Družino je postavil pred kariero
Po osvojitvi naslova hrvaškega prvaka s Cibono pred slabim letom je v tej sezoni s Krko zmagal v ligi ABA 2 – V Novem mestu ima še veliko ciljev
Čeprav smo v slogu naslova rubrike našega tokratnega sogovornika na kavo kajpada povabili sami, smo mu prepustili izbiro kraja srečanja. Novo mesto, kjer je trener košarkarjev Krke, s katerimi si je že v svoji prvi sezoni z zmago v drugi ligi ABA zagotovil nastopanje med elito v naslednji sezoni, Gašper Okorn pač pozna bolje od nas. A sledilo je presenečenje, saj do dolenjske prestolnice naposled sploh nismo prišli in smo se na kavo usedli v – centru Ljubljane. »V Novem mestu sicer imam na razpolago stanovanje, a je iz Ljubljane dosegljivo v tako kratkem času, da sem večinoma kar tu, z družino, po potrebi pa seveda prespim tudi na Dolenjskem,« nam je pojasnil Gašper Okorn, preden je, spet v slogu imena rubrike, naročil kavo. Z mlekom. Kava je v njegovem življenju pač nuja, spije tri do štiri na dan, eno takoj zjutraj doma, eno popoldne, vmes pa, »kakor nanese«. Pri čemer prizna, da je redna spremljevalka kave vselej tudi cigareta, kar ocenjuje kot svojo najslabšo navado. Pravi, da je sicer že večkrat poskusil nehati kaditi, a nikdar ni zbral dovolj volje. »Očitno sem glede tega prešibak. To priznam. Sicer pa je glede kave morda posebnost, da jo velikokrat pijem sam. Drugi se radi dobijo in družijo ob kavi, sam pa jo rad počasi spijem v miru in takrat naredim ogromno stvari. To je zame pomemben obred, ki ga marsikdo ne razume.« No, če kave ne bi pil sam in bi nanjo lahko povabil kogar koli iz košarkarskega sveta, bi to bil … »Aito Garcia Reneses,« je Okorn kar izstrelil ime legendarnega španskega trenerja. »Gre za očeta vseh trenerjev, vzgojil je neverjetno število košarkarjev, njegove metode dela so mi zelo blizu.« Še hitrejši pa je bil odgovor na vprašanje, ali je kdo v košarkarskem svetu, s katerim kave ne bi spil pod nobenim pogojem? »Tukaj odločitev ni težka. To je Roman Lisac,« je imenoval nekdanjega direktorja Olimpije, s katerim sta pred leti krajši čas sodelovala pri ljubljanskem kolektivu in se razšla v slabih odnosih.
Največji pritisk pri Olimpiji
Omenili smo že, da 50-letni trener (abrahama je praznoval pred poldrugim mesecem) v Ljubljani živi tudi zaradi družine, ki je zanj najpomembnejša. Toliko, da je zaradi nje zavrnil tudi nekatere mamljive ponudbe, denimo iz italijanske ali nemške lige. »V zadnjih desetih letih, odkar sem tudi oče, sem družino zavestno postavil pred kariero, vseeno pa mi je uspelo zadržati neko raven. Bil sem v Olimpiji, Ciboni, pri madžarskemu prvaku Falcu, zdaj v Krki … Dokler so otroci majhni, vsega skupaj ne morem niti primerjati, v smislu, da bi recimo tehtal med enim in drugim. Ob tem pa sem prepričan, da bo, če bom delal, kot je treba, vse prišlo na svoje mesto.«
K željam za prihodnost se bomo sicer še vrnili, najprej se ozrimo v preteklost. Kako je Gašper Okorn sploh zašel v trenerske vode? »Ko sem se vračal iz vojske, so me v takrat domačih Medvodah povprašali, ali bi prevzel vodenje kakšne mlajše kategorije. Sprva sem bil skeptičen, že po dveh tednih pa sem se v vse skupaj zaljubil. Nato je šlo vse zelo hitro, večinoma pa imam lepe spomine na vse klube, ki se jih je nabralo že res veliko. Poseben spomin je Škofja Loka, kjer sem dobil prvo priložnost v članski kategoriji, najprej ženski, nato moški. Olimpijo tako ali tako štejem za svoj klub, v njej sem zelo mlad postal celo prvi trener in klub vodil v evroligi, lepi spomini so na Lietuvos Rytas, kjer sem bil pomočnik Nevenu Spahiji, pa na Falco na Madžarskem, kjer sem zgodbo zgradil sam in klub popeljal do naslova prvaka, na Cibono …« je našteval Okorn in priznal, da je bilo najtežje vseeno vedno pri Olimpiji, kjer sta pritisk in odgovornost večja kot drugje.
Pri največjem slovenskem klubu, ki ga, kljub temu da vodi njenega največjega rivala, še vedno šteje za »svojega«, je bil v dveh obdobjih, obe sta bili zahtevni. »Najprej sem bil začasna rešitev po odstopu Toma Mahoriča v sezoni 2006/07, ko nam je v evroligi uspelo doseči nekaj odmevnih zmag, vseeno pa je bila to ena najtežjih izkušenj, finančna negotovost je bila velika,« se je sezone, v kateri je v zraku vseskozi visela grožnja po stavki igralcev in celo razpadu kluba, spomnil Okorn. Le malce manj težko je bilo deset let pozneje, ko je naslov državnega prvaka v Ljubljano vrnil po kar sedmih sušnih sezonah. Kljub temu pravi, da so spomini lepi in da so ga takšne sezone naredile močnejšega: »Podobna zgodba se mi je namreč ponovila pri Ciboni, kjer sem se v kaotičnih razmerah počutil kot riba v vodi.«
Krka najbolj urejen klub
A kaos pri Ciboni je bil vseeno prevelik in za tem, ko je Zagrebčanom zagotovil 20. naslov hrvaških prvakov, se je Okorn na začetku aktualne sezone znašel v povsem drugačnih razmerah, v Krki, za katero trdi, da je najbolj urejen klub, v katerem je deloval v vsej karieri. »O tem ni debate. Večkrat sem že rekel, da če bi bila denimo Cibona tako urejena, kot je Krka, si sploh ne znam prestavljati, kaj vse bi dosegla,« je povedal in s tem delil mnenje, ki ga je pred njim izrekel že marsikdo. Je glede na to Krka pri svojih ciljih torej premalo ambiciozna? Zdi se namreč, da ima za cilj vselej le obstati v ligi ABA oziroma v njej nastopati, kaj več pa ne. »Vem, da je širše prepričanje takšno, zdaj, ko vse skupaj gledam iz prve vrste, pa vidim, da ni ravno tako. Potencial je velik, se je pa treba potruditi, najti prave sogovornike in vse skupaj premakniti. Potem se bo tudi širše mnenje spremenilo. Prepričan sem, da se že z zelo majhno korekcijo letošnjega proračuna, za katero upam, da se bomo dogovorili, v naslednji sezoni, da narediti lep rezultat. Ne smemo ponavljati napak iz zadnjih sezon, iz katerih potem izhaja mnenje, da se hitro zadovoljimo.«
Iz zgornjih besed se da razbrati, da bo Gašper Okorn na klopi Krke torej tudi v naslednji sezoni. »Da, imam triletno pogodbo,« je povedal trener, na katerega sta, kar zadeva vodenje, najbolj vplivala Sašo Filipovski in Neven Spahija, ter razkril, da je bil tudi projekt zastavljen v skladu s tem. »V prvi sezoni je bil cilj stabilizirati ekipo in pripeljati čim več slovenskih fantov, ki so stari okrog 20 let in lahko naredijo korak naprej, ter se nemudoma vrniti v ligo ABA. V drugi sezoni bo naša naloga stabilizacija s slovenskim jedrom in kakšnim kakovostnim tujcem, v ligi ABA pa se ne smemo boriti le za obstanek in preživetje. V tretji sezoni pa bi morda lahko pogledovali proti mestom, ki bi prinesla končnico in morda nastop v evropskem pokalu eurochallenge. Projektu sem predan, trdno sem odločen, da pogodbo oddelam in da izpolnimo cilje.«
Želja zahodna Evropa
Precej manj kot stanje v Krki Okornu optimizem vliva položaj slovenske klubske košarke nasploh. »Stanje je žalostno. Liga je slaba,« je povedal brez ovinkarjenja in na našo opazko, da bi se morali klubi v takšnih razmerah osredotočiti na razvoj mladih igralcev in ne gledati na rezultat, odvrnil: »Najbolj normalno je, da imajo klubi rezultatske cilje, saj je to bistvo športa. Razvijanje mladih je bolj zgodbica, ki jo prodajamo, včasih tudi sam. A dejstvo je, da v košarki obstajajo dobri in slabi, ne mladi in stari. Prepričan sem tudi, da bo vsak mlad košarkar, ki je nadarjen, ki dela in je dober, dobil priložnost. Jasno pa je, da si jo je treba zaslužiti. Treba je trenirati, se boriti, delati, zagrabiti priložnost. Tako je pri vsem v življenju. V Krki sem dal možnost vsaj štirim, petim mladim košarkarjem, v Ciboni sem imel najmlajšo ekipo … Priložnost so dobili, ker so si jo zaslužili. Normalno pa je, da je ponekod to težje, ker je pritisk rezultata še večji in je treba biti realen. V Olimpiji, recimo, je treba imeti slovensko jedro, kakovostne tujce, priložnost pa se lahko ponudi največ dvema, trem novim na sezono.«
Če je torej kratkoročna prihodnost Gašperja Okorna vezana na Krko, kakšni pa so dolgoročni načrti? »Vrata si puščam odprta, seveda pa imam določene želje,« je povedal ter med njimi omenil vsaj eno sezono na zahodu, v Nemčiji ali Italiji, z največjim veseljem bi v izziv ugriznil, če bi ta prišel v obliki ponudbe iz Španije, nekoč pa se želi še tretjič preizkusiti tudi v Olimpiji, in sicer v urejenih razmerah s solidnim proračunom, da bi lahko pokazal vse svoje znanje. »Vem, česa sem sposoben, hkrati pa sem precej realen,« je še dodal zanimivi in neposredni sogovornik, ki mu je po retoričnih sposobnostih v košarki in športu nasploh le malo enakih. Kar ne nazadnje poskrbi tudi za to, da novinarje vnaprej »razoroži« kritik, saj je vselej sam prvi, ki prizna in na glas pove, da je njegovo moštvo igralo slabo. »Da mi jezik teče kot namazan, je seveda malce prirojeno, pa tudi posledica tega, da sem se veliko naučil od Nevena Spahije, ko sem bil njegov pomočnik, ter od Braneta Dmitrovića, ki je bil predstavnik za stike z javnostjo pri moji prvi avanturi pri Olimpiji. Večkrat me je namreč 'vzel v roke' in pojasnil, kako je treba kaj povedati v določenih situacijah. Sicer pa sem novinarje vedno jemal kot pomemben del športa. Brez tega, da si medijsko pokrit, vrhunskega športa ni,« je Okorn zaključil z besedami, ki bi si jih lahko k srcu vzel marsikdo, ki tako ali drugače deluje v vrhunskem športu.
»Prijemi morajo biti drugačni, kot so bili pred 20 leti, a vedno sta in vedno bosta obstajali skupini igralcev, ki so in ki niso pripravljeni dovolj delati. Bili so, so in bodo takšni, ki mislijo, da je talent dovolj, a takih uspe zelo malo.«