Politični aktivist in umetnik
Poslovil se je Harry Belafonte, pevec, igralec in politični aktivist, ki se je v svojem dolgem življenju nenehno zavzemal za odpravljanje krivic
Visoko starost 96 let je dočakal konec aprila preminuli Harry Belafonte (1927–2023), eden tistih vsestranskih umetnikov, čigar talent so pristojne institucije nagradile s četverčkom najuglednejših nagrad v zabavni industriji. Podelili so mu namreč več glasbenih nagrad grammy, televizijskega emmyja, gledališkega tonyja in leta 1989 še častnega oskarja za človekoljubno in humanitarno delo. »Nisem bil umetnik, ki je postal aktivist. Bil sem aktivist, ki je postal umetnik,« je pred dobrim desetletjem zapisal v knjigi spominov. Zgodovina ga ne bo pomnila zgolj kot igralca in kralja glasbene zvrsti kalipso, pač pa predvsem kot političnega aktivista, ključnega za nekatera najpomembnejša gibanja prejšnjega stoletja.
Prva ljubezen: teater
Rodil se je 1. marca 1927 karibskim priseljencem v newyorški četrti Harlem, kjer je odraščanje v skromnih gmotnih razmerah spremljal vseprisotni rasizem, zatiranje temnopoltih pa je bilo izrazito tudi na Jamajki, kjer so se nad prebivalstvom izživljali Britanci in kamor se je z mamo preselil po tem, ko ju je zapustil oče. Krivice, ki jim je bil priča kot otrok, so ga močno zaznamovale za vse življenje. V New York se je vrnil v času, ko je svet drsel v drugo svetovno vojno, v kateri je služil v mornarici. Čeprav je Belafonte verjetno najbolj poznan po svoji glasbi, je na začetku kariere veliko časa preživel na odrskih deskah ali v njihovi bližini. Ko se je še preživljal kot pomočnik hišnika, mu je najemodajalec ob neki priložnosti podaril vstopnico za ogled predstave v American Negro Theatre v Harlemu. Gledališka umetnost ga je povsem očarala, strast do teatra pa je delil tudi njegov vrstnik in prijatelj, prav tako karibski priseljenec Sidney Poiter, ki se je v zgodovino zapisal kot prvi temnopolti dobitnik oskarja za glavno moško vlogo. Prijatelja, tedaj še oba revna, sta pogosto skupaj napraskala denar za eno gledališko vstopnico in se med premori menjavala na sedežu. Odločen, da bo postal igralec, se je Belafonte javil za delo v gledališču, obenem pa se preživljal tudi kot prodajalec, spremljevalec v dvigalu in nato tudi pevec v nočnih klubih, kjer je prepeval ob spremljavi znanih jazz glasbenikov. Z zasluženim si je plačeval šolo igranja, kjer je bil med drugim sošolec Marlona Branda in Tonyja Curtisa.
Na vrhu s Presleyjem
Ker igralska kariera sprva ni stekla, se je bolj posvetil glasbi. Najprej je prepeval pop pesmi, nato pa ga je vse bolj nagovarjala karibska glasba, še zlasti žanr kalipso, ki izvira s Trinidada. Zaradi čednega videza so ga k sodelovanju pogosto vabile razne televizijske hiše, kar je pripomoglo k njegovi prepoznavnosti. Tri leta po uspešnici Matilda, s katero je prvič zares opozoril nase, je leta 1956 izdal svojo prelomno ploščo Calypso, ki je postala prva plošča, prodana v več kot milijon izvodih. Na njej je tudi Banana Boat Song, verjetno njegova najbolj znana skladba, ki govori o izkoriščanju delavcev. V letu 1956, ko je bila prvič uvedena še danes slovita Billboardova lestvica, je bil na njenem vrhu velik del leta trdno zasidran prav Belafonte, ki si je kot kralj kalipsa prvo mesto izmenjeval s kraljem rokenrola Elvisom Presleyjem.
Filmska kariera
V prvi polovici petdesetih je zacvetela tudi njegova igralska kariera. Z muzikalom Almanah Johna Murrayja Andersona je leta 1953 debitiral na Broadwayu, že prva vloga pa mu je prinesla ugledno gledališko nagrado tony. Med prepevanjem, snemanjem plošč in nastopanjem na Broadwayu je našel čas tudi za filme. Prvič se je na filmskem traku pojavil v filmu Bright Road (1953), nizkoproračuncu s skoraj izključno temnopolto igralsko zasedbo. Igral je ravnatelja šole v Alabami, glavno vlogo v filmu pa je imela Dorothy Dandridge, s katero je leto pozneje zaigral tudi v muzikalu Carmen Jones, priredbi Bizetove opere Carmen. Film je bil uspešen, kot je bilo za film s povsem črnsko zasedbo v tistem času sploh mogoče, in je Dandridgeovi prinesel oskarjevsko nominacijo za najboljšo igralko v glavni vlogi – prvič v zgodovini se je zgodilo, da je bila za to nagrado nominirana temnopolta igralka.
Belafonte je z Dandridgeovo zaigral v še enem filmu, kontroverznem Otok v soncu (1957), čigar provokativnost je bila v medrasnih ljubezenskih razmerjih. Producent filma Darryl F. Zanuck se je zavedal, da filma na jugu ZDA najbrž ne bo mogoče predvajati, vsem kinematografom, ki bi bili zaradi predvajanja filma deležni glob, pa je obljubil povračilo stroškov. Teh se je v resnici nabralo precej, proti filmu so se vrstili celo protesti, češ da je prikazovanje romantične naklonjenosti med liki različnih ras »žaljivo za moralne standarde in ne prinaša ničesar dobrega ne za belce ne črnce«. Igralci so bili deležni groženj kukluksklana, prav izkušnja rasizma v filmskem svetu pa je zbližala Belafonteja in Dandridgeovo, za katera se je na veliko ugibalo, ali sta se zapletla v afero. Ona je v svoji biografiji govorice potrdila, on zanikal.
Proti krivicam in vojni
Ker ni bil zadovoljen z vlogami, ki so mu jih nato ponujali, saj je večinoma šlo za filme, ki so po njegovem le še utrjevali rasistične stereotipe, je igralsko kariero za nekaj časa postavil na stranski tir in se posvetil televiziji ter za odmevno oddajo Nocoj z Belafontejem (1959) prejel nagrado emmy. S filmsko umetnostjo se je poslej ukvarjal le, ko ga je kakšna vloga zares nagovorila. Med več deset njegovimi filmi velja posebej omeniti denimo Črno karavano (1972), V soboto zvečer (1974), Breme belega človeka (1995) in biografsko dramo o Robertu Kennedyju Bobby (2006). Z bratoma Kennedy se je zbližal v petdesetih, leta 1961 pa je bil eden od glasbenikov, ki jim je pripadla čas nastopiti na gala prireditvi ob inavguraciji Johna F. Kennedyja. V tistem času je stkal tesno prijateljstvo tudi z Martinom Luthrom Kingom mlajšim, ki mu je tudi finančno pomagal, saj ta kot pridigar ni zaslužil prav veliko. Belafonte je zaslužen, da je bil King med kampanjo v Birminghamu leta 1963 izpuščen iz zapora, velikemu vizionarju pa je pomagal tudi orkestrirati Pohod na Washington, na katerem je imel Luther King tisti znameniti govor. Čeprav je politični aktivizem pomenil veliko tveganje za zabavljaško kariero, se ni Belafonte nikoli zadrževal pri izrekanju stališč: bil je med glasnejšimi nasprotniki vojne v Vietnamu, boril se je proti apartheidu v Južni Afriki in bil pobudnik projekta We are the World za pomoč Afriki. Aktivist je ostal tudi na stara leta. Ob ameriški invaziji na Irak je Georgea W. Busha oklical za »največjega terorista na svetu«, zmago Donalda Trumpa leta 2016 označil za »nevarno nacionalno napako«, soorganiziral ženski marš, se izrekel za podpornika skupnosti LGBT+ in aktivno podprl gibanje Black Lives Matter. Po smrti zaradi srčnega popuščanja na zadnji torek v aprilu so se Belafonteju poklonili številni zvezdniki, športniki in politiki.