Daljši dopust, boljše duševno zdravje
Še vedno ne posvečamo dovolj pozornosti duševnemu zdravju na delovnem mestu – Eden od petih na delovnem mestu občuti duševne težave
Pogovori o duševnem počutju in zdravju na delovnem mestu se le počasi prebijajo v ospredje kljub dejstvu, da ob delovnih dnevih na delu preživimo polovico budnih ur, kar po lanski Gallupovi raziskavi pomeni 81.396 ur v celotni delovni dobi. Ali se v Sloveniji dovolj zavedamo pomena skrbi za duševno zdravje na delovnem mestu in se ozaveščenost dviguje?
»Prej bi rekla, da je zavedanje še v razvoju, vendar tega s podatki ne moremo podkrepiti, ker tega sistematično ne spremljamo,« odgovarja Tatjana Novak Šubara, psihologinja pri nacionalnem programu duševnega zdravja Mira, ki deluje pod okriljem Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). Z epidemijo covida-19 se je tematika duševnega zdravja populacije, še zlasti otrok in mladostnikov, začela postavljati v ospredje. Na področju duševnega zdravja na delovnem mestu v Sloveniji sledimo trendom Evropske unije, kjer je vse bolj izpostavljen pomen psihosocialnih tveganj na delovnem mestu. Nasprotno od tradicionalnih tveganj za delavce, ki delajo na višini, z nevarnimi kemičnimi in biološkimi snovmi in podobno, postopki za ocenjevanje psihosocialnih tveganj na delovnem mestu (še) niso ustaljeni. »Razlogi so delno povezani tudi s tem, da so psihosocialna tveganja težje objektivno merljiva; razumemo jih kot doživljanje posameznika. Se pa tudi v Sloveniji premikamo v pravo smer in prihodnje leto dobimo preveden ISO-standard za obvladovanje psihosocialnih tveganj v delovnih organizacijah, kar bo pomenilo večjo zavezo in dodatne usmeritve za delodajalce, kako zagotavljati psihološko varna in zdrava delovna mesta,« dodaja Tatjana Novak Šubara.
Odgovornost na obeh straneh
Delo v zdravem delovnem okolju prinaša številne koristi, od tega, da prispeva k dobremu počutju in učinkovitemu delovanju, krepi duševno in telesno zdravje, do omogočanja socialnih stikov ter priložnosti za uspeh in razvoj. Psihosocialno stabilno delovno okolje varuje posameznika pred pojavom težav v duševnem zdravju in lahko tudi olajša okrevanje ob duševnih motnjah. Po drugi strani ima lahko delo v okolju, ki duševnemu zdravju ni naklonjeno, negativen vpliv, prispeva k težavam v duševnem zdravju ali poglablja že obstoječe težave in ovira okrevanje po bolezni. Odgovornost je dvosmerna: tako kot je na zaposlenem, da skrbi za svoje dobro počutje, zdravje in delazmožnost, je po drugi strani odgovornost delodajalca, da omogoča zdrave delovne pogoje in ustvarja možnosti, ki podpirajo dobro počutje in zdrav življenjski slog zaposlenega. »Še tako dober delodajalec pri zaposlenem, ki ne skrbi zase, ne more ustvarjati zares dobrih pogojev, po drugi strani pa zaposleni, ki je zelo zavzet, delaven, a dela v nemogočih razmerah in pod hudim časovnim pritiskom, ne more govoriti o psihološko varnem delovnem mestu in dobrem počutju. Oba, delodajalec in zaposleni, imata odgovornost, da ustvarjata pogoje, ki omogočajo zaposlenim opravljanje dela v različnih življenjskih okoliščinah in tudi različnih zdravstvenih stanjih,« poudarja psihologinja.
Preobremenjenost, slabi odnosi ...
Seznam psihosocialnih tveganj na delovnem mestu je obsežen. Med drugim vključuje delovne obremenitve, premajhno avtonomijo oziroma nadzor nad delovnim procesom, nizko podporo vodstva in sodelavcev, slabo vodenje organizacijskih sprememb, nejasnost vlog z nejasnimi nalogami, slabe odnose na delovnem mestu in slabo komunikacijo, nizko stopnjo pravičnosti v podjetju (ko je vseeno, ali delaš dobro ali slabo, ker ni nagrade ali posledic za dobro ali slabo delo), premalo priložnosti za karierni in osebni razvoj in tako naprej. Našteti dejavniki vplivajo na posameznikovo doživljanje delovnega okolja (ali se odhoda v službo veseli ali ga »zvija« po želodcu), medtem ko je odvisno od njegovih osebnostnih značilnosti in trenutnih življenjskih okoliščin, kako močno bo to vplivalo nanj in kako bo to doživljal. Izpostavljenost kombinaciji teh tveganj v daljšem časovnem obdobju lahko pusti tudi posledice v obliki zdravju škodljivih navad, kot so slabše spalne navade in nespečnost, spremenjene prehranjevalne navade, zatekanje k prekomernemu kajenju, uživanju alkohola, psihoaktivnih substanc in podobno.
»Zdravstvene težave, ki se lahko ob dolgotrajni izpostavljenosti psihosocialnim tveganjem razvijejo tudi v bolezni, so lahko zelo raznolike: mišično-kostna obolenja, bolečine v hrbtu, sindrom karpalnega kanala, gastrointestinalne težave, razjede v želodcu, glavoboli, izgorelost in podobno. Na področju duševnega zdravja se lahko pojavijo simptomi depresije, anksioznosti, razvijejo se lahko težave v duševnem zdravju ali duševna motnja,« nadaljuje psihologinja. Ob tem spomni, da je nekdaj veljala trdno začrtana ločnica med duševnim zdravjem in duševno motnjo: človek je bil ali duševno zdrav ali duševno bolan, pri čemer je duševna bolezen pomenila nezmožnost funkcioniranja, vključno z nezmožnostjo za delo. Ta meja danes ni več tako toga in govorimo o kontinuumu duševnega zdravja. Poleg obeh skrajnih kategorij upoštevamo še vmesna stanja duševnega počutja, med katerimi prehajamo glede na življenjske okoliščine in druge dogodke. Gre za stanja, ki odražajo zmožnost vsakodnevnega delovanja, pa tudi znake, kot so tesnobnost, težave s spanjem, ki opozarjajo na to, kdaj je treba nameniti več skrbi sebi in če se znaki stopnjujejo, poiskati strokovno pomoč.
Visoki stroški
Posledice slabega duševnega zdravja na delovnih mestih imajo tudi širše, družbene posledice. Po podatkih Evropske agencije za varnost in zdravje pri delu (EU-OSHA) lahko 50 do 60 odstotkov izgubljenih delovnih dni pripišemo stresu in posledicam neobvladanih psihosocialnih tveganj v povezavi z delom, ki se lahko kažejo v različnih zdravstvenih težavah in boleznih, vključno z duševnimi motnjami. Evropski podatki kažejo, da ocenjeni stroški depresije na delovnem mestu na ravni EU presegajo 600 milijard evrov na leto, pri čemer velik del stroškov (270 milijard evrov) nosijo delovne organizacije v obliki absentizma in prezentizma (zaposleni je prisoten na delovnem mestu, ampak je njegova učinkovitost manjša). Po podatkih Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) so letni stroški z delom povezanega stresa in težav v duševnem zdravju v posameznih članicah EU ocenjeni na 3 do 4 odstotke bruto družbenega proizvoda.
Tudi Slovenija ni izjema: podatki NIJZ kažejo, da so duševne in vedenjske motnje četrti najpogostejši razlog odsotnosti z dela. Zaskrbljujoč je tudi podatek iz leta 2017, da eden od petih ljudi na delovnem mestu občuti duševne težave, medtem ko bo po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije približno eden od osmih zaposlenih v svojem delovno aktivnem obdobju izkusil duševno motnjo.
Dobri delovni pogoji za dobro duševno počutje zaposlenih so naklonjeni vsem, ne glede na generacijske razlike med zaposlenimi, njihovo starost, posameznikove posebnosti, zdravstvene težave ali morebitne invalidnosti. Kaj storiti, če se počutimo preobremenjene na delovnem mestu, in kako se o tem pomeniti z nadrejenim, ne da bi ogrozili zaposlitev? Univerzalnega odgovora ni, veliko je odvisno od presoje, kako zaposleni dojema svoje delovno okolje, odgovarja psihologinja Tatjana Novak Šubara. »Upoštevati velja več vidikov, med njimi tudi to, ali gre za kratkotrajno obremenitev (na primer začasno povečanje obsega naročil, ki je pogojeno s sezonsko specifiko dela) ali pa gre za dlje časa trajajoče razmere. Pomemben je občutek zaupanja, ko vsak sam presodi, ali lahko o tem spregovori s svojim neposredno nadrejenim. Če to ni možno, naj presodi, ali lahko težavo izpostavi ob drugih priložnostih, na primer timskih sestankih, morda pri višji instanci.« Pri delodajalcu, kjer ni možnosti sprememb v organizaciji dela in obremenitvah, se je dobro vprašati, ali je smiselno vztrajati na delovnem mestu na račun lastnega zdravja. Drugo pomembno vprašanje je, koliko dela po koncu službenega časa odnesemo domov: ali nas delodajalec sili v delo prek delovnega časa, zahteva dosegljivost na službeni telefon in po elektronski pošti tudi v prostem času? Če nas delo prekomerno obremenjuje, da se ne moremo sprostiti, nimamo časa ali energije za nam pomembne aktivnosti, bi veljalo razmisliti o prihodnosti na takem delovnem mestu.
Ker so pred vrati poletni meseci, še beseda o pomenu oddiha za naše duševno zdravje. Letni dopust naj neprekinjeno traja vsaj 14 dni, pri čemer je destinacija manj pomembna, ni treba, da je dopust drag. Poleg daljšega si velja med letom privoščiti tudi več krajših, do tridnevnih odmorov. Če se zaradi narave dela ne moremo povsem »odklopiti« in na dopust vzamemo delo, je zelo pomembno, da ga čim bolj omejimo (denimo dve uri na dan) in se tega tudi držimo. Enako pravilo velja tudi, kadar moramo delo odnesti domov iz službe, še svetuje psihologinja.