Rogličeva drama s srečnim koncem
Naš kolesar je svojo četrto zmago na največjih dirkah in prvo slovensko na Giru dosegel po pravljičnem razpletu na Svetih Višarjah pred več kot 30.000 našimi navijači
»Neverjetno je, čudovito. Ne le zaradi zmage, ampak tudi zaradi ljudi in energije, ki so mi jo dali. Imel sem noge, navijači pa so mi na odločilni etapi dali dodatno moč. Kar letel sem in užival. Prišel sem do uspeha, za katerega sem v zadnjem obdobju veliko žrtvoval. Smo tam, kjer smo želeli biti. Ne zavedam se še vsega, a uživam po vsem, kar se je zgodilo. Dobil sem zadoščenje za vse, kar se mi je zgodilo v karieri,« je po svoji zmagi na letošnji dirki po Italiji zbiral vtise vidno ganjeni Primož Roglič.
Ne pozna predaje
Do solz ganjeni smo bili tudi vsi navijači slovenskega junaka, ki je zaslužen za prve velike slovenske kolesarske uspehe. Še več bi jih imel, če mu jih ne bi tolikokrat zagodli smola in padci, po katerih pa se je vedno znal pobrati. In prav zaradi tega je postal ljubljenec navijačev po vsem svetu, zlasti pa doma. Samo spomnimo na nekatere od teh dramatičnih zasukov: izguba prepričljivega vodstva na dirki po Franciji na predzadnji etapi v dirki na čas, na kateri ga je ugnal Tadej Pogačar, padec na poznejšem Touru po trku v balo sena, po katerem si je moral sam ravnati izpahnjeno ramo, okvara kolesa prav v trenutku, ko si je njegova spremljevalna ekipa na Giru privoščila kratek odmor, hujši padci na zadnjih dveh Tourih, na zadnji Vuelti in drugih dirkah … Tudi tokrat je za hip kazalo, da Rogliču bogovi spet niso naklonjeni, saj se mu je prav tedaj, ko mu je uspelo bistveno zmanjšati zaostanek za vodilnim Valižanom Geraintom Thomasom, snela veriga na kolesu. Izračunali so, da je zaradi te okvare izgubil 20 sekund, a je po svoje prav to prispevalo, da je začel voziti res na polno in iz sebe iztisnil zadnje atome moči. Zdelo se je, kot da se je po sneti verigi, ki jo je hladnokrvno nazaj namestil kar sam, »snel z verige« še sam.
»Tega res nisem pričakoval. Morda pa sem se v tistem trenutku, ko sem stal na tleh, malce odpočil. Navadno nisem prav spreten mehanik, a tokrat mi je uspelo verigo hitro namestiti nazaj. Na srečo je bil tam še gledalec, ki mi je s potiskom pomagal, da sem lahko prišel spet v ritem. Hvala tudi njemu. Na takem vzponu je sicer zelo težko začeti ponovno, na srečo pa se je tokrat vse srečno končalo,« se je skoraj usodnega pripetljaja med vzponom na Svete Višarje pozneje spominjal Roglič. Kljub zapravljeni prednosti je odtlej z neverjetno vožnjo navkreber znova pridobil 40 sekund, ki so spet izničile prvotni zaostanek in prinesle odločilnih 14 sekund za prvo zmago kakega Slovenca na Giru. To je bila v stošestletni zgodovini drugega najpomembnejšega kolesarskega tekmovanja za francoskim Tourom četrta najmanjša razlika pred drugouvrščenim.
»Navadno nisem ravno za statistike. Včasih je pač tako, da je sekunda lahko enako velika razlika kot pet minut,« je o tem v svojem slogu suho pripomnil Rogla. In nadaljeval: »Iz lastnih izkušenj sem vedel, da se bo Giro odločil tukaj in da lahko pride do velikih sprememb. Vozil sem na energijo gledalcev, ki so mi dali dodatno moč in vate. Preprosto letel sem po klancu. Ko sem se zjutraj zbudil, sem si rekel, da je vseeno, ali zmagam ali ne. Gre le za številko. Vedel sem le, da bom dal vse od sebe, za ljudi, ki so prišli. Vedno si želim, da bi se me spominjali po tem, da se nikoli ne predam. Zame beseda predaja ne obstaja. Dokler obstaja kanček upanja, verjamem in upam. Iz lastnih izkušenj sem vedel, da je vse mogoče. Včasih izgubiš, drugič zmagaš, tako je v športu. Ta dan je bil v moji glavi od januarja, ko sem se peš podal na pregled vzpona. Ko sem si zjutraj še s kolesom ogledal cesto, sem bil pripravljen. Podpora ob progi je bila izjemna, vsekakor sem od navijačev dobil dodatno moč in zaradi njih sem šel lahko še hitreje v klanec. Dobil sem kurjo polt in na progi poskušal uživati vsak meter. Preprosto sem se počutil, kot bi dirkal doma. Zagotovo je to dan, ki se ga bom spominjal do konca življenja. Da sem jaz vzrok, da je prišlo toliko ljudi, na to sem res ponosen. To so trenutki, za katere se splača živeti. Zmage je med seboj težko primerjati, vsaka je posebna. Za tole tukaj pa trenutno lahko rečem, da je najlepša v moji karieri. Vse otroštvo sem preživel v le streljaj oddaljeni Planici, zdaj pa sem tukaj na Višarjah prišel do zmage na Giru pred fantastičnimi navijači. Lahko rečem, da je bila to dirka mojega življenja. Po vsem, kar se je zgodilo na Višarjah, in po vožnji v tem spektakularnem mestu Rim pa je vse še toliko lepše,« se je po zmagoslavju razgovoril 33-letni Kisovčan, ki se je s 74. profesionalno zmago v karieri prebil že na sedmo mesto med aktivnimi kolesarji. Vodi zmagovalec zadnje etape letošnjega Gira, Britanec Mark Cavendish, s 162 zmagami pred Slovakom Petrom Saganom s 121 in Francozom Arnaudom Demarejem z 92, Tadej Pogačar pa je 12. z 58 zmagami. Po treh zmagah na španski Vuelti, drugem mestu na Touru in tretjem mestu na Giru je olimpijski zmagovalec iz Tokia zdaj osvojil še četrti Grand Tour, torej eno od treh največjih tritedenskih kolesarskih dirk. Samo deset kolesarjev jih je v zgodovini osvojilo več.
Kot v filmu
»Roglič je zmagal po filmskem scenariju, kot bi bil napisan v Hollywoodu. V večnost bo zapisan v večnem mestu Rimu, ključni del pa je bil odigran na severozahodu Italije, na gori Monte Lussari, ki si zdaj bolj zasluži slovensko ime Svete Višarje. Le poglejte vse te slovenske zastave iz države kolesarjev. Hvala, Primož Roglič,« je bil poetičen komentator Eurosporta, ki je v brezhibni slovenščini izgovoril zadnji stavek in ime gore, ki je na odločilni dan menda privabila več kot 30.000 slovenskih navijačev. A tudi izvrstni komentator se ni zavedal vseh razsežnosti Rogličeve zmage, ki je mejila že na čudež. O njeni pravljičnosti in usodnosti, ki si je ne bi mogel zamisliti niti hollywoodski scenarist, po svoje priča dejstvo, da je dragoceno pomoč našemu kolesarju s potiskom po namestitvi verige prispeval prav poseben gledalec. Po neverjetnem naključju se je na tistem mestu, kamor navijačev sploh niso spuščali, znašel Mitja Mežnar, s katerim je Roglič (skupaj z Jurijem Tepešem in Robertom Hrgoto) v svoji prejšnji skakalni karieri osvojil naslov ekipnih svetovnih prvakov na mladin
skem svetovnem prvenstvu v smučarskih skokih, ki je potekalo leta 2007 prav na skakalnicah v bližnjih Trbižu in Planici.
»S kolegom sva se s kolesom odpravila v Trbiž in nato peš na Svete Višarje. Sklenila sva, da bova Primoža spodbujala tam, kjer naj ne bi bilo gledalcev. Skrenila sva s poti in odšla v strm gozd. Očitno sva se pojavila tam, kjer je bilo najbolj potrebno. Bila sva presrečna, tako kot vsa Slovenija, da se je vse skupaj tako izšlo. Ko sem videl Primoža za ovinkom z nogo na tleh, sem bil presenečen. Samo predstavljam si lahko, kakšen šok je bil to šele za njega. Na srečo se je vse dobro izteklo,« je pozneje povedal Mežnar, ki ga Roglič v tistih napetih trenutkih seveda ni prepoznal. Je bil pa nekdanjemu reprezentančnemu kolegu kajpak zelo hvaležen. »Zagoto
vo ga bom poklical in se mu zahvalil. Nihče ni vedel, da se bo to zgodilo prav tam. Vsak zakaj ima svoj zato, na koncu se je vse dobro končalo,« je ocenil zmagovalec, ki je pred leti na Giru naknadno dobil kazen pribitka sekund zaradi podobnega porivanja enega izmed prijateljev. Tokrat na srečo ni bilo tako, saj je Mežnar počakal, da Rogliča najprej začne porivati klubski mehanik. »Malo pred tem smo bili v navezi s Primoževo mamo, ki nam je zabičala, da ga ne smemo porivati,« je še eno naključje razkril Mežnar, ki je od Bureka Olimpija že dobil posebno nagrado za prispevek k zmagi – brezplačni burek vse leto.
Manjka le še Tour
Z novo epsko zmago si je Primož še utrdil mesto enega najbolj priljubljenih kolesarjev na svetu, ki si ga je prislužil tako s svojimi tekmovalnimi uspehi kot z zglednim in skromnim vedenjem. »Če sodimo človeka po njegovih besedah in dejanjih, je to res krasen človek. Morate ga imeti radi. Če ga nimate, si morate premisliti. On je pravi superzvezdnik, pa še tako prijazen fant,« je že ob njegovi zadnji zmagi na Vuelti dejal Eurosportov komentator, ki ga je navdušila Primoževa poteza, ko je najprej poiskal poraženega tekmeca in mu spoštljivo čestital za izvrstno borbo. Seveda je ob tem spomnil na podobno potezo na Touru, ko je tudi v vlogi poraženca prisrčno čestital rojaku. Verjetno je prav dramatični Primožev poraz ob siceršnjem zgodovinskem uspehu slovenskega kolesarstva v Franciji pomenil svojevrstno prelomnico, ob kateri je naš kolesar začel hitro pridobivati vse večjo priljubljenost tudi zunaj meja naše države.
Zgodba moža, ki je kmalu po osvojenih mladinskih kolajnah zapustil smučarske skoke zaradi hudega padca na planiški velikanki, nato pa leta 2012 prodal motor, si kupil dirkalno kolo in po eni najbolj neverjetnih športnih preobrazb v zrelih letih uspel v povsem drugem športu, je sicer edinstvena, a se je sčasoma izpela. Tujim medijem se je sicer vselej prijazni in vljudni, a ne preveč zgovorni slovenski kolesar z vselej korektnimi odgovori, pokerskim obrazom in stalnimi zmagami zdel že nekoliko dolgočasen, po pokazanih čustvih ob razburljivem zaključku Toura pa se je marsikaj spremenilo. »Tri tedne smo obtoževali Rogliča, da je tako vznemirljiv kot hladilnik. Ampak potem je nenadoma postal tako ranljiv, da nam je šlo kar na jok,« so tedaj zapisali v L'Equipe. »Težko je bilo uživati v njegovi robotski dominantnosti na vzponih tako lepe dirke. A ko je
Edini neosvojeni Rogličev cilj zdaj ostaja dirka po Franciji. Eurosportovi komentatorji so celo predlagali, da bi se moral kljub drugačnim prvotnim načrtom njegovega moštva v nov boj za osvojitev najprestižnejše dirke podati že letos, ko je zmagal na vsaki dirki, ki se je je udeležil.
izgubil Tour, je osvojil srca,« so zapisali v Cycling Weeklyju. »Slovenci imajo radi tragične like, ki se na koncu vedno poberejo. Roglič ima za seboj zanimivo zgodbo, on kolesarstva ni pripeljal samo v domove in v gostilne, o kolesarstvu se danes pogovarjajo tudi pri frizerju. Je tako zelo priljubljeno, da o tem športu vsi vedo vse. Njegov značaj se ljudem usede v srce, ves čas pa je prisoten tudi element drame, saj nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo. Zato so ljudje še toliko bolj veseli, ko mu uspe,« o priljubljenosti zasavskega orla zdaj razmišlja nekdanji kolesar in sedanji komentator Martin Hvastija.
Edini neosvojeni Rogličev cilj zdaj ostaja dirka po Franciji. Eurosportovi komentatorji so celo predlagali, da bi se moral kljub drugačnim prvotnim načrtom njegovega moštva v nov boj za osvojitev najprestižnejše dirke podati že letos, ko je zmagal na vsaki dirki, ki se je je udeležil. Lanski zmagovalec Toura in moštveni kolega Jonas Vingegaard letos še ni upravičil vloge favorita, Tadej Pogačar pa še okreva po zlomu zapestja. A Roglič za zdaj umirja prevelike apetite poznavalcev in navijačev, ki si želijo njegov julijski nastop. »Ali si upate to povedati moji ženi? Tudi doma me pogrešajo. Žrtvoval sem res veliko tednov, da sem prišel na mesto, kjer sem zdaj. Na koncu vsi vemo, da je kolesarstvo le del našega življenja. Vsekakor želim ljudem dati, kar lahko, če imam možnost, da jim dam upanje, da jim dam zgled, da se borimo skozi vse težave. Ampak po drugi strani imam družino in poskušam biti tudi del tega,« je dejal Roglič, ki je lani postal oče še drugemu sinu. »Mogoče moram pa nehati, da me nihče ne premaga,« se je še pošalil.