Javno nastopanje
Moj prvi samostojni javni nastop je bil v osnovni šoli. Nekje v tretjem razredu, nemara pa je bil četrti, sem moral pred dvema razredoma deklamirati pesem Franceta Prešerna O vrba. Spomnim se, da me je bilo neznansko strah. Niti pregovori iz zbirke moje stare mame niso pomagali, recimo »Strah je votel, okrog pa ga nič ni« ali »Strah ima velike oči«. Tega zadnjega niti razumel nisem. Nekako mi je uspelo z napakami in mašili odrecitirati teh štirinajst vrstic. Samostojno nastopanje je bilo zame vseskozi težavno, raje sem si izbral petje v šolskem pevskem zboru, ki ga je vodil Luka Kramolc. Tam je bilo tudi veliko deklet in v skupini se lahko namreč tudi skrijemo. Zborovodja pa je kmalu ugotovil, da nimam posluha, in tudi moja pevska kariera se je tako končala.
Murphyjev zakon
Vendar se javnemu nastopanju nisem mogel izogniti. Postal sem predavatelj kemije in ta poklic opravljal kar 41 let. Že kot študentje smo občudovali svoje profesorje, kako eni bolj, drugi manj suvereno in samozavestno nastopajo. Že takrat se marsikaj naučiš. Študentje smo bili včasih tudi zlobni. Neki naš profesor je v dveh šolskih urah kar stokrat uporabil besede »ne«, k'ne« in »ane«. Zdaj obstajajo za javno nastopanje različni pristopi, najrazličnejši tečaji in delavnice. Zase lahko trdim, da sem bil samouk. Res pa nisem ne dober govorec ne retorik. Eno prednost pa le imam, da redko kdaj povzdignem svoj glas. Če dobro obvladaš tematiko, o kateri boš govoril, je manjša tudi nastopna trema in po navadi uspešno končaš nastop. Če izgubiš nit med predavanjem, raje počakaj nekaj trenutkov, da se zbereš. Napaka je tudi, če začneš nepotrebno hiteti. V preteklosti in zdaj so javno nastopanje in tudi predavanja olajšali različni videopripomočki. To so bili diaskop, projektor za diapozitive, projektor za prosojnice in v zadnjem času to opravimo s powerpointom predstavitvami. Seveda tudi tu ne gre brez težav – tehnika vedno lahko odpove. In večkrat sem opazil, da pogosto deluje Murphyjev zakon: »Če lahko gre kaj narobe, bo narobe tudi šlo.« Le pri osnovnih kemijskih predavanjih sem vedno uporabljal preverjeno klasično kredo in temno zeleno tablo. Sočasno pa so potekali v živo kemijski poskusi s pomočjo mojega nezamenljivega tehnika Aleša.
Kemijski poskusi v živo
Pozneje, ko sem pridobil nekaj dodatnih funkcij, sem moral včasih nastopiti tudi pred mikrofonom in pred televizijsko kamero. Pristop je tu drugačen. Vsi te namreč slišijo in tudi vidijo, biti moraš urejen in ne smeš imeti predolgega jezika. Tudi ugodno je, da veš, kdaj te snemajo in kdaj je mikrofon vklopljen. Je pa velika razlika, če je snemanje v živo, torej samo enkrat, ali je s ponavljanji. Imel sem srečo, da nikoli nismo velikokrat ponavljali. Za vsakim kemijskim poskusom namreč sledi nepopularno pospravljanje in pomivanje ter priprava čistega inventarja in kemikalij za ponovni poskus. Hkrati kmalu ugotoviš, da moraš biti primerno vsesplošno urejen, da si všeč kameri. Nam draga soseda me je poučila, naj maskerki rečem, da mi vedno lepo napudra le nos in čelo. Tako in tako gledalci kmalu pozabijo vsebino posnetega pogovora, zelo dobro pa si zapomnijo, če se je govorec svetil – namreč pretirano potil. Ko sem bil ob koncu kariere slučajno direktor državne agencije, sem vedno napovedano televizijsko ekipo lepo prosil, naj malce počaka, da si napudram nos in čelo. Maskerke seveda niso imeli s sabo.
V dobro si štejem in hkrati sem ponosen, da sem z Andrejem Hoferjem in pozneje Boštjanom Klunom za TV Slovenija 1 pred večernimi dnevniki v dveh sezonah 2013 in 2014 uspešno izvedel 64 kemijskih poskusov v živo (365.rtvslo.si/arhiv/dobra-ura/). V oddajo me je povabila Renata Dacinger. Le v eni oddaji v živo se je sama od sebe nepričakovano računalniško resetirala vsa razsvetljava, vendar so iznajdljivi snemalci s svetlobo mobilnih telefonov poskrbeli, da gledalci tega sploh niso opazili. Ob mednarodnem dnevu kemije leta 2011 sva s tehnikom Alešem prikazala kemijske poskuse v stekleni dvorani Hotela Union zelo izbranim gledalcem, vključno s predsednikom republike. Nisem imel treme, četudi so naju prej zaslišali varnostniki. Zdaj nenevarne poskuse naredim ob rojstnih dnevih vnukinje in vnukov, če si to želijo. Tu imam neprimerno več treme, roke pa se mi še ne tresejo.