Influencer svojega časa z občutkom za zgodbe in čustva
Stojimo pred grafiko in se poglobimo v vsaki črtico, ob tem pa ugotavljamo, kako lahko umetnik tudi po štiristo letih navdušuje umetniško dušo in kako je objavljal na instagramu 17. stoletja
Že po prvem koraku v bolj temačen, vendar prostornem prostor Narodne galerije je obiskovalec v hipu prestavljen v svet enega največjih umetnikov vseh časov. Tamkaj namreč razstavljajo dela velikega Rembrandta, njegove grafike, ki v vsaki podrobnosti pokažejo, zakaj je ta mojster tako cenjen in izjemen. Pravzaprav je vsaka razstavljena umetnina zgodba zase, pred katero lahko stojimo in se vanjo poglobimo – v vzdušje in podrobnosti.
Zgodba, da. Še posebno v tem primeru. Rembrandt je bil namreč prek svojih del odličen pripovedovalec z občutkom za čustva. In če na dela, tako njegova kot dela drugih, gledamo na tak način, potem se nam odpre popolnoma nova dimenzija uživanja v umetnosti.
Da bi Rembrandta bolje spoznali, nas je ob našem obisku pri vratih sprejel vodja razstave Michel Mohor, mladenič, ki tudi sicer ceni tega mojstra. »Zame je eden treh najljubših tujih mojstrov,« je pojasnil.
Sprehod mimo 57 del
Z njim smo se sprehodili po prostoru, po poti, ki pelje mimo 57 izvirnih del na papirju in dveh na matrici. Dobrih štirideset del je Rembrandtovih grafik, matrici sta prav tako njegovi. Poleg teh izvirnih je predstavljenih še 14 umetnin njegovih sodobnikov in poznejših mednarodnih umetnikov, ki jim je stari mojster bil za vzor, med drugim deli
Jamesa Abbotta McNeilla Whistlerja Pabla Picassa.
in
Z gostiteljem smo se sprehodili ne toliko zato, da bi nam razlagal o vsaki umetnini posebej, pač pa smo ga prosili predvsem za nekaj pojasnil, za zgodbo z njegovega vidika, če želite, o tem, kako je ta razstava sploh prišla do nas.
Recimo, poglejmo si zgolj material, ki ga je Rembrandt uporabljal; ne bi mogli reči, da zremo v štiristo let stare umetnine. Prej se zdi, kot bi bile grafike natisnjene včeraj in jih je Rembrandt osebno obesil v Ljubljani. Mohor je pojasnil, da je ključ v skrbnem ravnanju z njimi: tako v Narodni galeriji kot v Muzeju Rembrandtova hiša v Amsterdamu, od koder te umetnine prihajajo, morajo zagotoviti idealne razmere za ohranjanje te čarovnije, bi lahko rekli. Tako obiskovalec takoj opazi, da je v prostoru prijetna temperatura, svetloba umirjena, prej temna kot svetla, poleg tega poskrbijo za omejevanje števila obiskovalcev, ki si razstavo naenkrat ogledajo. Sprehod ni dolg, čas pa je odvisen predvsem od tega, koliko se v posamezno delo poglobimo. Michel Mohor je pojasnil, da je razlog za tako izvrstno ohranjene izdelke tudi to, da je Rembrandt uporabljal res kakovostne materiale, nekatere med njimi so pripeljali celo iz daljne Japonske.
Ob vsaki umetniji je zagotovljeno dovolj prostora, da si jo obiskovalec v miru ogleda. Med njimi je nekaj umetnikovih portretov. Omenjamo jih zato, ker je Rembrandt znan po njih. K njegovemu ugledu so namreč prispevali avtoportreti, ki jih je ustvaril skoraj sto in ki ponujajo bolj intimen vpogled v njegovo staranje in navsezadnje čustveno stanje. Čustvena globina je poleg tega še ena njegova značilnost. To je znal na prav poseben način prikazati na različnih materialih in z različnimi tehnikami. Del tega lahko vidimo tudi v ljubljanski razstavi: kako je lahko z majhnimi, drobnimi dodatki ustvariti zgodbo o osebi ali dogodku, ki ga je upodobil. Izjemno.
Sprememba vzdušja
Na desni strani osrednjega prostora imajo mesto njegove biblijsko navdihnjene umetnine. Med njimi je prizor, ko Kristusa privedejo pred ljudstvo. V njem umetnik prikazuje Jezusa na visoki ploščadi, Pilat kaže nanj in sprašuje ljudstvo, koga naj osvobodi: Jezusa ali Barabo. Ne samo da so vsi prikazani liki čudovito predstavljeni, kot bi bili iz mesa in krvi, pač pa je korak stran izobešena enaka grafika, le da je njena osma in zadnja faza. Obiskovalec lahko tako vidi, na kakšen način je umetnik spremenil vzdušje in na koncu dosegel, da je videti, kot da Pilat sprašuje nas in ne le občinstvo na umetnini.
Poleg tega je s senčenjem dosegel poseben učinek in določil ton prikazane zgodbe. Njegova tehnika, njegova izjemna spretnost sta res nekaj posebnega, kar bržkone hitro opazi tudi obiskovalec, ki sicer ni toliko doma v svetu umetnosti.
Rembrandt ni bil samo mojster slikanja, temveč tudi jedkanja in risanja. Bil je mojster svetlobe in sence, po čemer slovi. Svojim delom je znal dodati občutek globine in prostornosti, znal je pritegniti pozornost gledalca, tako da je lahko ta opazil vse specifične detajle. Atmosfera v njegovih delih je vredna posebne pozornosti.
Ko smo se z našim gostiteljem Mohorjem takole sprehodili po razstavi in opazovali, je med drugim navrgel, da pravzaprav gledamo instagram tistega časa. Jedkanje je bilo razširjeno, nekateri umetniki so ga v poznejših obdobjih kariere opustili, Rembrandt pa ga je nadaljeval. Natisnjene grafike so bile priročnih velikosti, natisniti jih je bilo mogoče več, tako da so krožile po Evropi in svetu. Umetniki so lahko občudovali tehniko sodobnikov in se po njih zgledovali. V tem smislu je bil Rembrandt pravzaprav neke vrste influencer, vplivnež tistega časa.
Zunaj prostora in časa
Še malo bolj desno od biblijskih zgodb je ločen poseben prostor. V njem so razstavljene umetnine, ki jih hrani Narodna galerija, dela, pri katerih je mogoče začutiti vpliv velikega nizozemskega umetnika. Med drugim je tam slika Ivane Kobilca z naslovom Holandka, nadvse živi portret ženske, ki zre v svetlobo, tu pa se začne igra luči in senc, ki jo znajo odigrati samo največji umetniki. Galerija hrani tudi mnoge jedkanice, med njimi Zvedavi avtoportret Gabriela Stupice. Ta del razstavljenih del dodaja občutek povezanosti umetnosti skozi prostor in skozi čas. Nasproti, na levi strani, je prav tako urejen ločen prostor, kjer je med drugim podrobneje predstavljena tehnika jedkanja. Še en pomemben del razstave, ki pomaga predvsem v smislu, da si lahko predstavljamo, kako se je Rembrandt pred štirimi stoletji loteval dela, in da se tega ne more lotiti vsak. Kar poskusite.
Nesmiselno bi bilo na tem mestu opisovati vsako od razstavljenih grafik. To naj bo prepuščeno obiskovalcem, kajti samo tako se lahko resnično približamo tistemu, kar je ustvaril umetnik in kar nam je želel sporočiti. Razstava Rembrandt. Grafike največjega starega mojstra bo na ogled do 30. julija. Zagotovo vredno obiska.
Po tej razstavi bodo grafike romale na počitek. Da, tudi tega potrebujejo. Nekaj časa ne bodo na ogled, skrite bodo pred očmi javnosti, da jih bo ta lahko kasneje znova občudovala v vsej njihovi popolnost in brezčasnosti. Ponovno: prav nič ne kaže, da bi bile te grafike izdelane še pred, če hočete, odkritjem Amerike. To se zelo vtisne v spomin.
Za Rembrandta je znano, da ni rad potoval. Drugače je z njegovimi deli. Ta si radi ogledajo povsod po svetu. Razstavljena so v Ljubljano pripotovala že pred časom v posebnih zabojih in s tovornjaki, na katerih so prav tako morali spoštovati vsa navodila o temperaturi, vlagi in še čem drugem. Zaboje so nato nadvse skrbno odprli, vse pregledali in pripravili zapisnik. Prisotni sta bili dve osebi: ena iz Narodne galerije, druga iz amsterdamskega muzeja.
Medsebojno sodelovanje
Moštvo, ki je dogodek pripravilo, je pravzaprav kar številno. Naš gostitelj Michel Mohor je samo eden od njih, pomembno vlogo so imeli tudi avtorja razstave Jochem van Eijsden in Epco Runia ter Ranko Novak, ki jo je pomagal postaviti, če naštejemo samo nekatere.
Za ves projekt je bil torej potreben precejšen vložen in čas. Do realizacije je prišlo ob sodelovanju različnih institucij, zelo so se med drugim angažirali na nizozemskem veleposlaništvu. Da so dela pri nas, je bržkone tudi posledica tega, da so nizozemski strokovnjaki že večkrat obiskali Ljubljano.
Kot rečeno, je število obiskovalcev, ki so lahko naenkrat v prostoru, omejeno, zato se je treba predhodno najaviti. V vsakem primeru gre za absolutno vredno umetniško popotovanje. Za konec morda še namig, da so pripravili kakovosten katalog del, ki je tamkaj naprodaj. Ne gre za reklamo, želimo samo opozoriti, da imamo na voljo možnost, kako lahko Rembrandtova dela na neki način po razstavi odnesemo s seboj domov.