Zbirajo se znanilci mračnjaštva
V Ljubljani je predaval Poljak, ki je združil vse, kar združuje naše in svetovne skrajne konservativce, vključno z madžarskim Viktorjem Orbanom
Bolj objestno kot naduto se gradbeni inženir v politiki dr. Žiga Turk kot pionir med tviteraši postavlja tudi kot kolumnist nad neuki slovenski folk, ki menda nima pojma. Profesorja in evroposlanca Milana Brgleza je Turk zaradi majice z likom Cheja Guevare uvrstil med teroriste, posilstvo je zaznal kot ne prav hud športni prekršek in potem trdil, da ni bil dobro razumljen, rad bi bil duhovit in filozofsko spreten, vendar mu očitno naprezanje, da bi ga desnica priznala kot svojega dr. Slavoja Žižka, ne bo prav kmalu uspelo.
Žiga ob morju
Družina Turkovih z mamo na čelu, ki je, ko je bil še šolarček, Žigcu vsako jutro spekla dve jajci na oko, da ga bistroumnost ne bi nikoli zapustila, se je odločila in kupila v Fiesi prijetno počitniško domovanje. Prodal jim ga je že nekaj desetletij edini pravi medijski poznavalec v Sloveniji Tomaž Perovič. Tako se je zgodil vstop Žige Turka med slovensko elito z bivališči raznih oblik na Obali, kar je enakovredno imeti počitniško hišico na Bledu ali v Kranjski Gori. Uvrstil se je med megaobrtnike, tajkune po letu 1991, nepremičninske verižnike in dediče junakov socialističnega dela, ki jim je partija prvim dovolila, da postanejo vikendaši na Obali z namenom, da bi dali vetra Italijanom na meji, kjer so zato na območju Hrvatinov nad Ankaranom dobili zastonjkarske parcele najbolj zanesljivi cekajevci? Mednje Turkovi in Perovičevi zanesljivo ne sodijo, sosedov pa se pač ne da izbirati!
Tako kot je Žiga Turk, ki se je izpisal iz SDS, za svojo zvezdo vodnico za plovbo po zahrbtnih morjih levice izbral svetovnega udarnika ultrakonservativizma Kanadčana Jordana Petersona, skreganega s politično korektnostjo, zagrizenega kritika levičarskega aktivizma in neomarksizma, samooklicanega sodobnega Mojzesa, ki v svojih knjigah razlaga ljudem, kako živeti. Žiga ima mamo, Peterson pa nad seboj strogo ženo Tammy, ki je tudi že prišla v Ljubljano, kajti njen mož ima v Sloveniji nekaj tisoč brezpogojnih sledilcev, ki so že večkrat napolnili dvorano Tivoli, ko je razpredal svoje modrosti. Prav svoje oboževalce pri nas in po svetu pa je hotel Peterson v neposrednem dvoboju z dr. Slavojem Žižkom, ki mu sicer močno greni slavo, pred leti v Torontu prepričati, da je on glavni, a je izgubil na celi črti. Še premalo je radikalen, so bili razočarani »njegovi« in ugotavljali, da mu je očitno zmanjkalo goriva, da bi lahko zaplinil vse, kar ne smrdi po konservativizmu.
Zato je postal tudi Žiga Turk bolj previden in kot konservativec ni nasedel skriti želji sedanjih ultranepoznavalcev medijev, ki vodijo RTV Slovenija, ko so po silovitem revoltu Slovencev ob ukinitvi Studia City general Urbanija in kompanija upali, da bi lahko prav on zamenjal Marcela Štefančiča. Seveda s spremenjenim naslovom oddaje. Samo medklic: kultno televizijsko oddajo Studio City je zasnoval Tomaž Perovič in samo potrdil, da natanko ve, kako se pridobi gledalce, ki jih ima TVS sedaj le še za vzorec. Njen prevzem se je zgodil točno po receptu, ki ga je stranka SDS kopirala od nemškega sicer levičarskega filozofa iz prejšnjega stoletja Herberta Marcuseja, socialnega teoretika in političnega aktivista, slavljenega kot očeta nove levice. Njegova skrajno anarhistična levičarska trditev je, da mora leva revolucija takoj, ko pride na oblast, zavzeti vse inštitucije in zmetati čim več peska v obstoječo državno mašinerijo, kar trenutno noč in dan počenja opozicija Janeza Janše vladi Roberta Goloba.
Trenutno je huda zadrega zaradi Janševe nekorektne politične napovedi o skorajšnjem padcu Golobove vlade, potem ko sta si na ljubljanskem gradu prijateljsko podala roko Milan Kučan in Robert Golob.
Ideolog bratov Kaczynski Janši
Žigi Turku in jurišnikom SDS v zagovor konservativizma je pomemben vsak vzornik, tudi ameriški verski blaznež in usmerjevalec mladih kristjanov Rod Dreher, ki je izgnal samega sebe iz ZDA in našel odprtih rok zatočišče, neverjetno, ampak povsem pričakovano, v tudi za nekatere slovenske politike obljubljeni državi – na Madžarskem. Ni daleč od Dreherja niti Turkovo razmišljanje, da je pravo bistvo vere v tem, da mora shajati brez razumnih temeljev, kar je Cerkev v bistvu že zdavnaj povedala – Ne glejte nas, poslušajte nas! In potem debelo gledamo, ko se pojavi spolni nasilnež pater Marko Rupnik, ki je ob razglašanju cerkvene skromnosti po izračunih italijanskih novinarjev z lepljenjem barvnih kamenčkov v mozaike po cerkvah pokasiral šest milijonov evrov, ki so jih prej »nacuzali« z nabirkami od poštenih vernikov.
Treba je priznati, da Žiga Turk s svojim neomajnim konservativizmom proti levici postaja nekakšen idejni vodja novega slovenskega družbenega sloja, kamor se lepijo pomembneži, ki so obogateli s privilegiji v politiki in navezami do državnega proračuna. Druščina, ki bi bila rada nova aristokracija, pa je nekaj svetlobnih let daleč od žlahtnega meščanstva in prave gruntarske odličnosti, ki je preživela tudi vsa leta socializma v ponosnem stilu slavljenega v letošnjem letu – pisatelja, politika, župana Ljubljane in posestnika Ivana Tavčarja, ki je umrl pred sto leti.
Jeseni 2005 je mariborski kipar Andrej Gaberi v spremstvu odličnikov štajerske prestolnice podaril svojo skulpturo Most slavni Jagelonski univerzi v Krakovu. Bili smo zraven, ko nas je univerzitetno vodstvo po odkritju spomenika povabilo na kosilo v sijajno poletno profesorsko rezidenco na podeželju. Med kosilom smo nazdravili tudi na upanje jagodnega izbora poljskih profesorjev in intelektualcev, da se na bližnjih volitvah ne bi zgodila brata Lech in Jaroslaw Kaczynski, prevedeno po ljudsko brata Racaka. Ob njuni izvolitvi je pobesnel tudi Nobelov nagrajenec in sindikalist, ki je popeljal Poljake v nov svet, Lech Walesa.
Nedavno je v Ljubljani v stilu Jordana Petersona nastopal in predstavil svojo knjigo Demon v demokraciji profesor z Jagelonske univerze Ryszard Legutko, ultraultrakonservativec, ki je tudi izvršni ideolog stranke Pravo in pravičnost, ki sta jo ustanovila brata Kaczynski. Združil je vse, kar združuje naše in svetovne skrajne konservativce, vključno z madžarskim Viktorjem Orbanom, ki ga še posebej rad citira. Pred štirimi leti je Legutko hotel predavati študentom v ameriškem Vermontu. Zaradi študentskih demonstracij, ki so že mejile na izgrede, so ga prepovedali. Homofoba, rasista, nasprotnika splava, sovražnika civilnih gibanj in ostrega nasprotnika LGBT-skupine so dobesedno nagnali. Legutka je v Cankarjevem domu poslušal tudi Janez Janša. Trenutno je huda zadrega zaradi Janševe nekorektne politične napovedi o skorajšnjem padcu Golobove vlade, potem ko sta si na ljubljanskem gradu prijateljsko podala roko Milan Kučan in Robert Golob. Na prireditvi, na kateri sta dva res žlahtna Slovenca in Ljubljančana, umetnica, poetinja Elza Budau in stoenoletni arhitekt Stanko Kristl, postala častna meščana. Tudi himna Ljubljane Hej, brigade jima je bila zapeta!