Nastanek in propad Legije smrti
Slovenski četniki so se šest tednov izdajali za Štajerski bataljon, nasedli so jim tako domačini kot partizani, a jih tudi kmalu razkrinkali
Legija smrti, slovenska protikomunistična in kolaboracionistična vojaška enota, je bila odkrita formacija, ki se je avgusta 1942 prva vključila v Prostovoljno protikomunistično milico (MVAC), ustanovljeno malo pred tem po ukazu poveljnika XI. armadnega zbora v Ljubljani Maria Robottija. MVAC je nato združevala različne enote in skupine slovenskega protirevolucionarnega tabora, ki so se bojevale na strani italijanskih okupacijskih sil. Šlo je za zelo podobne kolaborantske enote, Italijani so jim na splošno rekli protikomunistična milica (torej MVAC), Slovenci pa vaške straže, četniki, Štajerski bataljon, Legija smrti. Partizani so pripadnike vaških straž imenovali belogardisti, četnike pa plavogardisti. Po kapitulaciji Italije so se bile vse te oborožene protirevolucionarne enote prisiljene umakniti pred partizani, dva velika in ključna poraza pa so doživele jeseni 1943 v Grčaricah in na Turjaku.
Lažen Štajerski bataljon
Prvi zametki Legije smrti so se oblikovali 17. maja 1942 na Svetem Urhu nad Dobrunjami. Šlo je za četniški odred, ki ga je oblikovalo 17 posameznikov iz Ljubljane in okolice, pripadnikov drugih tedanjih polvojaških organizacij, kot so bile Slovenska legija, Narodna legija, društvo Straža. Enoti je poveljeval nekdanji jugoslovanski častnik Milan Kranjc - Kajtimir (padel je v bojih s partizani v Grčaricah septembra 1943), pomočnik je bil kapetan Dobrivoje Vasiljević - Iztok, poveljnik vseh slovenskih četnikov pa je bil Karl Novak.
Ker so četniški borci vzdrževali lažen partizanski videz, so bili tako partizani kot domačini prepričani, da gre za Štajerski bataljon, ki se je umaknil pred nemško vojsko. Načrt je bil, da gredo na Gorjance, se tam pridružijo četniškim enotam in skupaj napadejo partizane na osvobojenem ozemlju, računali pa so na to, da se jim bodo med potjo pridružili številni prostovoljci. Toda do junija je enota štela le okoli 70 mož. Lažni Štajerski bataljon velja za prvo ilegalno formacijo slovenske protirevolucije. Prvo bojno akcijo je izvedel 25. maja 1942 v okolici Kompolj, kjer se je spopadel z Dolenjskim partizanskim odredom. Medtem ko so četniški pripadniki med urjenjem na Bizoviku oziroma Svetem Urhu tudi aktivno lovili in pobijali pripadnike Osvobodilne fronte iz okoliških krajev, naj bi po nekaterih podatkih lažni Štajerski
bataljon skupaj s partizani celo napadel italijansko postojanko na Ratežu pri Novem mestu in izvedel še nekaj drugih protiitalijanskih akcij. Enota se je tako šest tednov predstavljala kot Štajerski bataljon, vse do večjega spopada s partizani 11. julija 1942 na Dolžu pri Novem mestu. Sledilo je še nekaj spopadov, nakar so se preživeli pripadniki lažnega bataljona utrdili v Šentjoštu nad Horjulom kot stalna postojanka s podporo italijanskega okupatorja, sredi avgusta pa so se preimenovali v Legijo smrti.
Razvoj Legije smrti
Legija smrti je postala organizacijski del MVAC in Italijani so jo ustanovili zato, da bi lažje izvajali nadzor ter nudili logistično in materialno podporo do tedaj ilegalnim protikomunističnim formacijam. Formacije MVAC so poleg bojevanja opravljale tudi naloge izvidništva, patruljiranja, zbiranja podatkov o partizanskem gibanju, spremljale so premike partizanskih enot, na terenu izvajale aretacije sumljivih posameznikov, nemalokdaj pa tudi samovoljne usmrtitve partizanov in civilistov. MVAC je delovala do kapitulacije Italije septembra 1943.
Legijo smrti so jeseni 1942 sestavljali trije bataljoni MVAC, v vsakem je bilo okoli 250 pripadnikov. Prvi je pokrival območje Polhograjskega hribovja, drugi pod poveljstvom Kranjca je pokrival dolino Krke, tretji pa je bil nastanjen na Suhorju pri Metliki in je bil zadolžen za operacije na Gorjancih. Legija smrti je bila edina večja gibljiva enota MVAC, vendar so bili njeni bataljoni zgolj nekakšni povezovalni štabi, saj so čete delovale samostojno in so bile podrejene najbližjemu italijanskemu poveljstvu. Legija je bila bojno dokaj uspešna, dokler niso začela nastajati trenja med poveljujočimi častniki, ki so prihajali iz vrst vojske Kraljevine Jugoslavije, in borci, ki so bili večinoma domačini, rekrutirani iz vaških straž. Razmere v legiji so se nekoliko pomirile jeseni 1942, ko je vanjo prišlo pet kuratov. Oktobra tega leta je legija štela že 1731 pripadnikov iz različnih političnih in vojaških klik, večinoma iz vrst Katoliške akcije, Glavačevcev, Stražarjev in četnikov. Najbolj kruta je bila Glavačeva frakcija, ki je v nekem sporu ubila celo dva četniška častnika. Ime je dobila po svojem idejnem vodji, kaplanu Francu Glavaču. V začetku je opravljala le obveščevalne in propagandne akcije, z vstopom v Legijo smrti pa sta se pokazali njena radikalna militantna narava in agresivnost, kar je večkrat povzročilo razprtije tudi znotraj legije.
Boji pod Gorjanci
Bataljon, ki je imel sedež na Suhorju pod Gorjanci, je kmalu postal tarča napada partizanskih odredov NOB, ki so ga želeli uničiti s hitro akcijo. V noči na 27. november 1942 so tako Cankarjeva brigada ter 13. hrvaška brigada in Vzhodnodolenjski odred napadli Suhor. Partizanske enote so ubile 16 in zajele 91 legionarjev ter ob tem aretirale tudi več prebivalcev Suhorja, ujetnike pa odpeljale v Popoviče pod Gorjanci, kjer so po zaslišanju na smrt obsodili in likvidirali osem ljudi, med njimi tudi Vasiljevića, poveljnika bataljona. Partizanski napad se je začel 26. novembra okoli 20. ure. Hrvaška brigada je na
padla postojanko, Cankarjeva brigada je medtem zaprla prelaz na Vahti in onemogočila intervencijo z novomeške strani, Vzhodnodolenjski odred pa je skupaj z Belokranjskim bataljonom izvedel slepilni napad na Metliko. Boji so trajali do jutra, iz obroča se je uspelo izmuzniti 43 članom legije in štirim Italijanom, preostale so partizani ubili ali zajeli. V partizanskih vrstah naj bi padli štirje borci, osem pa naj bi bilo ranjenih, čeprav različni viri navajajo tudi drugačne številke. Kakorkoli, partizani so z napadom legijo močno oslabili in do kapitulacije Italije je potem opravljala le še obrambne naloge.
Jeseni leta 1943 je stotnik Vuk Rupnik, sin domobranskega generala Leona Rupnika, zbral preostale člane legije in jih nameraval odpeljati proti Trstu. A so se morali zaradi pritiska partizanov obrniti v drugo smer in so odšli proti Posavju. Združene enote je Rupnik pri Kostanjevici na Krki predal nemški vojski. Večina se jih je nato priključila slovenskemu domobranstvu, denimo Rupnikova skupina je novembra 1943 postala 3. bataljon slovenskega domobranstva, ki je nato sodeloval v nemški ofenzivi na Dolenjskem. Nekaj preživelih pripadnikov legije pa naj bi v svoje enote vključili tudi partizani.