Štigličevo slovo

Nedeljski dnevnik pred 30 leti je izšel 16. maja 1993. Naši novinarji so se pogovarjali s takratnim šefom slovenske tajne službe Miho Brejcem, odkrili so, da Dimitrij Rupel, Igor Bavčar, Katja Boh, Anton Tomažič in Janez Janša razmišljajo, da bi obudili časopis Demokracija. Demokracija, zdaj sicer v madžarskih rokah, kot časopis stranke SDS še obstaja, takratni direktor slovenske tajne službe Miha Brejc pa je po 30 letih že malce pozabljen lik časov po slovenski osamosvojitvi.

Pred 30 leti, 4. maja, je umrl eden največjih slovenskih umetnikov France Štiglic (rojen leta 1919), o čemer je pisal Ladislav Lesar. Ozrl se je na njegova najpomembnejša dela in predvsem na režiserjevo prijateljstvo s pisateljem Miškom Kranjcem, s katerem sta ustvarila nekaj največjih del slovenske kinematografije. Ob tem je treba dodati, da je Štiglic posnel še prvi slovenski celovečerni film Na svoji zemlji (1948) in film Dolina miru, ki je bil nominiran za najboljši film leta 1957 na največjem evropskem filmskem festivalu v Cannesu. Štiglicu je nagrada ušla, je bil pa za najboljšega igralca izbran John Kitzmiller, ki je igral v filmu Dolina miru glavno vlogo. Leta 2016 so film spet predvajali v Cannesu in ga proglasili za klasično delo festivala.

Naj na tem mestu spomnimo še na film Deveti krog iz leta 1960, ki govori o koncentracijskih taboriščih. S tem delom je bil France Štiglic nominiran za oskarja, a ga je v družbi petih filmov premagal Deviški vrelec švedskega velikana Ingmarja Bergmana. Naj naštejemo še nekaj najpomembnejših Štigličevih del, podobno kot je storil Ladislav Lesar pred 30 leti: Trst (1951), Svet na Kajžarju (1952), Volčja noč (1955), Balada o trobenti in oblaku (1961), Tistega lepega dne (1962), Ne joči, Peter (1964), Amandus (1966), Pastirci (1973), Povest o dobrih ljudeh (1975), Praznovanje pomladi (1978), Veselo gostivanje (1984) …