Iz stare garaže Prvo mehurčkasto vozilo
Morda bo oblikovalska svoboda pri zunanji podobi avtomobilov z razmahom električnih vozil znova končno dobila večjo vlogo, kot jo je imela v zadnjem obdobju, ko je bila na neki način talka vseh varnostnih zahtev novih štirikolesnikov. Očitno je namreč, da je električni avtomobil ob izostanku številnih sestavnih delov »običajnih« vozil mogoče oblikovati precej bolj drzno. No, včasih s tem, drznostjo namreč, težav niso imeli, kar vsakič znova potrdi pogled v »stare garaže«, v katerih smo tokrat našli nemara celo najbolj nenavaden avtomobil, ki je kadarkoli dosegel omembe vredne proizvodne številke – isetto.
Zgodovina tega vozilca je izjemno bogata, saj so ga kasneje po licenci izdelovala podjetja Velam v Franciji, Romi v Braziliji in celo sloviti BMW v Nemčiji, a tisti, ki se ga spominjamo tokrat, je originalni slavljenec, ki je luč sveta prvič ugledal pred 70 leti, izdelovalo pa ga je italijansko podjetje Iso. To se je sprva ukvarjalo z izdelavo grelnikov in hladilnikov, po drugi svetovni vojni pa ga je pod svoje okrilje vzel Renzo Rivolta, strasten ljubitelj motorjev in avtomobilov, kar je pripeljalo do tega, da je Iso začel najprej izdelovati skuterje. Dokler ni nekega dne, pisalo se je leto 1951, na sestanek k Rivolti vkorakal možak po imenu Ermenegildo Preti. »K vam prihaja neki čudak z ogromnim lesenim jajcem,« ga je napovedala tajnica, omenjeni predmet pa se je naposled izkazal za maketo tega, kar je pozneje postalo isetta in kar je Rivolto očitno tako navdušilo, da je projekt finančno podprl. Končen izdelek so javnosti prvič razkrili na salonu v Torinu leta 1953, vsi prisotni pa se mu kar niso mogli načuditi in so ga opisovali kot »senzacionalen in revolucionaren avto, kakršnega še ni bilo«.
Kar je bilo seveda res. Šlo je za vsega 2,29 metra dolgo mehurčkasto vozilce, v katerem so lahko drug zraven drugega sedeli voznik, potnik in otrok, med vsemi nenavadnimi lastnostmi pa je bila nemara najbolj izstopajoča ta, da na bokih isetta ni imela vrat. Ta so namreč zavzela ves sprednji del, kar je pomenilo, da se je v avto tudi vstopalo in izstopalo spredaj, ob odpiranju vrat pa se je navzven premaknila tudi vsa armaturna plošča. Zadnji kolesi sta bili ob tem bolj skupaj kot prednji, saj ju je ločilo le 25 centimetrov, sicer pa je isetto poganjal enak motor kot skuterje podjetja Iso. Najvišja hitrost je znašala 75 kilometrov na uro.