Ljubitelji, ki so kos najzahtevnejšim uprizoritvam
Šentjakobski gledališčniki so umolknili le med drugo svetovno vojno, ko se niso uklonili italijanskemu okupatorju – Iz njihovih vrst so izšli številni igralski in drugi talenti, mnogi od njih so se potrdili tudi na profesionalnih odrih
Koronavirus, na katerega smo že skoraj pozabili, je v minulih treh letih prekrižal številne načrte. Med drugim se je zaradi njega spremenil časovni okvir praznovanja stoletnice Šentjakobskega gledališča iz Ljubljane, ki je že desetletja neločljivi del slovenske gledališke krajine. Še posebno pomembna v njegovi zgodovini sta dva datuma, in sicer 12. december 1920, ko je Gospodarsko napredno društvo za šentjakobski okraj ustanovilo dramatski odsek, ter 9. junij 1921, ko so uprizorili prvo predstavo Pelikan švedskega dramatika Augusta Strindberga. Ključna moža pri ustanovitvi sta bila Viktor Markič in Rudolf Binter. Najprej so dobro desetletje delovali v prostorih otroškega zavetišča v Florjanski ulici (danes Gornji trg, op. p.), potem pa so se leta 1932 preselili v Mestni dom na Krekovem trgu, kjer še vedno domujejo.
Danes ima gledališče status društva, ki deluje v javnem interesu na področju kulture, sestavljajo pa ga ljubiteljski igralski ansambel, poklicna uprava in tehnika ter profesionalni zunanji sodelavci z gledališkega področja.
Monografija Sto obrazov
Častitljivi obletnici so med drugim posvetili monografijo z naslovom Sto obrazov, ki je izšla nedavno. Gre za predstavitev ljudi, ki so, vsak na svojem področju umetniškega snovanja in ustvarjanja, najbolj zaznamovali stoletno zgodovino enega najstarejših ljubiteljskih in repertoarnih gledališč v Evropski uniji, pomena njihovega dela za slovenski narod in državo ter razmislek o sedanjem položaju in prihodnosti Šentjakobskega gledališča.
Peter Teichmeister, avtor idejne zasnove in urednik monografije, je član Šentjakobskega gledališča vse od leta 1977. Pravi, da se je v stotih letih tega gledališča, ki je z izjemo let druge svetovne vojne delovalo neprekinjeno, nabralo ogromno zgodb, tudi hudih. »Vse te zgodbe so se me dotaknile, zato sem začel pisati, da ne bi šle v pozabo. Posebno hudo je bilo med vojno, ko so Ljubljano zasedli Italijani in razdejali naše gledališče. Številni naši člani so padli kot talci ali v partizanih, veliko jih je končalo v taboriščih. Leta 1945 so šentjakobčanom vrnili gledališče in so lahko nadaljevali svojo dejavnost. To je bilo v znak hvaležnosti, ker so med vojno ostali domoljubi, zaščitniki slovenskega jezika in avtorjev, ker se niso
udinjali okupatorju, ki je zahteval, da se uprizarjajo njihova dela v italijanskem jeziku.« Teichmeister doda, da so bili šentjakobčani vedno v opoziciji. Niso se hoteli politično udejstvovati, čeprav so od njih pričakovali, da bodo pomagali ohranjati oblast vsakokratnim oblastnikom, pa naj bodo mestni ali državni. Sicer pa so neprijetne trenutke doživljali tudi v novejši zgodovini, ko so jih mestni oblastniki leta 2009 nameravali iz Mestnega doma preseliti v Center kulture Španski borci, a iz tega na srečo ni bilo nič. Direktor Šentjakobskega gledališča je od marca 2020, torej ravno od začetka koronskega obdobja, Milan Golob, umetniški vodja pa dr. Rok Andres. Golob poudarja, da so zelo posebni med ljubiteljskimi gledališči: »Druge ljubitelje včasih motimo, ker smo tako veliki. Pripravljamo pet premier na leto, medtem ko večina drugih ljubiteljskih gledališč po eno z dvema ali tremi ponovitvami. Samo za naše abonente moramo imeti vsaj deset predstav na leto. Verjetno smo res največje ljubiteljsko gledališče v Sloveniji. Imamo okrog 150 članov, po lanski avdiciji se nam jih je pridružilo še nekaj. Pred tem je bila avdicija leta 2017, tako da nam je zadnje čase že zelo manjkalo moških članov. Razveseljivo je, da je med mladimi veliko zanimanja za igranje v Šentjakobskem gledališču, kar kaže tudi podatek, da se je zadnje avdicije udeležilo 123 prijavljenih. Sicer pa je nasploh ogromno žensk oziroma deklet, ki so talentirane za igranje in zelo delavne, medtem ko je fantov precej manj. Med igralci so ljudje najrazličnejših poklicev, med drugim upokojeni vrhovni sodnik, farmacev
ti, zdravniki, gostinci, pravniki, ekonomisti, veliko je upokojencev, študentov …«
Iz njihovih vrst so izšla številna imenitna igralska imena, med njimi Stane Sever, Frane Milčinski - Ježek, Rudi Kosmač, Bine Matoh, Draga Potočnjak, Saša Pavček, Nataša Barbara Gračner, Barbara Cerar, Maja Martina Merljak, Jurij Zrnec … Ljubiteljski igralci sodelujejo s profesionalnimi zunanjimi sodelavci – dramaturgi, kostumografi, scenografi in režiserji, med katerimi so ali so bili Mile Korun, Diego de Brea, Zvone Šedlbauer, Dušan Mlakar, Gojmir Lešnjak - Gojc, Ivana Djilas, Žarko Petan, Jurij Souček, Gašper Tič, Peter Ovsec, Vesna Arhar Štih, Andrej Stojan, Gregor Tozon, Iztok Tory in drugi.
Primerljivi s poklicnimi gledališči
»Naši igralci za svoje nastope ne dobijo denarja, jim pa omogočamo dobre delovne pogoje, vodene procese, inšpicienta, ki organizira vaje, delo z lektorjem, za ljubiteljske igralce je še posebno dragoceno delo s profesionalnimi režiserji, saj se v tem procesu lahko veliko naučijo. Občasno pripravljamo tudi različne delavnice, gibalne, igralske, pripoveduje. Skratka, za organizacijsko plat je povsem poskrbljeno, a najpomembnejše je, da v igranju uživajo,« pripoveduje Golob. Po njegovih besedah je gledališka dejavnost med drugim posebna po tem, da združuje ljudi, ki čutijo, da brez gledališča ne morejo. Tistega, ki je enkrat izkusil igranje na gledališkem odru, celoten proces ustvarjanja z ljudmi, ki imajo podobna nagnjenja in navdušenje, ta svet zasvoji. Za njihovo nemoteno delovanje je dragocena finančna podpora Mestne občine Ljubljana, Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti in donatorjev ter sponzorjev, veliko pa morajo ustvariti na trgu. Vsako leto pripravijo repertoar, ki je primerljiv s poklicnimi gledališči. Šentjakobsko gledališče je po eni strani precej odvisno od občinstva, pri čemer po Golobovih besedah želijo uprizar
jati kakovostne zadeve, včasih tudi kakšen eksperiment. »Pomemben pa je nekakšen tihi dialog ali dogovor z našimi gledalci. Ta ne sme biti nikoli porušen s tem, da bi bili denimo dva koraka pred njimi, ker bi jih potem izgubili. In tu so seveda še naši člani, ki se želijo identificirati z nečim, na kar so ponosni. Verjemite, da so to ljudje, ki imajo mnenje. Če se malce pošalimo: sto šentjakobčanov ima 120 mnenj,« pove direktor.
»Letošnja sezona je izredno močna. Za predstavo Čakanje Godota smo
dobili veliko pohval, ki dokazujejo, da lahko z našim ansamblom uprizarjamo najtežjo dramatiko. Uspešni predstavi sta bili med drugim tudi Gogoljev Revizor, v katerem so naši člani prikazali krasno kolektivno igro, pa zelo komunikativen Cankarjev Za na
rodov blagor.« To je le nekaj odličnih uprizoritev, ki jih s ponosom omeni direktor Milan Golob, in nakazujejo, da bodo v Šentjakobskem gledališču še naprej uspešno ohranjali svoje poslanstvo za sedanje in prihodnje rodove ljubiteljev gledališke umetnosti.
Iz njihovih vrst so izšla številna imenitna igralska imena, med njimi Stane Sever, Fran Milčinski - Ježek, Rudi Kosmač, Bine Matoh, Draga Potočnjak, Saša Pavček, Nataša Barbara Gračner, Barbara Cerar, Maja Martina Merljak, Jurij Zrnec …