Velike težave malih mojstrov

Časovni stroj

Ko sem se pred dnevi motovilil po avtobusni postaji, mi je bilo kar malo dolgčas. Avtobusa ni in ni bilo. Očitno sem slabo preučil vozni red. Saj pravijo raziskave: vsak četrti Slovenec zna prebrati le enostavna besedila ...

Na srečo je bil v bližini velik kiosk. Z zanimanjem sem si ogledal revije. Časopise itak poznam, saj sem z njimi dolgo prebival.

Nekatere kolegice in kolegi so se mi kar malo zasmilili. Kako, pri mili volji, v tej majhni deželici naberejo ravno prav osebkov, ki so znani zato, ker so znani, da se lahko iz njih sestavi eno revijo? Pa ne ene, mali tisoč! To mora res biti ena sama muka.

Dobro, imel sem ravno čas in sem si malo pomagal z domišljijo. Brez te bi naš svet tako in tako težko razumeli.

No, pa recimo, da gre nekako takole.

V uredništvu nenadoma zazvoni telefon.

»Hej,« zakliče novinarka urednici, »kliče znana pevka Jožica in pravi, da bo pospravljala stanovanje. A imamo ekipo, da gremo k njej in to poslikamo?«

Urednica malo pomolči in potem zarenči: »Ne bo šlo, Joži je bila na naslovnici že za veliko noč, ko je barvala pirhe. Reci ji, naj se oglasi pred božičem. Bomo že kaj pogruntali.«

»Ja, ampak katero bomo pa potem dali na naslovnico?« zaskrbi reporterko. »A spet solzno Mimi? Menda je še vedno nekam žalostna zaradi onega tipa.«

»Ne, nje nikakor ne!« odreže šefinja. »Se je šla slikat k tistim avšam pri reviji Hilda. Naj kar tam ostane, če misli, da se ji to bolj splača kot pri nas!«

In tako dalje in tako naprej. Potem kliče še vplivnica Lili in pove, da je kupila novo krilo, če jih kaj zanima. Televizijska bralka s trotel bobna sporoči, da ima drugačno frizuro in bi lahko naredili lepo reportažo, v kateri bi jim zaupala tudi vse o novi omari v dnevni sobi. Potem za nameček pokliče še starleta Pepca in jim zaupa, da se bo ob petih popoldne s frajerjem sprehajala po ljubljanski Trubarjevi in jo lahko tam ob pravem trenutku »zasači« njihov paparac. Takšne »skrivne« posnetke imajo ljudje radi in radovedno ugibajo, kako neki tem novinarjem vse to uspe. Ja, jim, ker se znajdejo!

Seveda tudi na televizijah zadeve niso dosti enostavnejše. Če želiš imeti pogovorne oddaje, je treba najti ljudi, ki so dovolj zanimivi. Rodil se je še en nov izraz: pogovorijade. Ves čas na zaslonu kdo sedi in čvekedra v tri dni. Legendarni Mito Trefalt je nekoč potarnal, da je pri nas vsega tega preveč.

»Slavni Rudi Carrell je celo v Nemčiji nehal snemati takšne oddaje, ker da je tam premalo ljudi takega formata, kakršne zahteva pogovorna oddaja. Nas pa je 40-krat manj kot Nemcev, pa jih še vseeno toliko snemajo. Oseba, ki nastopa v studiu, mora ta prostor napolniti s svojo osebnostjo. To je osnova pogovorne oddaje.« Vidite, pri nas nismo tako izbirčni. Ne pri oddajah in ne v raznih revijah. Pa saj tudi v politiki ni dosti bolje.

Morda pa preveč pričakujemo od naše male državice? Pri nas se ves čas kaj dogaja, ampak se le redko kaj zgodi. Če to ne bi bilo res, ne bi že desetletja slavili prvega in edinega »pretepa« v našem parlamentu. Nekoč smo imeli tam sijajnega, ampak dokaj napornega govornika. Ivo Hvalica, naj počiva brez politike, se pravi v miru, je tako razjezil Jelka Kacina iz LDS, da ga je ta s časopisom lopnil po glavi. Zgodovina pravi, da je bilo »orožju« ime Delo. Še sreča. Če bi ga mikastil z Nedeljcem, bi Hvalici res trda predla. »Bralna pismenost je pri nas močno upadla,« sem še ujel naslov na kiosku. Potem se je »zgodil« avtobus in je bilo mojega branja na žalost konec. Moški itak menda beremo manj kot ženske.

Kaj vem: morda pa so vsi ti naslovi in revije in naše »osebnosti« in pismenost nekako povezani …