»Furai« državo!
Ko sem bil zadnjič v Pulju, sem obiskal tudi tamkajšnje pajdaše. Fini dečki!
»Mama kupila traktora, kaj?« sem dregnil znanca iz naše marine. S tem sem seveda mislil na skupino Let 3, ki je na Evroviziji predstavljala Hrvaško. Pa ni bil videti posebno vesel.
»Evo, tako je,« je zarenčal. »Če imamo državo, ki je čista sprdáčina, imamo pač še takšno skladbo ...« Hm. Saj menda veste, kaj je sprdáčina? Sicer si pa kar sami prevajajte, jaz imam druge opravke ...
Nekatere tuje besede razumemo, čeprav jih ne. Ampak z njimi smo dolgo sobivali in smo se jih kar nalezli. Druge pa se nam včasih zdijo znane, čeprav pomenijo kaj čisto drugega, kot se nam sprva zdi. Pred tedni sem omenil naša slavna gosta, novinarja iz socialistične Romunije. Ko ju je kolega peljal na morje, sta se čudila traktorjem. Ob tabli, na kateri je pisalo Pula, pa sta postala zelo razposajena. »Pula, Pula!« sta z zvonkim glasom vzklikala in se hihitala. Čez čas so si za silo vendarle razbistrili hecno situacijo: beseda pula namreč v njihovem jeziku pomeni, hm, moški organ, ki se ga ne kaže, če to ni nujno potrebno. Predvsem pa so s pulo na skrivaj zmerjali njihove takratne policaje – fuj, zalego sekuritatijevsko!
Ja, med brati, četudi le po političnem sistemu, so bile včasih res težave s sporazumevanjem. Pa tudi sicer. Tako se je nekoč v Ljubljano pripeljala gospa iz Zagreba in naivno vprašala gostitelja, kako to, da na vsakih nekaj kilometrov tolikokrat piše ZÁHOD. Pardon, zahôd. Tisto prvo je pri Hrvatih namreč beseda za stranišče. Tudi s Čehi je treba biti previden. Za besedo foukati danes ve že mala deca, da ne pomeni f....., ampak pihati. O manj znanih nerodnostih, do katerih lahko pride, če narobe mislimo, smo pred časom v Nedeljskem že pisali. Na primer: češka beseda »chytrost (izg. hítrost) pomeni bistroumnost, inteligenco in ne hitróst. Napis »merjenje hítrosti« Čehe najbrž precej zabava, ker jim na Slovenskem že takoj za mejnim prehodom z napisom na cesti damo vedeti, kaj jim merimo.
A nimajo težav s tujimi jeziki ali skritimi pomeni le novinarji in običajni državljani, marveč tudi proizvajalci avtomobilov. Nekoč so bili še skromni. Pločevino so označevali s številkami, v novejšem času pa brez lepo zvenečih imen še štedilnika na znajo več prodati, kaj šele avtomobilov. Toda pri tem ravno zaradi nepoznavanja tujih jezikov prihaja do zelo nerodnih situacij. Šefom v Fordu so verjetno že pojasnili, da se Slovenci nekaj zmrdujejo nad njihovim imenitnim avtom z imenom kuga. Ne moreš vendar otroku reči, naj se v šoli tokrat raje ne hvali: »Pri nas imamo pa kugo!« Toda lepe primere imamo tudi drugod. Tako je Nissan na srečo avtomobile z imenom moco prodajal le na japonskem trgu, kajti v Španiji bi morali kupovati »smrkelj«. Renault po svetu ponuja avto z imenom megane arkana. Le na trgih nekdanje Juge se vozilo imenuje conquest. Uganite, zakaj ...
Zanimiva je zgodba o Alhambri. Za veliko večino ljudi po svetu gre le za eno od prelepih španskih mest in za Seatovega enoprostorca. Jude pa to ime, žal, spominja na dekret iz Alhambre, ki sta ga leta 1492 izdala kraljica Izabela in kralj Ferdinand. Sprejeti so morali katoliško vero ali v treh mesecih brezpogojno in brez vsega zapustiti Španijo. Ker jim je gostoljubje ponudil turški sultan, tudi v obmejni Bosni, je veliko Judov prišlo tja. Dekret je leta 1992 preklical šele kralj Carlos …
Ej, pa raje še končajmo z Romuni. Če bi pri njih tovarna Mazda ponujala konceptni športni avto z imenom furai, bi si najbrž tam pomenljivo mežikali.
Mazda furai namreč po romunsko pomeni – »ukradi mazdo«.
Zdaj torej vemo, zakaj pravimo, da so nam naši lumpi »(za)furali« državo ...