Najstnika linčali zaradi žvižga
Carolyn Bryant Donham je leta 1955 štirinajstletnega fanta obtožila neprimernega flirtanja – Emmett Till je to plačal z življenjem – Ženska za svoje laži ni nikoli odgovarjala
Pred kratkim je v hospicu v kraju Westlake v ameriški zvezni državi Louisiana umrla Carolyn Bryant Donham. Stara je bila 88 let. Ženska je v ameriški zgodovini bolj poznana po povezavi s smrtjo nekoga drugega – štirinajstletnega Emmetta Tilla, ki naj bi jo leta 1955 v trgovini z živili užalil z žvižgom, jo neprimerno ogovarjal in se je celo dotikal. Emmett je bil temnopolt, 21-letna Carolyn svetlopolta, »neprimerno osvajanje« pa se je zgodilo v kraju Money v Misisipiju na jugu države. Tragedija je bila neizogibna. Nekaj dni pozneje so najstnika ugrabili, mučili in linčali. Brutalnost njegovega umora pa tudi to, da so njegova krvnika oprostili krivde, je osvetlilo zgodovino nasilnih zločinov zoper Afroameričane v ZDA. Till je posmrtno postal ikona gibanja za boj za pravice temnopoltih.
Mučenje do neprepoznavnosti
Emmett Till se je rodil in odraščal v Chicagu, tistega usodnega poletja 1955 pa je bil v Misisipiju na obisku pri sorodnikih. Preden je odšel tja, mu je mama zabičala, naj se na jugu obnaša tako, kot se temnopolti mladenič mora. Pravila tam so bila namreč povsem drugačna, veliko strožja kot v domačem Illinoisu. Proti koncu avgusta je šel z nekaj drugimi lokalnimi otroki v manjšo družinsko trgovino z živili po nekaj bonbonov in žvečilk. Tam je delala 21-letna Carolyn Bryant. Bila je svetlopolta in poročena. Kaj točno se je takrat zgodilo, ni povsem jasno, je pa ona štirinajstletnika obtožila flirtanja z njo, neprimernega dotikanja in oziroma ali žvižganja. Till je s tem, možno da povsem nehote, kršil nenapisana pravila obnašanja za temnopoltega fanta v družbi belopolte ženske. Ameriški jug je bil na takšne kršitve še posebno alergičen, leta 1955 pa je bilo stanje zaradi odločitve vrhovnega sodišča leto prej glede rasne segregacije v šolah še posebno napeto. Mnogi belopolti so namreč verjeli, da bo prepoved ločevanja prebivalcev po barvi kože vodila v druženje enih z drugimi, sčasoma do mešanih zakonov, posledično pa v pogubo. Na jugu so povečini ignorirali odločitev sodišča in temnopolte še vedno odrivali na obrobje družbe. No, vrnimo se k Emmettu in Carolyn. Njenega 24-letnega moža Roya Bryanta takrat ni bilo doma, ga je pa ob vrnitvi stalna stranka v trgovini obvestila o dogodku. Žena mu domnevno ni želela nič reči, saj se je bala njegovega odziva, da bi fantu kaj storil. Roy je bil jezen na ženo, da mu je prikrivala nekaj takega.
Nekaj noči pozneje je skupaj s svojim polbratom J. W. Milamom odšel do Emmettovih sorodnikov in fanta ugrabil. Oba moška sta bila oborožena in povsem razjarjena. V zameno za mir so jima ponujali denar, a jima ta ni dišal. Zvezala sta ga in vrgla na zadnji del poltovornjaka, nato pa ga odpeljala v neki skedenj. Tam se je za najstnika začel pravi pekel. S pištolama sta ga tako hudo pretepla, da je padel v nezavest. Bryant in Milam sta v intervjuju za revijo Look leto po umoru dejala, da sta nameravala štirinajstletnika le malo pretepsti in ga vreči v reko, da bi ga prestrašila. Načrt se je spremenil, ko naj bi jima fant odgovarjal, ju žalil z barabama, kričal, da jima je enakopraven in da je v preteklosti seksal z belkami. Njegovo telo sta iznakazila, fanta ustrelila, močno obteženo truplo pa odvrgla v reko. Policiji sta priznala, da sta ga odpeljala iz hiše, a zanikala vpletenost v umor. Tri dni zatem je v bližini naplavilo pohabljeno truplo. Glava je bila komaj še razpoznavna, eno od očes je izstopilo iz luknje, bil je gol.
Carolyn je ves čas lagala
Sojenje obtoženima za umor, Bryantu in Milamu, se je začelo le kakšen mesec pozneje. Spremljalo ga je na desetine novinarjev, vseh pet dni je bila sodna dvorana, v kateri je bilo prostora za 280-glavo občinstvo, polna do zadnjega kotička. Temnopolti so sedeli na svojem koncu, tudi temnopolti novinarji niso smeli sedeti s svojimi belopoltimi kolegi. Vzdušje v dvorani naj bi bilo zelo domače: šerif naj bi temnopolte naslavljal s črnuhi, nekateri člani porote so med procesom pili pivo, mnogi so bili kar oboroženi. Na tem sojenju se je prvič zgodilo, da je Tillov temnopolti stric v živo identificiral enega od belopoltih napadalcev, kar je bilo takrat dejanje neizmernega poguma. In da je moški tako dejanje še celo preživel. Pričala je tudi Emmettova mama, ki je razložila, kako je sina posvarila pred pastmi juga za temnopoltega fanta. Če se znajde v neprijetni situaciji, naj se nemudoma vrže na kolena in belopolte ljudi prosi za odpuščanje, mu je svetovala. Na sojenju je Carolyn Bryant pričala, kako jo je mladenič zgrabil za roko in jo vprašal: »Punči, greva na zmenek?« Ko se je rešila njegovega prijema, ji je sledil do blagajne. Tam naj bi jo objel čez pas in jo podražil: »Kaj je narobe, srči, se me bojiš? Naj te ne bo strah. Bil sem že z belkami.« Takrat naj bi v trgovino vstopil eden od njegovih kolegov in ga zvlekel od nje. Po navedbah ameriškega zgodovinarja Timothyja Tysona mu je Carolyn v intervjuju leta 2008 priznala, da je takrat lagala in da ji Emmett ni rekel ničesar, pa tudi dotaknil se je ni. Ali se je zgodilo kaj drugega, pa se takrat 72 let stara Carolyn ni več mogla spomniti. »Nič, kar je tisti fant takrat storil, ni moglo upravičiti tistega, kar se mu je kasneje zgodilo,« naj bi takrat zaupala zgodovinarju. Bryantova je skozi leta ves čas spreminjala svojo zgodbo, na laž pa jo je postavi
lo tudi več prič dogajanja v trgovini. A njihova beseda v 60. letih prejšnjega stoletja ni kaj prida veljala, desetletja kasneje pa je bilo za Emmetta že prepozno.
Spoznana za nedolžna, pozneje umor priznala
Obramba je na sojenju skušala dokazati, da truplo sploh ni bilo Tillovo, saj naj bi bilo preveč iznakaženo za prepoznavo. Šerif je pričal v prid obrambi, po njegovi teoriji je bil fant še živ, truplo pa da je pripadalo nekemu belcu. Lokalni zdravnik je pojasnil, da je truplo že preveč razpadalo, da bi lahko bilo Tillovo, saj naj bi bilo v vodi veliko dlje časa kot samo tri dni. Tožilec je v zaključnem govoru dejal, da bi si najstnik s takim obnašanjem zaslužil kakšno po riti, nikakor pa ne usmrtitve, oštel pa je šerifa in zdravnika, ki sta razpredala o neki teoriji zarote. Obramba je bila zgrožena nad zgodbo tožilstva, saj se jim je zdela povsem nemogoča, poro
ti pa so dejali, da bi se njihovi predniki obračali v grobu, če bi obtožena spoznali za kriva. Možnosti so bile le tri: dosmrtni zapor, smrtna kazen ali oprostitev. Po nekaj več kot enourni razpravi se je porota, sestavljena iz samih belopoltih moških, odločila za tretjo možnost. Moška sta nedolžna. Leta pozneje so nekateri člani porote priznali, da so vedeli, da sta kriva, a se jim tako visoka kazen za umor temnopoltega moškega ni zdela primerna. Bryant in Milam sta leto kasneje v intervjuju priznala, da sta umorila najstnika, a jima za isto kaznivo dejanje niso mogli še enkrat soditi. »Kaj drugega pa mi je preostalo? Fant je mislil, da je enako dober kot vsak drug belec,« je Milam odgovoril na vprašanje, zakaj sta umorila Tilla. »Poslušal sem tega črnuha, kako pametuje v tistem skednju. Takrat sem se odločil. Rekel sem mu, čikaški poba, poln kufer vas imam, da prihajate sem dol k nam in povzročate težave. Bog te nima rad. Dal te bom za zgled. Da bodo vsi vedeli, kakšno je naše stališče,« je Milam leta 1956 povedal v intervjuju za revijo Look. Zgodbo sta prodala za pravo malo bogastvo. Najstnikova mama je zahtevala, da je pogreb njenega sina javen, krsta pa odprta, saj se je le tako lahko videlo, kaj sta mu njegova krvnika storila. S tem pa ni opozorila le na tragično usodo svojega otroka, temveč na brutalnost rasizma, barbarstvo nekaterih Američanov ter omejitve in ranljivosti ameriške demokracije, pravijo strokovnjaki. Fotografije trupla v medijih so razbesnele tako Američane kot številne tujce, saj so zakrožile po svetu. Njegovo linčanje, posledično pa tudi oprostitev morilcev sta sprožila zagrizene boje za pravice temnopoltih. Emmett je postal temnopolti mučenec. Čeprav Emmettova obtoževalka Carolyn Bryant za svoje laži ni nikoli odgovarjala. Avgusta lani je porota ni hotela obtožiti niti sodelovanja pri ugrabitvi in povzročitvi njegove smrti, za kar naj ne bi bilo dovolj dokazov.