Slovenec, avtor prve hrvaške opere
Vatroslav Lisinski, avtor prve opere v hrvaškem jeziku, ki jo je napisal sredi 19. stoletja, je umrl osamljen in v bedi
Na Vatroslava Lisinskega s pravim imenom Ignac Fuchs, avtorja prve hrvaške opere, prvega profesionalnega glasbenika na Hrvaškem in enega od vodij ilirskega gibanja, so Hrvatje upravičeno ponosni. Malo manj pa je znano, da je bil Lisinski slovenskega rodu, njegov oče je bil namreč Slovenec Andrej Fuchs, mesar po poklicu, ki se je v začetku 19. stoletja iz Novega mesta preselil v Zagreb, kjer je nato v domači hiši v Ilici odprl mesnico. Lisinski se je rodil 8. julija 1819 v Zagrebu kot peti otrok v zakonu Andreja Fuchsa in Zagrebčanke Ane Fuchs. Že kot majhen je bil fizično precej slaboten, v otroštvu pa se mu je zgodila še nesreča, ko je padel s skrinje, kamor ga je posadila pestunja, in si zlomil kolk, zaradi česar je potem dolgo hodil s pomočjo bergel in pozneje s palico. V Zagrebu je obiskoval ljudsko šolo, leta 1831 se je vpisal v gimnazijo in šest let pozneje na študij filozofije, kjer je leta 1840 tudi diplomiral, dve leti pozneje pa je diplomiral še iz prava. Z glasbo se je resneje srečal šele leta 1834 ali 1835, torej pri petnajstih, ko je začel obiskovati zasebne ure klavirja.
Pomemben akter ilirizma
Leta 1841 je postal dirigent ilirskega pevskega društva, ki ga je ustanovil njegov prijatelj, operni pevec Albert Ognjan Štriga. Ta je Lisinskega tudi nagovoril k skladanju in že istega leta je napisal svoja prva dela, denimo solistično skladbo Iz Zagorja ter skladbo Prosto zrakom ptica leti, pozdravno pesem Ljudevitu Gaju, vodji ilirizma, literarnega in narodnopolitičnega gibanja. V tem času je pod močnim vplivom ilirizma začel uporabljati tudi ime Vatroslav Lisinski, kot prevod rojstnega imena in priimka (iz latinskega ignatius – ognjen in nemškega Fuchs – lisica). Med letoma 1842 in 1847 je napisal največ solističnih skladb, kompozicij in obe operi, zato velja ta čas za najplodovitejše obdobje njegovega ustvarjanja. Glasbeno znanje je pridobival predvsem na zasebnih urah pri skladateljih Juraju Sojki in Georgu Karlu Wisnerju von Morgensternu. V tem obdobju je napisal zborovske skladbe za moški zbor, med drugim Putnik, Tam gdje stoji gradić bijeli in Prelja, ki predstavljajo temelj hrvaške zborovske glasbe.
Leta 1843 ga je Štriga nagovoril, da je začel pisati prvo hrvaško opero Ljubav i zloba. Lisinski je najprej pobudo zavrnil, saj je menil, da je njegovo skladateljsko in operno znanje preskromno, nato pa se je vendarle vrgel v delo. Prva hrvaška opera je bila tako premierno uprizorjena 28. marca 1846, libreto je napisal ustanovitelj Hrvaškega narodnega gledališča Dimitrij Demeter. Kljub temu da so jo izvajali večinoma amaterski operni pevci in glasbeniki, je bil njen uspeh velikanski, v enem mesecu so jo izvedli kar sedemkrat. Gre za romantično opero v dveh dejanjih. Zgodba se dogaja v okolici Splita v 16. stoletju, kjer se dalmatinska plemiča Obren in Vukosav borita za naklonjenost Ljubice, hčerke kneza Velimirja. Medtem ko Obren zares ljubi Ljubico, je Vukosav podlež in zahrbtnež, a ljubezen na koncu vendarle premaga zlobo. Opera ima za hrvaško zgodovino
poseben pomen tudi zato, ker je bila premierno izvedena kar leto in pol prej, preden je hrvaščina postala uradni jezik v javnih ustanovah. Po Nemcih in Rusih so bili Hrvati tretji narod v Evropi s svojo nacionalno opero.
Izpopolnjevanje v Pragi
Po končani operi je Lisinski napisal nekaj pomembnih hrvaških samospevov ( Prosjak, Miruj, miruj, srce moje …), pa tudi nekaj nemških. Navdih za samospeve in druga dela je dobival med drugim v svoji nesojeni ljubezni do Hedvige Baanove. Leta 1847 se je odpravil na turnejo po Srbiji in Vojvodini, kjer je predstavljal svoja dela, predvsem pa promoviral ideje ilirizma. Še istega leta se je s Štrigovo pomočjo odpravil na izpopolnjevanje v Prago, ki je takrat veljala za eno najuglednejših evropskih glasbenih središč. Ker je bil prestar, da bi se vpisal v konservatorij, se je kompozicije in instrumentacije zasebno učil pri vodji konservatorija Janu Bedrichu Kittlu in komponistu Karlu Františku Pitschu. Vpisal se je tudi v orglarsko šolo. Med letoma 1846 in 1849 so sicer njegovo življenje pretresli žalostni dogodki, med drugim mu je umrla sestra Marija, na katero je bil zelo navezan, zbolel pa je tudi sam ter se v začetku leta 1850 vrnil v Zagreb, kjer se je preživljal z organizacijo koncertov in dirigiranjem. Pa vendar je v tem obdobju ustvaril največ svojih del, med drugim je pisal tudi viteško opero v petih dejanjih Porin, ki jo je začel pisati že dve leti prej v Pragi in končal v Zagrebu leta 1850, velja pa za njegovo najboljše delo. Libreto je spet napisal Dimitrij Demeter, govori pa o boju Hrvatov zoper frankovsko tiranijo oziroma o zgodovinsko resničnem junaku tega boja, pogumnem in plemenitem Porinu, ki ga ljubita dve ženski. Lisinski njene uprizoritve, v kateri je sodelovalo kar 70 nastopajočih, sicer ni doživel. Po vrnitvi v Zagreb, kjer je medtem že pojenjal zagon ilirizma, se je začel pripravljati tudi na zaključni izpit na praškem konservatoriju, kamor se je ponovno odpravil junija 1850. V tem obdobju se je soočal s pogostim nihanjem razpoloženja, kar se je poznalo tudi na njegovih delih. V Pragi so pod taktirko direktorja konservatorija J. F. Kittla medtem izvedli njegovo orkestralno skladbo Večer (Der Abend), ki jo je napisal za zaključni izpit, javna izvedba njegovega dela pa je po mnenju poznavalcev vplivala na njegovo naslednjo mojstrovino z naslovom Ribar. Še ena svetla točka njegovega bivanja v Pragi je bila izdaja njegovih samospevov na češka besedila, za katere je med praškimi novinarji doživel same pozitivne kritike. Toda njegovi prošnji za opravljanje zaključnega izpita, kljub njegovemu že uveljavljenem imenu, niso ugodili, čeprav se je zanj zavzel celo hrvaški ban Josip Jelačić.
Umrl osamljen, ponižan in v bedi
Po zavrnitvi se je skušal v Zagrebu zaposliti kot učitelj v Hrvaškem glasbenem zavodu, a so ga prav tako zavrnili, ponudili so mu zgolj mesto nadzornika šolskih učilnic, a brez plače. To je bilo zanj precejšnje ponižanje, ostal pa je tudi brez denarja. Živel je v precejšnji bedi, preživljal se je z ugla
ševanjem klavirjev, zasebnimi urami klavirja in pisanjem skladb za bogate ljudi. Močno razočaran in ponižan je leta 1852 hudo zbolel, najprej za mrzlico, nato za vodenico in na današnji dan, 31. maja 1854, star komaj 34 let, umrl.
Znanci in prijatelji so ga opisovali kot iznajdljivega mladeniča širokega srca in blagega temperamenta. Skozi svoja dela je obravnaval zelo širok nabor tem, od ljubezenske lirike in močnega rodoljubja do družbenih krivic, mi
Ustvaril je okoli 150 glasbenih del, večinoma samospevov ter zborovskih in inštrumentalnih skladb, ki so bile povečini plesnega značaja.
nevanja, vere in smrti, svoj izraz pa je zavestno iskal v narodnih motivih. Ustvaril je okoli 150 glasbenih del, večinoma samospevov ter zborovskih in inštrumentalnih skladb, ki so bile povečini plesnega značaja. Po njem je poimenovana koncertna dvorana v Zagrebu, zgrajena leta 1973. Njegov kip stoji tudi v Ljubljani v Vegovi ulici ob Akademiji za glasbo.