Dvajset let praznih obljub
Ministrstvo za solidarno prihodnost smo vprašali, kako se bo zakon uveljavljal v praksi, a odgovorov nismo prejeli – Za zdaj ni mogoče oceniti, koliko storitev bo prejel uporabnik in kdo jih bo izvajal
»Slovenija se s pripravo zakonske ureditve dolgotrajne oskrbe ukvarja že od leta 2003, a ji rešitev še ni uspelo ne doreči ne uzakoniti. Skoraj dvajset let praznega teka je tako že za nami. Na tisoče besed je bilo izrečenih in napisanih, upi in želje starejših pa se še kar utapljajo v praznih obljubah politikov. Kot kaže, si bomo morali poiskati svojo 'Greto' in se aktivirati. Če si sami ne bomo pomagali, nam ne bo pomagal nihče. To je zdaj popolnoma jasno,« je zapisala Tatjana Plevnik, podporna članica društva Srebrna nit, in zbrala vse obljube ministrov in politikov, ki so bile s tem v zvezi dane v dvajsetih letih. Teh je bilo ogromno.
Prvi predlog leta 2004
Prvi predlog zakona o dolgotrajni oskrbi je bil spisan okrog leta 2004. Zavod za zdravstveno zavarovanje je takrat predlagal uvedbo posebnega zavarovanja za dolgotrajno nego kot novo vejo socialne varnosti. To naj bi bilo javno, obvezno in neprofitno zavarovanje, ki bi starejšim krilo stroške za socialno oskrbo in z njo povezane potrebne zdravstvene storitve. Po tem je bil topel september 2006, ko je ministrstvo za socialne zadeve predstavilo strategijo varstva starejših do leta 2010, v kateri so posebej poudarili pomen skrbi za socialno primerne in finančno vzdržne pokojnine ter posebno pozornost posvetili dolgotrajni oskrbi.
V začetku februarja 2009 je minister za socialne zadeve Ivan Svetlik napovedal, da načrtuje pripravo zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo. Februarja 2010, ko »lanski sneg« še niti ni skopnel, ga je predstavil. Dejal je, da to pomeni »prvi korak« k prenovi sistema socialnega varstva. Novi sistem naj bi zaživel najpozneje leta 2014, je obljubil. A tudi iz te obljube ni bilo nič. Sledila so leta, ko so praktično vsi ministri, ki so se zvrstili, sem in tja povedali, da bi bilo dobro, da bi zakon sprejeli, obljubili, da ga bodo, a zgodilo se ni nič.
Julija 2021 je pojem dolgotrajne oskrbe starejših ponovno vzniknil v predlogu zakona, ki ga je minister za zdravje Janez Poklukar pospremil z besedami, da si vsak od nas zasluži dostojno starost in vsakdo, ki skrbi za starostnika, si zasluži, da bi bil za svoje delo dostojno plačan. Potem se je zgodil referendum, v katerem je bil zakon, ki ga je pripravila prejšnja vlada, zavrnjen, saj so bile v njem številne neznanke in pomanjkljivosti, ki jim je tudi strokovna javnost nasprotovala.
Zdaj se piše nov predlog zakona in smo pred tem, da zakon o dolgotrajni oskrbi pride v odločanje v parlament, kar je seveda po eni strani dobro, po drugi strani pa ni, saj je ministrstvo za solidarno prihodnost tako pohitelo z vložitvijo zakona v proceduro, da je bil v javni razpravi le pet dni prejšnji teden. In čeprav je enajst organizacij od ministrstva zahtevalo podaljšanje javne obravnave ter predlog označilo kot »neresen«, so na ministrstvu vztrajali. Na vprašanje, zakaj ga je bilo treba torej predlog zakona sprejeti praktično brez javne razprave in brez nujno potrebnih podzakonskih aktov, pa odgovarjajo, da je razlog politične narave. Novi zakon mora namreč začeti veljati s 1. januarjem 2024, zakonodajni postopek zahteva svoj čas, v oblikovanju časovnice sprejemanja zakona pa je ministrstvo moralo upoštevati tudi morebitne druge postopkovne oteževalne okoliščine, so pojasnili.
Obljubili so, da bodo do 26. maja zakon uskladili znotraj vladne koalicije in z drugimi resorji. Najprej s finančnim ministrstvom, s katerim se bodo dogovorili tudi o financiranju sistema dolgotrajne oskrbe. Kaj se je dejansko zgodilo, ne vemo, saj ministrstvo za solidarno prihodnost od prejšnjega torka, ko smo jim posredovali naša povsem konkretna vprašanja, pa do zaključka redakcije nanje ni odgovorilo. Tudi ne na vprašanje, zakaj je bilo kar naenkrat treba tako pohiteti, in če so lovili časovnico, zakaj zakona niso začeli pripravljati že prej, da bi bilo tako več časa, da bi se uskladili z udeleženimi. Neuradno smo slišali, da naj bi bila razlog hitenja evropska sredstva, ki naj bi jih v ta namen prejeli.
Vprašanje, v čem se sedanji zakon razlikuje od tistega, ki je bil lani na referendumu zavrnjen, je prav tako ostalo brez odgovora. Tudi vrsta drugih vprašanj, na primer, kako konkretno bo izvajanje zakona potekalo v praksi in najpomembnejše – kdo bo zagotovil financiranje in kadre. Po neuradnih informacijah ministrstvo predlaga, da bi potreben dodaten denar za dolgotrajno oskrbo nekaj let prihajal iz proračuna, leta 2026 pa bi začeli plačevati nov socialni prispevek in novo dajatev iz neto dohodkov. Minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac je Skupnosti socialnih zavodov Slovenije in medresorski skupini zagotovil, da lahko podajajo pripombe do sprejetja zakona v parlamentu. Medresorska skupina se bo srečevala tedensko in usklajevala pripombe vseh v skupini.
Od kod bo prišel denar?
»Ključna težava je, da predlog zakona še vedno ne predvideva natančnega načina financiranja sistema dolgotrajne oskrbe. Prav tako v tem trenutku ne vemo, kateri podzakonski akti naj bi veljali, saj ob predlogu zakona ni bil objavljen noben podzakonski akt, na katerega napotuje predlog. Tudi zato še ni mogoče podrobno komentirati zakona oziroma predloga zakona. Manjkajo ključni podzakonski akti, ocena potreb in s tem povezan normativ storitev ter kadrovski normativ,« ugotavlja Denis Sahernik, sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije. Če poenostavimo: za zdaj ni mogoče oceniti, koliko storitev bo uporabnik dobil in kdo jih bo izvajal. »Če zakon ne bo rešil vprašanja financiranja, bo preprosto neizvršljiv. V Skupnosti socialnih zavodov Slovenije zagovarjamo dolgoročno finančno vzdržen sistem dolgotrajne oskrbe, ki bo vsem uporabnikom dejansko zagotovil storitve, ki jih potrebujejo.« Na vprašanje, ali predlog novega zakona prinaša boljše in dostopnejše storitve za stanovalce v domovih, saj je bilo pri prejšnji različici predloga, ki je bila z referendumom preklicana, ena od pripomb, da bodo pravilniki dejansko znižali kakovost življenja in oskrbe, ki jo domovi za starejše sedaj zagotavljajo svojim uporabnikom, Sahernik ne more odgovoriti, saj, kot rečeno, zakona ne spremlja
jo podzakonski akti. »Zato je v tem trenutku praktično nemogoče ocenjevati učinke na uporabnike in izvajalce storitev dolgotrajne oskrbe, skrbi pa nas, da predlog ne zagotavlja enakopravne obravnave uporabnikov na domu in v instituciji.« V skupnosti se že vrsto let zavzemajo za boljše in dostopnejše storitve dolgotrajne oskrbe za uporabnike na domu, saj vse evropske in strokovne smernice napotujejo na okrepljen razvoj storitev na domu. Številne analize kažejo, da si ljudje želijo ostati čim dlje v domačem okolju, zato sta razvoj in krepitev teh storitev nujna. Prejšnji zakon, ki je bil z referendumom zavrnjen, je ukinjal dodatek za pomoč in postrežbo, s čimer bi bil tudi dohodek stanovalcev, kot so tedaj opozarjali, nižji, kar pomeni, da bi sami oziroma njihovi svojci morali plačevati več. Po zadnjih dostopnih podatkih je bilo 45 odstotkov stanovalcev zmožnih v celoti samih pokriti oskrbnino. Kako bo zdaj to urejeno, tudi ni še jasno.
Kadra že zdaj primanjkuje
Za izvajanje dolgotrajne oskrbe so potrebni ljudje, ki pa jih v zdravstveni negi že sedaj množično primanjkuje, po ocenah Irene Ilešič Čujović, predsednice Sindikata zdravstva in socialnega varstva, jih manjka od 20 do 30 odstotkov. »Za zdaj ocenjujemo, da vsaj v začetku izvajanja zakona ne bo potrebnega bistveno več kadra, kot ga je potrebnega že sedaj. Dejstvo pa je, da kadra že zdaj kronično primanjkuje. Naše rešitve so povezane z bolj stimulativnim plačilom za delo, predvsem je treba bistveno dvigniti izhodiščne plačne razrede ter izboljšati dodatke za delo v manj ugodnem delovnem času, ponoči, ob koncih tedna in med prazniki.« Izhodiščni plačni razred bolničarja negovalca je sedaj le 1048,70 evra, oskrbovalke pa 1090,65 evra, torej sta obe plači pod minimalno plačo. Na to se dodajo dodatki in možna napredovanja za tiste, ki so že dlje v javnem sektorju. Po predlogu sindikata bi bili dodatki za delo v manj ugodnem delovnem času v nominalni vrednosti, neodvisno od delovnega mesta, saj je po njihovi oceni na primer odsotnost od doma na praznik za vsakogar enakovredna. Drugi sklop rešitev so iskanje rešitev za 24-urno varstvo otrok, kadrovske štipendije, službena stanovanja, poklicno zavarovanje zaradi težkih pogojev dela in tako dalje,« našteva predsednica sindikata. Predlog zakona za zdaj ne daje jasnih odgovorov, do katerih storitev bodo ljudje upravičeni in katere pogoje bodo morali izpolniti, da bi do pravic, ki bi jim pripadale, sploh prišli. Kdaj, na kakšen način in s kolikšnim soglasjem udeležencev bodo to uredili, je vprašanje, ki za zdaj ostaja odprto. To je, resnici na ljubo, popolnoma neresno in kaže odnos vlade do starejših, ki si že dvajset let prizadevajo za zakon, ki bi dolgotrajno oskrbo uredil tako, da bi imel vsak posameznik možnost, da bi stara leta preživel v lastnem domu. Kako je to urejeno zdaj, kažejo primeri, ko morajo bolni in nemočni starostniki najemati pregrešno drage zasebne negovalke, če si želijo zagotoviti dostojno nego in starost na domu. To si lahko privoščijo le tisti, ki imajo dovolj denarja, a pogled v povprečne pokojnine Slovencev kaže, da je takšnih le peščica.