Drugo življenje za stara kolesa
Zbiratelj Franc Tomšič restavrira kolesa in motorje – Atrakcija njegovega muzeja so obrtniška kolesa: šiviljsko, mizarsko, gasilsko, babiško ... – Postanek v črni kuhinji je izlet v preteklost
V Baču pri Knežaku, pod hribom Tuščak na robu ilirskobistriške občine, naštejemo približno 200 hiš in 470 prebivalcev. A pravo vprašanje je, koliko je v vasi koles. Natanko 135 jih je samo na domačiji Franca Tomšiča. Zbiratelj starin, ki ga domačini kličejo po hišnem imenu Puškin, jih je obnovil in doma uredil muzej starih koles in starih motorjev. »Vedno so me zanimali stari predmeti. Zadnja leta so moje veselje stara kolesa,« napove že na dvorišču. Na podstrehi delavnice pa se pred obiskovalcem odpre kolesarska pravljica, pravzaprav kolesarski dokumentarec: tesno drugo ob drugem so zložena kolesa, le ozek hodnik za ogledovanje od blizu je med njimi. Še s stropa visi zbirka Rogovih biciklov. Pa bogato okrašena indijska rikša je tu. In na posebnem mestu visok enokolesnik, kolo z velikim prvim in majcenim zadnjim kolesom, kot jih vidimo v črno-belih filmih Charlieja Chaplina ... Pogled bega s kolesa na kolo in kar ne more zaobjeti vsega. Niti dve nista enaki.
»Začelo se je z italijanskim kolesom proizvajalca Bianchi. Kupili smo ga, ko sem hodil v četrti razred, in je bilo po 60 letih že skoraj za na odpad.
To je prvo kolo, ki sem ga restavriral, in od takrat je v osmih letih zrasla ta zgodba o kolesih. Pravzaprav nimam več prostora zanje. Še zbirko ponijev dopolnim, potem bo dovolj,« pripoveduje Tomšič. V Pulju ga te dni že čaka tandem kolo poni, razkrije. In kdove, ali ga ne premami še kakšen zbirateljski ulov na dveh kolesih. Najnovejši pridobitvi sta kolesi iz leta 1934, ki so ju uporabljali italijanski bersaljeri, vojaki. »To so zelo posebna kolesa, zložljiva in s trdimi gumami. Kdove, kakšne zgodbe imata kolesi za sabo,« razmišlja Tomšič. Podobno velja za še starejše kolo, s katerim so se vozili francoski alpini v prvi svetovni vojni. Izdelali so ga leta 1912. »Starejša kolesa imajo za svetilo še petrolejko, nekatera imajo karbidne svetilke,« pokaže. V zbirki je tudi kolo iz tovarne Daimler, iz časa nemškega rajha, kot iz vojnih filmov. Vojaški del dopolnjuje staro švedsko vojaško kolo iz tovarne Husqvarna. Sicer se v »kolesarnici« svetijo kolesa znanih in manj znanih proizvajalcev – Olimpia, Zenit, Legnano, Steier, Puch, Rog, Partizan, Bubi ... beremo na ogrodjih.
Že pozabljene obrti oživijo na dveh kolesih
Glavna atrakcija so obrtniška kolesa. »Vsaka obrt je v preteklosti imela tudi kolo, saj je bilo to glavno prevozno sredstvo,« pojasnjuje Tomšič. Kovač, ki se je vozil od vasi do vasi, da bi podkoval konje in vole, je imel na kolesu kovaško opremo. Babica, ki je prikolesarila na pomoč pri porodu, je na kolesu prevažala tehtnico za dojenčka in babiško torbo. Šivilja ni šla do stranke brez obsežnega šiviljskega pribora. Tu je tudi kolo potujočih brusačev ali cingesarjev, Rezijanov, ki so se v preteklosti s trebuhom za kruhom (ali bolje s kolesom za kruhom) pripeljali v naše kraje in po domovih brusili nože, krpali lonce in kozice ali popravljali dežnike. Ne manjkata niti gasilski kolesi z opremo za gašenje, rdeče barve, kakopak, pa kolo čevljarja, peka, mizarja ... Celo kurnik na dveh kolesih se najde.
»To so navadna stara kolesa, ki jih restavriram in jim dodam obrtniško opremo,« pravi Tomšič, ki vse izdela sam. Vsako kolo je poseben projekt, ki se ga skrbno loti, replike na njem so natančne kopije originalov. To je hobi, ki zahteva tehnično znanje, veliko časa in volje ter zgodo
vinskega spomina, pa tudi čut za estetiko in umetniško žilico. »Po ves dan ga ni iz delavnice, ko ustvarja,« pove žena Magdalena. Že pozabljene obrti tako oživijo na kolesih.
Na platnu na zadnji steni se vrtijo črno-beli posnetki iz filmov o kolesih, tudi stari posnetki visokih enokolesnikov, ki se zdijo precej nevarni za vožnjo. Puškin je svojega iz leta 1875 staknil pri zbiratelju na Celj
skem. »Nanj sem že sedel, peljal pa se še nisem, a moram poskusiti. Ima stopnice, da se vzpneš na sedež. A vožnja zahteva kar nekaj prakse, nenehno moraš loviti ravnotežje in zavijanje ne sme biti sunkovito,« razlaga sogovornik.
Stara kolesa največkrat izbrska na bolšjih sejmih, kdaj pa kdaj mu katero tudi podarijo, namesto da bi ga peljali na odpad. »Včasih so bila sta
ra kolesa poceni, zdaj pa so dražja od novih,« ugotavlja. Za dopolnitev zbirke je treba kdaj kar globoko seči v žep. Za najstarejše vojaško kolo je odštel 1500 evrov, visoki enokolesnik je bil še dražji.
Pri Puškinu bodo prišli na svoj račun tudi ljubitelji motornih koles in starih avtomobilov. »Moj prvi motor je bil Tomosov colibri T12 iz leta 1967,« pokaže na prvega v vrsti motorjev različnih znamk, ki jih je obnovil in tudi registriral. Franc Tomšič je že od 80. let tudi reden gost srečanj oldtajmerjev. »Najprej so me navduševali starodobniki, obnavljal sem stare džipe, od tu je šlo potem naprej,« pravi. V garaži je na posebnem mestu parkiran star mercedes, dvema džipoma pa družbo delajo še katrca, fičko in hrošč.
Polenta z mlekom na učni poti
Tomšičeva domačija z muzejem koles je ena od postaj učne poti Beu
kamn Kulturnega društva Tuščak. Obiskovalci so predvsem šolarji, upokojenci, prihajajo tudi kolesarske skupine.
Obisk se konča v črni kuhinji, ki so jo Tomšičevi uredili v nekdanjem hlevu na domačiji in je prav tako paša za oči. Poleg predmetov, ki so jih uporabljali njihovi starši in stari starši, so tu tudi tisti, ki so jih poiskali po okoliških krajih, sejmih starin, odpadih ali pa jih je Franc Tomšič izdelal sam. Ob oknu sta stara zibka in skrinja, na kredenci mlinčki za kavo, v kotu še pinije za maslo, kolovrati, likalniki na oglje, pisalni stroj, stara singerica ... »Na njej še vedno šivam tudi opremo za kolesa,« pojasni Tomšič.
Na starem gramofonu zavrti ročico in plošča zaigra. Ko na velikem odprtem ognjišču zakurijo ogenj in zadiši po polenti z mlekom, je v črni kuhinji še bolj prijetno.
Obisk se konča v črni kuhinji, ki so jo Tomšičevi uredili v nekdanjem hlevu na domačiji in je prav tako paša za oči. Poleg predmetov, ki so jih uporabljali njihovi starši in stari starši, so tu tudi tisti, ki so jih poiskali po okoliških krajih, sejmih starin, odpadih ali pa jih je Franc Tomšič izdelal sam.