Več vprašanj je še odprtih
Enaki pogoji bi morali biti zagotovljeni v vseh občinah – Rdeča nit je krepitev javne mreže
V Društvu Srebrna nit, kjer si že vseskozi prizadevajo, da bi bil zakon o dolgotrajni oskrbi sprejet, so zadovoljni, da se je stanje zdaj premaknilo z mrtve točke, vendar pa, kot pravi predsednica Anita Caruso, vztrajajo pri svojih zahtevah, ki jih bodo jasno izrazili v sredo, 31. maja, ko jih je ministrstvo za solidarno prihodnost povabilo na sklepni del priprave dokončnega besedila predloga zakona. »Prizadevamo si za zakon, ki bo celovito urejal vprašanje dolgotrajne oskrbe upravičencev. S konstruktivnimi pripombami smo sodelovali pri vseh organiziranih oblikah posvetovanja, vključili smo se tudi v javno razpravo ter oblikovali predloge in dopolnitve k noveli zakona,« pravi sogovornica, ki je zadovoljna, da je minister Simon Maljevac odprt za dialog.
Med dobrimi točkami zakona je nedvomno ta, da postavlja v ospredje upravičenca in načelo enakih pravic. Kot poudarja Anita Caruso, mora biti v zakonu pravica do oskrbe na domu določena tako, da zagotavlja enake pogoje na celotnem ozemlju države, torej v vseh lokalnih skupnostih. Sedaj je namreč tako, da imajo nekatere občine pomoč na domu zgledno urejeno, druge pa te možnosti sploh nimajo.
Dobro je tudi, da zakon uveljavlja pravico do oskrbovalca družinskega člana, kar pomeni, da bo za nekoga, ki bo potreboval pomoč, lahko skrbel družinski član in bo za to tudi plačan. Pravico do denarnega prejemka bi imeli po zakonu tisti, ki ne gredo v dom za starejše občane. Na vprašanje, ali bo zakon obdržal dosedanji dodatek za pomoč in postrežbo, sogovornica pove, da bodo to vprašanje opredeljevali podzakonski akti.
Nujna mobilnost starejših
Domsko varstvo oziroma namestitev v instituciji je sedaj odvisna od prostih zmogljivosti in ni omogočena vsem, ki bi jo potrebovali. Velik problem je pomanjkanje kadrov, zato se pripravlja poseben zakon o kadrovski politiki na tem področju, ki se mora reševati urgentno. Najti je torej treba primeren kader in ga usposobiti, da bo zakon lahko sploh zaživel. Prizadevali si bodo tudi za e-oskrbo, ki sicer že obstaja. »Vendar je treba več narediti za ozaveščanje in ljudi naučiti, kako se to uporablja, ne pa da se samo kupi naprave, potem pa te ležijo v predalih,« je jasna Anita Caruso in poudari še en bistven element, ki je nepogrešljiv za starostnike, ki živijo zunaj mestnih središč. To je mobilnost. Zato od zakona pričakujejo, da bo prakso prostovoljnih šoferjev (Prostofer, Sopotnik) nadaljeval, saj je za starejše izredno pomembno, da lahko pridejo na primer do zdravnika, če nimajo lastnega ali javnega prevoza.
»Naše osnovno izhodišče in rdeča nit je krepitev javne mreže za izvajanje storitev dolgotrajne oskrbe,« poudarjajo v Srebrni niti in dodajajo, da morajo biti vse pravice jasno opredeljene, krepiti pa se morajo storitve na domu, tako da bodo ljudje na stara leta lahko ostali v domačem okolju. Zelo pomembno je tudi to, da bo za dolgotrajno oskrbo zadolženo eno ministrstvo, tako kot je sedaj ministrstvo za solidarno prihodnost.
Od zakona pričakujejo, da se ohranijo vse pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja vzporedno z novimi storitvami dolgotrajne oskrbe, ki naj bodo integrirane socialno-zdravstvene storitve. »V noveli še vedno prevladuje socialna nota nad zdravstveno. Vendar pa je treba vedeti, da v domove prihajajo večinoma ljudje z zdravstvenimi težavami, zato je treba poudarjati tudi zdravstveno, ne le socialnega stanja,« poudarja Anita Caruso in dodaja, da si prizadevajo, da bo vstopna točka za dodelitev pravic dolgotrajne oskrbe urejena sistemsko, z definiranimi interdisciplinarnimi timi socialnih in zdravstvenih kadrov, organiziranih v okviru institucionalne mreže javnih služb. Ministrstvo v predlogu zakona dodeljuje to pristojnost centrom za socialno delo.
Ocenjevalna lestvica
Za dodelitev pravic dolgotrajne oskrbe bo obstajala posebna ocenjevalna lestvica, vendar je, kot pravi sogovornica, potrebnih več lestvic za različne skupine uporabnikov. Dodatno je treba pojasniti ocenjevalno orodje, ki je sedaj določeno z mersko enoto en evro, ki naj bi se usklajevalo z inflacijo. Opredeliti je treba tudi starost, po kateri posamezniku pripadajo pravice iz dolgotrajne oskrbe.
Če vzamemo povsem konkreten primer starejše osebe, ki si je na primer zlomila kolk in ne more več sama skrbeti zase, bi to po predlogu zakona pomenilo, da bi jo v lokalnem domu za starejše občane sprejeli, nato pa bi po ocenjevalni lestvici določili, katere pravice ji pripadajo. Če bi se na primer odločil, da bo še naprej ostala doma, potem bi ji pripadala pomoč na domu. Koliko takšne pomoči bi prejela, pa je spet odvisno od vsakega posameznega primera oziroma lestvice, ki bi določila, katere storitve in v kakšnem obsegu ji pripadajo.
»V zakonu je še veliko nejasnosti,« priznava tudi Anita Caruso in poudarja, da je treba sprejeti pravilnike, ki bodo vse to opredeljevali. Bistveno pa je, da se opredeli financiranje in določi, kakšna košarica storitev bi posamezniku pripadala.
» Velik problem bo zagotovitev ustreznih kadrov, saj gre za neatraktivne poklice, ki so preslabo plačani. Ministrstvo se je zavezalo, da bo pred sprejetjem zakona sprejelo interventni zakon, po katerem se priporoča, da bo v kategoriji poklicev več negovalnega osebja, ki bo poskrbelo za zdravstvena vprašanja. Poklicne kvalifikacije je treba dobro dodelati, tudi v smislu lažje zaposlitve tujih delavcev. Dosedanji predpisi se morajo zmehčati v prid zapolnitve deficita,« poudarja sogovornica in dodaja, da so tudi v domovih zmogljivosti prazne, saj enostavno ni kadra.
Veliko vprašanje je financiranje. Nujno je oblikovanje novega socialnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. Po oceni naj bi leta 2026 javni izdatki znašali 770 milijonov evrov, poleg tega še 279 milijonov evrov zunaj sistema dolgotrajne oskrbe. Zasebni izdatki za namestitev in prehrano v institucionalnem varstvu pa naj bi dosegli 224 milijonov evrov. »Veliko je torej še odprtih vprašanj, zato mora biti nov zakon o dolgotrajni oskrbi sprejet skupaj z vsemi nujnimi pravilniki,« je jasna Anita Caruso.