Neugnani komedijant in izpovedovalec
Najvišje igralske vzpone je dosegel v partizanskem gledališču, na eksperimentalnih odrih in še posebej v prvih slovenskih filmih
»Stane, lej jo, našo Grapo,« ganjen reče partizan Sova na začetku filma Na svoji zemlji. To so bile prve besede v slovenskih igranih filmih nasploh, saj je bil prav film Na svoji zemlji, ki so ga posneli leta 1948, prvi slovenski zvočni celovečerni film. Partizan Sova pa je bil prva filmska vloga imenitnega igralca Lojzeta Potokarja.
Rodil se je v Ljubljani 3. marca leta 1902 in pri šestnajstih letih je prvič stopil na gledališki oder Narodnega gledališča v Ljubljani. Ansamblu SNG Drama se je pridružil leta 1919 in tam s krajšimi prekinitvami ustvarjal do upokojitve v sezoni 1963/64. V prvem obdobju svoje igralske poti se je preizkušal v gledališčih v Varaždinu, Osijeku in Sarajevu ter s potujočim gledališčem nastopal po vsej nekdanji Jugoslaviji. Od leta 1928 do 1943, ko se je pridružil partizanom, je bil član Narodnega gledališča v Ljubljani.
Med vojnama je v Drami kljub svojemu igralskemu talentu dobil le skromne priložnosti. Malo pred drugo svetovno vojno je nase opozoril s prvinsko kmetiško podobo Ivana Lemeža v drami Prevara Lojzeta Štandekarja in s sugestivnim likom vedeža Teireziasa v Sofoklejevi Antigoni.
Gledališče na osvobojenem ozemlju
Med drugo svetovno vojno je kot ustanovni in najstarejši član igral ter režiral v Slovenskem narodnem gledališču (SNG), ki je bilo na osvobojenem ozemlju z odlokom izvršnega odbora Osvobodilne fronte ustanovljeno 12. januarja leta 1944. Njegova naloga je bila, da v času osvobodilne borbe posreduje gledališko umetnost ljudskim množicam in v njih poišče nove talente. Gledališče je imelo svoj sedež v Črnomlju, kjer so 20. februarja 1944 odigrali prvo predstavo. Jedro SNG so sestavljali ravnatelj Filip Kumbatovič, igralki Vladoša Simčič in Ema Starc ter igralci Lojze Potokar, France Presetnik, Jože Gale in Jože Tiran iz ljubljanske Drame ter pevki Bogdana in Nada Stritar ter pevec Stane Česnik iz ljubljanske Opere. Potokar je na tesnem črnomaljskem odru slavil celo svoj srebrni umetniški jubilej. Med drugim je v tem gledališču mojstrsko upodobil naslovni vlogi v Cankarjevi drami Kralj na Betajnovi in v Molierovem Namišljenem bolniku ter režiral Raztrgance Mateja Bora in Nušićevo burko Sumljiva oseba.
Jeseni 1945 so se člani ansambla vključili v redna gledališča, njegovo ime pa je prevzelo prejšnje Narodno (med okupacijo se je imenovalo Državno) gledališče v Ljubljani. Lojze Potokar je po vojni največji uspeh na odru ljubljanske Drame dosegel z realistično podobo starega propadajočega gruntarja Jura Krefla v dramah Ivana Potrča. V povojnem času njegovo ustvarjanje ni bilo vezano zgolj na Dramo. Nastopal je namreč tudi v prvih predstavah eksperimentalnih skupin in z neponovljivo upodobitvijo grškega modreca v monodrami, ki so jo pripravili po Platonovih dialogih ter naslovili Poslednji dnevi Sokrata, dosegel svoj umetniški vrh. Kot sta v leta 2001 izdani knjigi Sto slovenskih dramskih umetnikov omenila Dušan Moravec in Vasja Predan, so šli najvišji vzponi Lojzeta Potokarja mimo Drame, katere premalo upoštevani član je bil toliko let, saj jih je dosegel v skromnih razmerah partizanskega teatra, na eksperimentalnih odrih in še posebej v prvih slovenskih filmih. O slednjem sta Moravec in Predan zapisala: »Že v prvem, Na svoji zemlji, je bila vloga, ki jo je zasnoval pisatelj Ciril Kosmač prav z mislijo nanj: partizanski striček Sova je bila napisan
tako, da Lojzetu ni bilo treba prav nobenega igranja, upodobil ga je s svojo naravno vedrino in z izjemnim čutom za intimno doživljanje. Še bolj dragocena in v pravem pomenu pretresljiva pa je bila njegova upodobitev Kosmačevega kmeta Temnikarja v filmu Balada o trobenti in oblaku; kreacija na velikem ekranu, ki do danes še ni bila presežena.«
V svoji filmski karieri je ustvaril 18 vlog v celovečernih filmih, od tega 12 v slovenskih, dve v jugoslovanskih in štiri v koprodukcijskih filmih. Med njegove najznamenitejše sodijo že omenjena vloga Sove v filmu Na svoji zemlji (1948), Justa v filmu Trst (1951), padarja v filmu Tistega lepega dne (režija France Štiglic, Kot 1962) in Temnikarja v Štigličevi Baladi o trobenti in oblaku (1961). Igral je še v filmih: Družinski dnevnik (režija Jože Gale, 1961); Veselica (1960) in Tri četrtine sonca (1959) režiserja Jožeta Babiča; Kala (1958) v režiji Andreja Hienga in Sreča Kolika; Dobro morje (1958) v režiji Mirka Groblerja; Tri zgodbe (1955) v režiji Janeta Kavčiča, Igorja Pretnarja in Franceta Kosmača; Svet na Kajžarju (1952) režiserja Franceta Štiglica in v leta 1951 posnetem Kekcu režiserja Jožeta Galeta. Kot je znano, so bili Potokarjevi prava igralska družina, saj je bil tako kot Lojze igralec njegov brat Stane Potokar, njegova hčerka je bila legendarna igralka Majda Potokar, igralka pa je tudi njena hči oziroma Lojzetova vnukinja Maja Končar.
Priznanje v zrelih letih
Lojze Potokar, ki je umrl v Ljubljani 16. junija 1964, je za svoje gledališke stvaritve dvakrat dobil Prešernovo nagrado, in sicer leta 1953 za vlogo Krefla v Kreflih in druge uspele kreacije v letu 1952 ter leta 1958 za naslovno vlogo Platona v Poslednjih dnevih Sokrata. Brez dvoma je eden najbolj prepoznavnih slovenskih gledaliških in filmskih igralcev. Dolgo je veljal le za mojstra malih vlog in šele v zrelih letih so mu priznali že davno doseženo visoko mesto med slovenskimi dramskimi umetniki. Publicista Moravec in Predan sta to ponazorila z besedami iz eseja teatrologa in kritika Filipa Kalana, da je ta »neugnani komedijant in izjemni izpovedovalec« človeških usod pozno, vendar ne prepozno prešel »iz večnega epizodista v izrazitega protagonista« slovenskega gledališča in filma.