Na požarišču na Krasu pulijo invazivke
Razraščata se tujerodni invazivni rastlini: veliki pajesen in strupeni raznozobi grint
Zgodaj spomladi so na požarišču na Krasu posejali več sto kilogramov semen javorja, maklena, kraškega gabra, lipe, lipovca in koprivovca za hitrejšo obnovo gozda. Strokovnjakom zavoda za gozdove so pomagali številni prostovoljci. Zdaj pa na območju požarišča tudi pulijo. Odstraniti je namreč treba invazivne tujerodne rastline, ki se hitro razraščajo in so za kraški gozd škodljive, denimo veliki pajesen in raznozobi grint. Invazivne tujerodne rastline so ena največjih groženj biotski raznovrstnosti, povzročajo gospodarsko škodo, nekatere imajo lahko tudi škodljive vplive na zdravje ljudi.
Izpodriva domače rastline
Veliki pajesen, ki je bil na Krasu že prej prisoten, se zdaj hitro razmnožuje in širi, saj ima na golih območjih brez druge vegetacije toliko več prostora. Odstranjuje ga pogodbeno podjetje. »Če ga ne bi odstranjevali, bi na območju požarišča kmalu prevladal,« pravi vodja sežanske območne enote zavoda za gozdove Boštjan Košiček. Gozdne zaplate velikega pajesena so zelo goste, skoraj neprehodne, v našem okolju še nimajo naravnih sovražnikov in drugih dejavnikov, ki bi omejevali njihovo prekomerno razrast. »Tako se namnoži in izpodriva domače rastline, da ogrozi domači naravni ekosistem gozda,« poudarja. Poleg tega pajesenova drevesa izločajo strupe, ki preprečujejo rast drugih rastlin v neposredni bližini. Na požarišču na območju Cerja se je začel širiti tudi raznozobi grint, še ena trdoživa invazivka. Gre za od 20 do 80 centimetrov visoko trajnico z živo rumenimi cvetovi, ki pa je strupena in predstavlja nevarnost za živali in ljudi. »Ne vemo, kako je prišla tja, verje
tno iz Vipavske doline, kjer je je več, ali morda z zemljo, ki so jo tam nasuli,« ugiba Košiček. »Če čebele nabirajo pelod teh cvetov, postane med strupen. In pozno jeseni je raznozobi grint edini, ki še medi. Prav tako ni primeren za pašo živine, lahko povzroči zastrupitev živali, prehaja tudi v mleko,« našteva Košiček. Prav v teh dneh na območju požarišča organizirajo akcije puljenja te rastline, pomagajo tudi dijaki in skupine iz podjetij. »Zdaj je pravi čas, ko še ne cveti. Jeseni, ko je v cvetju, ga ne pulimo, saj ima obilo semen in bi ga s tem samo dodatno raznašali naokoli,« poudarja.
Niti preveč ruja ni dobro
S pogozdovanjem z avtohtonimi vrstami se možnost za razrast tujerodnih rastlin precej zmanjša. Prav tako so želeli s setvijo semen primernih drevesnih vrst prehiteti razrast ruja, robide in drugih vrst. »Ruj in robida sta seveda del naravnega procesa, sta odgovor narave, ki hoče zapolniti prazen prostor. Ruj in robida bi na požarišču zastrla površino, da nekaj časa ne bi raslo nič drugega. Ruj tudi zelo dobro gori, ker vsebuje terpentine, s katerimi se brani pred škodljivci in vročino. Če dodamo že zdaj zraven drevesne vrste, bomo prej imeli gozd, tako pomagamo naravi,« sklene Košiček.