Najstniki in starši
Običajno pravijo, da so z otroki vedno težave. A ko otrok vstopi v najstniška leta, so ti problemi pogostejši in pomembnejši. Vsak roditelj bo to potrdil. To je obdobje, ko otroci praktično neprestano testirajo starševsko avtoriteto. Čas, ko si postopoma tlakujejo pot, da dosežejo lastno identiteto, pogosto s pomočjo bitk in prepiri s starši. Starši bi morali vedeti, da je povsem normalno za mlade odrasle osebe, da začnejo misliti in delovati samostojno. Dve najtežjih nalog za starše sta zaupati v svoje najstnike in obvladati boleče spoznanje, da njihov otrok ni več odvisen od njih. Pravzaprav je za najstnike zelo pomembno, da imajo starši vanje zaupanje. A tudi starši smo v dvomih med prepričevanjem otrok, da naj zaupamo v njihovo sposobnost, da se bodo pravilno odločili in priznali, in tem, ali to zaupanje ne pomeni, da zapuščamo vso avtoriteto in oblast.
Zakaj otroci lažejo? Obstaja več razlogov. Poleg tega, da običajno svojim staršem pravijo laži, da bi se izognili kazni ali morda odhodu v šolo, znajo otroci lagati tudi zaradi želje, da obvarujejo malo svoje zasebnosti. Obstajajo stvari, ki jih želijo zadržati zase, saj bi se sicer lahko znašli v neugodnem položaju. Najstniki se pogosto bojijo, da bodo starši sprejeli ostre ukrepe in jim omejili svobodo, če bodo povedali vse po resnici. Starši morajo najti občutljivo ravnotežje med uvajanjem legitimne potrebe po zasebnosti, sočasno pa morajo biti tudi zaščitniki in skrbniki. Ko želijo zares imeti vpliv na pomembna področja, povezana z njihovim otrokom (spolno življenje, alkohol, droga), bodo to dosegli hitreje, če bodo svojemu otroku malo popustili pri drugih, manj pomembnih področjih (zlasti način oblačenja, urejenost otroške sobe in na primer dopuščanje tetoviranja ali celo pirsa). Obstajajo pa vprašanja, pri katerih ni pregovarjanja. Kot na primer otrokova varnost, za katero so odgovorni starši. Starši morajo postaviti določena pravila, ki se nanašajo na varnost. Tu ne gre toliko za zaupanje otroku, ampak za ozaveščenost, kaj vse se lahko zgodi. A ko naši otroci rastejo in postajajo starejši, se starši vse bolj zavedamo, da nimamo veliko nadzora nad otroki, ko gredo iz hiše. Lahko se znajdejo v nevarnih situacijah. Ne glede na to, ali si to želimo, otrok ne moremo vedno zaščititi pred zunanjim svetom.
Prepiri in bitke glede vprašanja nadzora so delno rezultat tudi našega notranjega konflikta med našo željo, da zadržimo otroke, kolikor dolgo le moremo, in neizbežno potrebo po tem, da odidejo. Stvar je še bolj zapletena, saj ni lahko videti ljubljenega otroka, ki je nekoč sedel v vašem naročju, kako se razvija v osornega tujca, ki za nas nima lepe besede. A po drugi strani, ko si strogo pokorimo otroke, se pogosto počutimo slabo. Občutimo krivdo in se počutimo, kot da bi izgubili nadzor. Za učinkovito komunikacijo z zajedljivim najstnikom sta potrebni praksa in določena pomirjenost z njegovim obnašanjem, če ga ne morete spremeniti.
Starši, ki želijo, da njihovi najstniki v njih vidijo osebe, ki jim popolnoma zaupajo, se morajo zavedati, da se v prijateljstvo šteje zavestna mera enakosti, ki enostavno ne obstaja med otrokom in staršem. Naši otroci nas doživljajo kot osebe, ki postavljajo pravila in meje v njihovem življenju, to pa je vloga, ki ni vedno v skladu s prijateljstvom.
Za učinkovito komunikacijo z zajedljivim najstnikom sta potrebni praksa in določena pomirjenost z njegovim obnašanjem, če ga ne morete spremeniti.
V uteho nam je lahko to, da je ta ločitev boleč proces tudi za najstnike. »Otroci pošiljajo svojim staršem mešana sporočila: želijo pomoč, a kljub temu odklanjajo ponujeno roko; želijo bližino, a zahtevajo distanco; izražajo ljubezen in privrženost, a kljub temu v naslednjem trenutku izkazujejo jezo ali celo sovraštvo,« pravi klinični psiholog Jonathan Bloom-Feshbach. Kot starši si želimo, da nas potrebujejo, a naši skoraj odrasli otroci občutijo potrebo, da nas ne bi potrebovali.