Še o odnosu do živali

Nismo še pozabili shiranih krav, ki so brez vode, brez hrane, v blatu do trebuha trpele, nihče ne ve, kako dolgo. Nismo jih še pozabili, pa je tu že novo odkritje, konji v blatu, ki posušeno visi z njih, konji v hlevu, kjer se zaradi blata ne morejo niti premakniti. In takšnih in podobnih zgodb smo v zadnji letih slišali in videli kar nekaj. Le tega običajno ne slišimo, kako so se končale oziroma niso končale, ker se še vedno ponavljajo.

Ob tem se porajajo mnoga vprašanja. Koliko je še takšnih kmetij z zanemarjenimi in trpinčenimi živalmi, za katere bomo izvedeli šele takrat, ko bo zanje že prepozno? Če je inšpektorica ugotovila zanemarjanje živali že jeseni, zakaj ni preverila, ali se je stanje po njenem odhodu in opozorilu izboljšalo? So inšpektorji opozorjeni, pa morda ne ukrepajo? Jih je premalo? Se ukvarjajo bolj s predpisi in papirjem kot z dogajanjem na terenu? Kje so sosedje? Se bojijo zamere? Se morda njihov glas ne sliši tam, kjer bi se moral? Kje so veterinarji? So ti kmetje tako osamljeni, da nihče ne vidi, kaj se dogaja, dokler ni prepozno? Ponašamo se z našo lepo deželo, ki si to nedvoumno tudi zasluži. Takšno ravnanje z nemočnimi živalmi, ki prav tako kot mi občutijo žejo in lakoto, ki trpijo, pa nam ni v ponos, to je sramota! Kdor je v svoj dom pripeljal živali, je zanje prevzel skrb in je zanje odgovoren. Zelo žalostno je dejstvo, da so kazni za slab odnos do živali večkrat le pogojne. Takšne ljudi bi morali kaznovati z delom v enem izmed zavetišč za živali ali na urejeni kmetiji, da bi spoznali, kaj pomeni imeti v hlevu žival in skrbeti zanjo.

Marsikdo bo pomislil, da so te težave malenkostne ob tem, kaj se pri nas in v svetu dogaja zadnje čase. Mislim, da jih kljub temu ne smemo spregledati, saj so del našega vsakdana in del naše srčne kulture. Čas bi že bil, da se tudi na tem področju pri nas kaj spremeni.