Sočni spomini starega alpinista
Peter Muck je eden največjih strokovnjakov za vodarstvo pri nas, življenje pa je posvetil tudi glasbi in hribom ter pri 90 letih napisal prvo knjigo, ki ji je letos sledila še druga, prepojena s humorjem in ironijo
V življenju Petra Mucka, belolasega gospoda pri 92 letih, se je nabralo za celo malho zgodb in ob spominu nanje se le še hudomušno in sladko smeje. Obraz mu izdaja, da ga njegove pretekle dogodivščine močno zabavajo, prenekatero zavije v ironijo in samoironijo in prav nobene težave nima pošaliti se iz samega sebe in svojih dejanj. Peter Muck je po izobrazbi gradbeni inženir, čeprav ni maral hoditi v šolo, upokojeni strokovnjak za vodarstvo, ki ni nikoli nehal delati. Vse življenje je pisal poročila in strokovne članke, v katerih pa njegova domišljija ni mogla zaživeti, toda pri 90 letih je vendarle izšla njegova prva knjiga, pravljica Deklica in bukev. Letos se je okitil še z drugo, Spomini starega alpinista, saj se je v mladostniških letih ukvarjal z alpinizmom in hribom ostal zvest do zrelih let. Od sedmega leta igra na harmoniko in tako je napisal tudi knjigo o svojih glasbenih doživetjih, ki pa še ni ugledala luči sveta. Obenem piše knjigo o svojih spominih kot vodar. Voda, moja usoda, je njen naslov, nam
zaupa. Njegova hči je ena najbolj branih slovenskih pisateljic Desa Muck, eden od dveh bratov gledališki igralec Kristijan Muck, sestra pa slikarka in ilustratorka Marlenka Stupica. Umetnost je v njegovi družini doma, tista, ki spremlja Petra Mucka že vse življenje, pa je glasba.
Ljubezen do harmonike in deklet
»Ko sem imel sedem let, mi je teta kupila harmoniko na dve oktavi, ker denarja za večjo ni bilo. Učiti sem se začel pri profesorju Rančigaju in imel sicer veliko veselje do glasbe, a preveč resen nisem bil, zato me je pozneje učila kar mama, ki je igrala citre, in mi kupovala note različnih nemških medvojnih šlagerjev. Tako dobro sem se jih naučil, da jih znam zaigrati še danes. Tudi note še imam, ker sem jih zbiral vse življenje. Kamor koli sem prišel, naj je bil to London ali Barcelona, sem najprej poiskal knjižnico, kjer so imeli note. Omara v kleti je danes nabita z njimi,« je razložil Peter Muck, kako se je rodila njegova strast do glasbe, ki je nato malce zamrla, toda ko je prišel v tista prava pubertetniška leta in se je druga svetovna vojna končala, se je zaljubil in ponovno oprijel harmonike.
»Da, zaradi deklet sem igral,« je potrdil. »Živeli smo na Krakovskem nasipu ob Ljubljanici, kjer sem z malo harmoniko igral in prepeval Tri palme na otoku sreče, haha. Ko se je vojna končala, smo s fanti ustanovili ansambel Kivi. Nismo vedeli, kako bi se imenovali, pa sem v neki prirodopisni knjigi videl, da obstaja ptič kivi iz Avstralije, ki se vede kot noj, tišči torej glavo v pesek in ne leti. Navdušeno smo igrali boogie-woogie, ameriške balade iz filmov, dixie, skladbe, kot jih je igral Louise Armstrong, nekaj pa tudi naših popevk. Ker nisem imel prave velike harmonike, ampak le tisto na dve oktavi, sem si jo izposojal. Bil sem amaterski glasbenik in takrat nas je učil sin Jožeta Komaca, ki je bil slavni planinski vodnik Juliusa Kugyja. Veliko smo hodili okoli, in ko smo razpadli, sem igral še v kar nekaj ansamblih. Na primer pri Beneških fantih, pri ansamblu Andreja Blumauerja, ustanovil sem tudi ansambel Mali ljubljanski combo.«
Za žično oviro
Peter Muck je bil rojen v Krškem, kjer je bil njegov oče kmetijski referent na občini, nato se je družina preselila v Ljubljano. Ljubezen do narave mu je bila privzgojena, v gore je zahajala že njegova družina, obenem pa je bil tudi sam dovzeten do vsega lepega v naravi, predvsem so ga pritegnile monumentalne stvari. »Moj stari oče, ki mi je bil pravzaprav mačeh, saj je bil moj prvi stari oče madžarski grof, moja mama pa njegova nezakonska hči, je bil zagrizen hribovec in eden prvih smučarjev pri nas. Moja teta tudi, doma pa so imeli polno planinske literature. Največji vtis je name naredila knjiga dr. Klementa Juga, ki sem jo znal že skoraj na pamet. Prebiral sem tudi stare planinske vestnike in kup drugih knjig. Vsako leto pred vojno smo šli na počitnice v Medvode, ki so bile takrat vas. Hodili smo na Katarino, na Šmarno goro in se kopali v reki, saj so bila tam prodišča. Ko še ni bilo hidrocentrale Medvode in Zbiljskega jezera, je bil tam pravi kanjon s tolmuni, kjer si se lahko kopal in potapljal. Zaljubljen sem bil v tisti kraj,« je dejal.
Toda prišla je druga svetovna vojna, ki je pustila na Petru močan pečat. Natančno se spominja dne, ko je v Ljubljano vkorakala italijanska vojska, ko je razpadla Jugoslovanska kraljeva vojska in so za njo ostali magazini, polni bele moke in druge hrane. »Kdor je imel voziček, je šel tja in nabasal vanj žakelj ali dva. Ker so puščali, je bila Ljubljana vsa bela,« se smeje spominja. Če so sprva Italijani Ljubljančane »crkljali«, kot reče, pa se je to hitro končalo. Italijani so Ljubljano ogradili z žičnato ograjo, ki jo je bilo nemogoče premagati. »Panoramo kamniških planin sem lahko le gledal čez žico, toda na srečo smo imeli v Ljubljani en zeleni otok, to je Šišenski hrib. Zelo rad sem imel naravo in sem se vedno zatekel tja, kjer smo s prijatelji lovili rake in počeli čudne stvari,« se je zasmejal.
Vrv za govedo in vojaški bajonet
Po koncu vojne se je takoj usedel na kolo in odpeljal v Tacen na Šmarno goro. »Tekel sem po stezi navzgor in vse skale so bile veliko manjše kot nekoč. Potem sem si zaželel plezati in si skrivaj prilastil vrv za privezovanje goveda, saj je bila v naši hiša pisarna okrajne postaje za sivorjavo govedo in so bili tam zato shranjeni razni pripomočki za ravnanje z govedom. S tisto vrvjo sva s sosedom pozimi splezala na Šmarno goro od vznožja naravnost gor čez nekaj malega skal. Moral sem pač preizkusiti svoje teoretično vedenje o uporabi vrvi. Potem sem si kupil konopljeno vrv. Ker v tistih prvih povojnih časih ni bilo opreme, sem namesto cepina uporabljal kar dolg vojaški bajonet. Šele nato sem dobil cepin od starega očeta. Treba je bilo pač improvizirati,« se spominja Muck.
V gorah je bil vedno bolj samotar in samohodec, ki ni nikoli silil v prve plezalske vrste. Toda ko se je spoznal še z nekaterimi plezalci povojne dobe, kot so bili France Zupan, Rado Hočevar, Marjan Šavelj, Igor Levstek, Mitja Kilar in drugi, ter postal član ljubljanskega alpinističnega odseka Ljubljana Matica, je začel plezati. Sprva težje smeri, nato lažje. Potem pa je moral na izobraževanje v Zagreb in počasi je izgubil stik s svojimi nekdanjimi plezalnimi kolegi. Ob vrnitvi je vse manj plezal, čeprav hribov nikoli ni popolnoma zanemaril. Le namesto plezalnih smeri je pogosteje ubiral poti, brezpotja in se vzpenjal na štiritisočake ter raziskoval gore drugod po Evropi.
»V šolo nisem hotel hoditi, sem se pa zato izobraževal ob službi. Želel sem postati arhitekt, toda ker sem bil v gimnaziji neocenjen, saj je moj profesor še pred koncem vojne pobegnil na Koroško in me ni ocenil, so me vrgli iz šole. Bil sem na različnih fakultetah, kajti ugotovil sem, da moraš postati inženir, če želiš biti glavni v službi. Tako sem po obrokih študiral ob delu, kar je bilo zelo težko. Sem pa postal tako dober v službi, da so me poslali na šolanje v Zagreb,« je razložil nadaljevanje svoje življenjske poti Peter Muck, ki je postal inženir gradbeništva in eden največjih strokovnjakov za vodarstvo pri nas.
Pod številne znane objekte se je podpisal, na primer pod umetno zajezeno Gradiško jezero v občini Lukovica, in zadrževalnik Prigorica v Ribnici. Tudi ko se je leta 1990 upokojil, je ohranjal stik s stroko in delal. »Še vedno me pride kdo kaj vprašat in nedolgo tega sem bil v skupini strokovnjakov za sanacijo Save, ki poglablja svojo strugo v Zagrebu, zaradi česar sta bila v nevarnosti železniški most za Karlovec in okoliška infrastruktura,« je pojasnil.
Italijani so Ljubljano ogradili z žičnato ograjo, ki jo je bilo nemogoče premagati. »Panoramo kamniških planin sem lahko le gledal čez žico, toda na srečo smo imeli v Ljubljani en zeleni otok, to je Šišenski hrib. Zelo rad sem imel naravo in sem se vedno zatekel tja, kjer smo s prijatelji lovili rake in počeli čudne stvari,« se je zasmejal.
Glasbene dogodivščine
Ko se je vrnil z izobraževanja v Zagrebu, je na vso moč pritisnila tudi ljubezen do glasbe. »Hribi in glasba ne gresta dobro skupaj. Kajti ko si igral, naslednji dan nisi mogel v hribe, ker si bil zanič. Glasba je tako velikokrat prevladala nad hribi, a ne vedno. Spomnim se, da ko sem igral v Zimskem vrtu, sem prav divjal iz Trente z avtom, da ne bi zamudil na špil. Eno poletje smo z ansamblom kar dva meseca igrali na Pokljuki, kjer so se dogajale take in drugačne zgodbe. Posebno zanimivo je bilo na neki državni praznik, ko so bili tam tudi oficirji in lovci. Polno domoljubnih govorov je bilo, mi pa smo igrali partizanske koračnice. Lovci so imeli zraven tudi kužka in potem je neki oficir privlekel na dan manevrsko mino z debelo zažigalno vrvico, jo prižgal in vrgel. Kuža je mislil, da je aport, in je stekel za mino ter jo prinesel nazaj k nam, čeprav se je kadilo iz zažigalne vrvice. Lovec se je drl na psa, on pa nič, a nato jo je le izpustil, da so jo lahko brcnili stran. Marsikaj se je dogajalo, haha,« je izdal delček svojih glasbenih dogodivščin Peter Muck, ki kljub svojim 92 letom še vedno poprime za harmoniko in prepeva.