, ki je bil izvrševalec cerkvenih naročil in je v skromnih kranjskih razmerah nadaljeval delavniško tradicijo, na drugi strani pa je na Sternena vplival slikar Jožef Petkovšek, ki se je tedaj vrnil iz Pariza in od tam prinesel svoje študije, salonske kataloge in drugo gradivo. Pri njem si je Sternen »ustvaril podobo o vzvišeni, svobodni umetnosti, vendar je pri tem potrpežljivo študiral in se priučil vsega, kar mu je lahko prišlo prav pri prevzemanju naročil.«
Ambiciozni salonski akti
V Ažbetovo šolo v Münchnu je Sternen prišel leta 1899, kjer je tri leta pozneje spoznal tudi svojo ženo, slikarko Rozo Klein, v bavarski prestolnici pa je umetnik nato preživljal zime med letoma 1901 in 1907. V tem obdobju se je pridružil Jakopičevemu umetniškemu klubu Sava, kar je bila, kot pravi Smrekar, predvsem pragmatična poteza. Slovenski slikarji so si prizadevali, da bi v Ljubljani organizirali umetniško življenje in si na tak način odprli pot do občinstva. »Sternen je bil od Jakopičevega 'projekta' nekoliko oddaljen, mentalno in fizično. Njegova strategija predstavljanja dela je bila drugačna, krajina, najpomembnejša za impresionistično slikarstvo, je bila zanj obrobni žanr.« Kljub temu je portretist in slikar aktov pred prvo svetovno vojno naslikal kakšno krajino, »eksperimentalno mojstrovino«, kot opiše sogovornik, ki se »lahko uspešno meri z Jakopičevimi krajinami«. Serija krajin s Sternenovim podpisom je nastala tudi leta 1911 v Devinu pri Trstu. Do vojaškega vpoklica leta 1916 je umetnik ustvaril še nekaj pomembnih krajinskih slik, ki pa so bile v poznejših letih zelo redke. Za Sternenova najpomembnejša dela, kot je zapisano v besedilu, ki spremlja razstavo v Narodni galeriji, veljajo ambiciozni akti, ki jih je ponovno začel slikati po letu 1910, še posebno pa po tem, ko se je leta 1912 končno naselil v Ljubljani. Po prvi svetovni vojni je na Mirju zgradil hišo z ateljejem, čeprav ga je vseskozi privlačilo münchensko okolje, ki je bilo bolj odprto do njemu ljubega akta.
Tekmovalnost z Rihardom Jakopičem
V začetku prejšnjega stoletja je med Sternenom in Jakopičem, osrednjo figuro slovenske četverice impresionistov (Grohar, Jama, Jakopič, Sternen), prišlo do razkola. »Njuna pota so se razšla po letu 1909,« ozadje pojasnjuje Smrekar, »ko se je Sternen uprl razstavljanju z diletanti, kar je letelo predvsem na Petra Žmitka in morda še na koga od mlajših ustvarjalcev. Ob žolčni polemiki je leta 1911 nastalo novo društvo, ki ga je ustanovil z Ivanom Vavpotičem, Hinkom Smrekarjem in Sašo Šantlom. Od leta 1912 naprej je razstavljal vedno ločeno v tem krogu.« Tekmovalnost med Sternenom in Jakopičem, kot opozori poznavalec impresionistov, je mogoče razbrati tudi v njunem opusu, kar je »videti kot pravi dialog med slikarjema«. Na znamenito Sternenovo sliko Na divanu iz leta 1912 »ali morda na velike akte iz naslednjih let«, pravi sogovornik, je Jakopič leta 1915 odgovoril z Zelenim pajčolanom. Na kar se je Sternen odzval s sliko V izpreminjasti židi. »Leta 1923 je nato Jakopič naslikal Portret Lize Levar in ga takoj prodal Narodni galeriji. Sternenov odgovor je bil Violinistka leto pozneje.« Pri čemer kustos navede še nekaj del, ki sta si jih umetnika »izmenjala« na tak način, poleg tega pa omeni razstavo slovenskih impresionistov, s katero je Narodna galerija leta 1927 institucionalno potrdila vlogo četverice impresionistov v slovenski umetnosti. Zanimiva je primerjava med izborom Jakopičevih in Sternenovih del. »Jakopič je pokazal retrospektivni izbor od svojih začetkov naprej, Sternen pa skoraj samo nova dela. Le dve sliki sta datirani pred prvo svetovno vojno, s čimer se je deklarativno distanciral od Jakopičevega impresionizma.«
Pionir restavratorstva na Slovenskem
Sternen velja tudi za prvega profesionalnega restavratorja na Slovenskem. Restavriranje mu je, kot je sam dejal, zagotavljalo kruh, da je lahko svobodno slikal brez ozira na naročnike in trg. »S svojim delom in strokovno etiko se je dokazal Centralnemu uradu za spomeniško varstvo na Dunaju, ki mu je zaupalo številne zahtevne naloge,« pojasnjuje Smrekar. Ko je leta 1913 mesto deželnega konservatorja prevzel France Stele, je Sternen kandidiral za naziv dvornega restavratorja, vendar tega mesta ni dobil. Kot predvideva sogovornik, sta mu to preprečila vojna in zahteva po formalni strokovni izobrazbi na tem področju, a kot pravi kustos, morajo to še izbrskati iz arhivov. Je pa Sternen restavriral številne spomenike s stenskimi poslikavami na Slovenskem, bil uradni restavrator v Narodni galeriji in restavriral v Dalmaciji ter se pri petinšestdesetih lotil poslikave svodov prezbiterija in ladje v frančiškanski cerkvi v Ljubljani. Portretist višjega meščanskega razreda je postal šele v sredini tridesetih let prejšnjega stoletja. »Tedaj je prvič začutil svoje občinstvo, ga razumel in mu znal postreči ne le z njihovimi podobami, temveč tudi z novo dražljivo podobo deshabilléja, razgaljenih deklin v spodnjem perilu. Dražljivih podob, ki povzemajo 'polteno tradicijo' zahodnoevropskega akta in se spogledujejo s podobami popularne kulture, ki jih s podobnimi zgodovinskimi referencami v javnost lansirala filmska industrija,« še o slikarjevem delu pravi Smrekar.
Sternenov portret Rupnika
Sternen, ki je bil človek liberalnih meščanskih nazorov, se med vojno ni politično izpostavljal, pravi Smrekar, čeprav je bil včasih kritičen do Osvobodilne fronte in njenega delovanja. Je bil pa domobranski vodja Leon Rupnik pokrovitelj njegove edine samostojne razstave leta 1944 in tedaj ga je Sternen tudi portretiral. Po vojni, jeseni 1945, so ga, morda tudi zaradi tega, poslali v kazensko taborišče v Kočevju, za njegovo izpustitev pa so se preko svojih političnih povezav zavzeli tedanji direktor Narodne galerije Janez Zorman, njen ustanovni član ter pravnik Josip Regali in dr. Miran Mal. Dosegli so, da so slikarja po šestih mesecih izpustili. Po tem je Sternen, kljub visoki starosti in izčrpanosti, še veliko portretiral. Leta 1947 je naslikal portret Zdravke Kocbek, leto zatem pa Nade Vidmar. Ljudska skupščina SRS je odkupila tudi vrsto njegovih slik, ob tem pa je umetnik izvršil še vsaj dve veliki platni za glavni oltar v Stari Loki in veliko sliko Matere božje za cerkev v Škocjanu na Dolenjskem. Do konca se je preživljal s slikanjem. Umrl je leta 1949 v 78. letu starosti v Ljubljani.